Vida Božičko Štajnberger
Anton Podgoršek iz Lancove vasi na Vidmu že dobra tri leta vsak dan obiskuje ostarele. Take, ki so pozabljeni in nimajo drugih obiskov. Ob ponedeljkih hodi v dom upokojencev v Muretince, ob torkih v Juršince, ob sredah in četrtkih je na Ptuju, ob petkih pa v Ormožu. "Trenutno obiskujem kakih 50 starostnikov," je povedal in dodal, da to preko Združenja invalidov počne še s Slavo Zorc. "Vse skupaj se je tudi začelo zaradi nje. Ona starostnike obiskuje že 20 let. Sprva je bila moja znanka, soseda moje žene. Ko sem enkrat njenega moža peljal v bolnico na Bled, ker ona ni vozila avta, sva se bolje spoznala. Povedala mi je, kaj počne, in me povabila, da se ji pridružim," se spominja. Kot je še povedal, je to sovpadalo tudi z njegovo upokojitvijo. "Takrat sem se znašel v brezdelju. Tudi žena me je opazovala in zaznala, da moram med ljudi, sicer se to ne bo dobro končalo. Predlagala je, naj grem vsaj v gostilno, če že drugega ne. Pa sem potem našel to prostovoljstvo," nadaljuje. Danes delo z ostarelimi polni njegove dneve in mu časa za vse drugo celo zmanjkuje. "Za 60 let sem dobil starega volkswagna hrošča in začel sem ga počasi popravljati. Odkar sem prostovoljec, se ga nisem niti dotaknil. Enostavno stoji, ker nimam časa," pove z nasmehom.
Vsak dan gre od doma hitro po osmi uri zjutraj, domov pa se vrne nekaj pred eno popoldne. "To je zame zdaj kot služba, nato skuham kosilo za ženo, ko se vrne iz službe, ob dveh grem pa še po vnuke v vrtec," zdrdra svoj urnik. Zdi se, da mu takšen ritem ustreza. Čeprav ni preveč zgovoren, pa je medtem, ko razlaga o obiskih starostnikov, videti zadovoljen.
V Muretincih brez obiskov svojcev 33 stanovalcev
Srečala sva se v ponedeljek v Muretincih. Ravno ko je zaključil obiske tamkajšnjih starostnikov. S Slavo obiske opravita po sobah, včasih se s katerimi sprehodita po dvorišču ali pa jih odpeljeta v mesto po opravkih. Potreb je veliko in pogosto jima za vse, željne pogovora, celo zmanjka časa. Sploh v Muretincih so starostniki, ki nimajo veliko obiskov. Tam imajo namreč tudi posebno obliko varstva oseb s posebnimi potrebami. "To so ljudje, ki so z načinom življenja in zasvojenostmi pogosto izgubili vse. Premoženje in družino. Vemo sicer, da imajo otroke, a tudi mi jih ne poznamo. Nikoli niso prišli sem. Ob redni prehrani, negi in našem vodenju ti ljudje pogosto pridejo v normalen ritem in takrat se pojavi tudi želja po stikih. Zato so prostovoljci tako pomembni zanje," je povedala Jelka Sužnik, vodja enote Muretinci, v kateri je brez obiska svojcev 33 stanovalcev.
"Res se vidi, kako nas čakajo, kako si želijo našega obiska," pravi Anton Podgoršek. Ker imajo še vedno nekaj večposteljnih sob, se pogosto zgodi, da samo enega od stanovalcev v neki sobi sorodniki ne obiskujejo. Ko so začeli prihajati prostovoljci, so se tudi ti z veseljem pohvalili, da imajo zdaj tudi oni obiske.
"Pogovarjamo se marsikaj. Na začetku se bolj spoznavamo, potem pa sledijo različne teme. Običajno se ne dotikamo odnosov in družine. To so zanje boleče stvari. Včasih se kdo sam odpre in kaj pove, a večinoma ne," pravi Podgoršek. "Najraje obujajo spomine. Govorijo o praznikih nekoč, o šolskih letih. To imajo najraje. Sicer pa pogosto najdeš s kom tudi skupna poznanstva. Z eno od starostnic sva, denimo, našla skupne korenine."
Pravo prostovoljstvo je, dokler se dobro počutita oba
Ti obiski niso enostransko zadovoljstvo. Res je, da stanovalcem pomenijo ogromno, a tudi prostovoljci se nanje navežejo. "Zdaj smo znanci, z nekaterimi celo prijatelji," pravi in dodaja, da je številnim, ki so res že ostareli, včasih celo dementni, dovolj že to, da smo poslušajo. "Ni vedno obojestranski pogovor. Včasih samo govorim. O vremenu, o tem, kateri dan je. Za to osebo sploh ni pomembno, če bi vsak dan govoril isto, ampak le to, da pridem," je dejal in se spomnil na dogodek iz Ormoža, ki mu bo večno ostal v spominu. "Gospa je namreč rekla, da je njej dovolj že, če samo vidi moj hrbet. Če potem še kaj povem, je samo še bolje." Občutek, ki ga imaš ob tem kot prostovoljec, je po njegovih besedah neopisljiv.
Pravo prostovoljstvo je, dokler se dobro počutita oba, tako prostovoljec kot tisti, ki potrebuje pomoč, in zato bo Anton Podgoršek svoje obiske še kar nadaljeval. Pravi, da si danes dneva brez teh obiskov ne predstavlja več, in zdi se mu prav, da lahko pomaga, kolikor pač lahko. "To je tudi smisel prostovoljstva," nadaljuje in dodaja, da bi si takih obiskov želel tudi sam. "Če bi se seveda znašel v podobni situaciji. A dokler si zdrav in v formi, o tem ne razmišljaš. Čeprav se je treba zavedati, da je z vsakim letom manj naših vrstnikov in prijateljev med nami, zato so dobri stiki z družino še toliko bolj pomembni," pravi.
"Kar seješ, to žanješ," pa je ob tem dodala Jelka Sužnik, ki že leta v Muretincih skrbi za starostnike. "To sem res doumela z leti dela tukaj. Tisti, ki so bili v svojem življenju žleht in so imeli slabe odnose, ne morejo na stara leta pričakovati, da bo ob njih veliko ljudi. Drugače je s tistimi, ki so imeli dobre odnose. Taki imajo veliko obiskov, pogosto jih z leti obišče tudi vedno več ljudi."
