Brina Kerič
Njena prostovoljska pot se je začela spontano, se spominja. "Ob štirih zjutraj sem se vračala domov s poroke in pred vhodom v blok našla majhno črno muco z zlomljeno hrbtenico, ki ji sama nisem znala pomagati. Mačko sem spravila na varno in naslednji dan v Slovenj Gradcu prišla do gospoda Milana Razdevška, ki je imel društvo proti mučenju živali. Ravno on me je vpeljal v kruti svet trpljenja živali. Nato me je povabil na sestanek društva, a sem sprva bila skeptična. Gospod mi je položil na srce, da če bom rešila zgolj eno žival, bom naredila ogromno. Takrat se je začelo in se še do danes ni končalo," se začetkov spominja dolgoletna predsednica društva. Kasneje je prevzela vodenje društva, sedež prestavila na Ravne na Koroškem in ga prekvalificirala v koroško društvo, to danes šteje 15 aktivnih članov, ki 365 dni v letu skrbijo za vse živali, ki so začasni dom našle pri njih.
Letno poskrbijo za 150 mačk
Vsako leto rešijo in oddajo približno 150 mačk, trenutno so v društvenih prostorih le še štiri, ena bo, ko ozdravi, počasi odšla v nov dom, tri pa svoj dom za vedno še iščejo. "V zadnjih dveh tednih smo jih veliko oddali. Zdaj je nekoliko zatišja, več dela bomo imeli spomladi in poleti, ko nastane največ mačjih legel," pripoveduje. V zadnjih letih se ukvarjajo predvsem z mačkami, zapuščenih psov je manj kot pred desetletjem. Ko zazvoni društveni telefon, na drugi strani pa je sogovornik, ki je našel zapuščeno žival, ga napotijo na občino. "Vsaka občina namreč plačuje osnovne stroške, torej sterilizacijo in kastracijo. Mi jih napotimo na občinske spletne strani, da izpolnijo obrazec o najdbi zapuščene živali, jo odpeljejo na veterino, tam pa poskrbijo za osnovno oskrbo," pripoveduje. Če ljudje najdene živali ne želijo obdržati, jo pustijo na veterini, tedaj pa skrb prevzame DPMŽ in ji najde nov dom. Društvo ima prostore v središču Raven na Koroškem, in kot pravi predsednica, idealno ni. "Drugega ni. Če ne gre drugače, jih odpeljemo tudi domov," razlaga. Imajo tudi pet rejnikov, ki lahko živalim zagotovijo začasen dom, dokler jim predsednica ne najde stalnega. "Mi jim v zameno za streho nad glavo priskrbimo hrano, pesek in vse potrebno," razlaga. DPMŽ se financira zgolj iz prostovoljnih donacij, članarine ne pobirajo, so pa letos, tako kot vsako leto v zadnjem desetletju, izdelali tudi koledarje, za katere pobirajo prostovoljne prispevke. Stroški delovanja društva ter zdravljenja in oskrbe živali letno nanesejo okrog 30 tisoč evrov, 95 odstotkov teh sredstev pa porabijo neposredno za živali.
Prvi pogoj je, da bodo žival imeli radi
Čeprav gre za prostovoljno delo, ki od človeka veliko zahteva in je vse prej kot lahko, ima 15 dolgoletnih prostovoljcev, ki jim lahko zaupa. "Narejen je tedenski razpored, v katerem je določeno, kdo gre na društvo zjutraj, kdo zvečer, ali je treba dati kakšna zdravila. Dnevno še oskrbujemo približno 50 mačk s hrano," opisuje. Ob skrbi za zapuščene živali pa na pomoč priskočijo tudi tistim ljudem, ki denarja za hrano in oskrbo živali nimajo. Za oddajo pa je odgovorna le ona. Kot pravi, se je v vseh teh letih naučila oceniti ljudi in presoditi, kdo je primeren kandidat za oddajo. "Saj imamo spisano pogodbo, da recimo brez naše vednosti živali ne morejo kar tako nekam dati, da če se karkoli zgodi, nas lahko vedno pokličejo in žival vzamemo nazaj. Stvari so zapisane črno na belem. A moj prvi pogoj je, da imajo žival, ki jo bodo vzeli v svoj dom, radi in da za njo skrbijo tako, kot si vsako živo bitje zasluži," je jasna. Telefon društva zazvoni večkrat na dan, vsak dan. Da ji ni problem pomagati, pravi, a moti jo, da ljudje ne vidijo vsega, kar je v ozadju, in da velikokrat kdo ne razume, da gre za prostovoljno delo. "Moteče je, ko klici prihajajo ob neprimernih urah. Obstajajo primeri, ko me pokličejo po več kot pol leta, ko se pojavi nek problem. Včasih kličejo tudi za stvari, ki so bolj primerne za druge institucije kot za nas," pojasnjuje. Naučila se je, kje potegniti mejo, zato na zgodnje ali pozne klice in sporočila ne odgovarja. Skozi leta je razvila občutek, kdo dejansko potrebuje pomoč, kdo pa se želi le okoristiti.
Nikoli niso živali prepustili same sebi
V letih delovanja je dobila trdo kožo, neprimerne komentarje ljudi na družbenih omrežjih ignorira. "Vedno te prizadene, ko se v debate podaja nekdo, ki našega delovanja ne pozna. A v debate se ne spuščam več, širimo le pozitivo. Za fotografijami je sicer marsikaj, ogromno trpljenja. A kaj se bomo kregali z nekom, ki ne razume, kaj vse je v ozadju?" je iskrena. Kljub garaškemu delu pa jo je prostovoljno delo na področju skrbi za živali ogromno naučilo in ji veliko dalo. V treh desetletjih se je spisalo ogromno zgodb, tako lepih kot tudi žalostnih. A kot pravi, je izjemno ponosna na to, da nikoli ni obupala, nobene živali ni prepustila sami sebi in nikoli ni obrnila hrbta sočloveku, ki je potreboval pomoč. Da bi sicer odnehala, če bi imela naslednika, pravi. "Za zdaj še zmorem, a ne vem, kako dolgo bom še lahko. To ni le, da poberemo mačko na cesti, jo peljemo na veterino in oddamo. Gre za prostovoljno delo, ki vzame veliko časa, v ozadju se namreč skriva ogromno dela," razlaga. Zaveda se, da se počasi bliža pokoju in da bo prihodnja leta morala nameniti tudi skrbi zase. "Mladih, ki me bodo nasledili, ne bom zapustila. Ponudila jim bom vso potrebno pomoč," je jasna.
