(OBRAZI PROSTOVOLJSTVA) Viktor Kollár: "Prostovoljstvo je temeljni element človečnosti"

Rojen v Vojvodini je Viktor Kollár kot otrok ekonomskih migrantov hitro spoznal in na lastni koži izkusil migrantsko življenje, ko se je začela njegova "dolga pot" s selitvami in življenjem v nekaj zahodno- in srednjeevropskih državah. "Tako sem se že v mladosti srečal z medgeneracijskim tutorstvom, prostovoljstvom, izkusil sem, kako so mi sošolci pomagali. Takrat je bilo med učenci razširjeno spontano, neformalno prostovoljstvo. Medčloveška solidarnost med učenci osnovnih šol je bila zelo promovirana in priljubljena tako v Nemčiji in na Madžarskem, kjer sem odraščal, pa tudi v Sloveniji. Povsod sem občutil, da so ljudje z velikim veseljem pomagali. Kar dobiš, tudi z veseljem vrneš," pravi danes 38-letni prostovoljec Slovenske filantropije, da mu je bilo prostovoljstvo nekako položeno na življenjsko pot že v zgodnjem otroštvu. Danes tudi sam kot prostovoljec dela z migranti, hkrati pa je na Slovenski filantropiji zaposlen na področju migracij.

Aktivno se je v prostovoljstvo vključil s prvim begunskim valom leta 2015, ko je beguncem na slovenski meji delil obroke hrane in priboljške. Leta 2022 se je ob begunskem valu iz Ukrajine priključil prostovoljnemu delu na Slovenski filantropiji, ko se je javil kot učitelj slovenskega jezika. "Od takrat do danes sem v treh letih opravil 422 ur prostovoljskega dela," z nasmehom pripoveduje Kollár. Slovenščino uči tudi begunce "statusnike" iz bolj oddaljenih dežel, opismenjuje tudi povsem nepismene. Nekatere je slovenščine naučil do "preživetvene" ravni, z nekaterimi pa so prišli do znanja jezika na stopnji A2 "in so naredili tudi izpit za državljanstvo", se sogovornik razgovori o velikih korakih tako za uporabnike kot zanj. "V prostovoljstvo pogosto prihajamo s pričakovanjem, da ponujamo rešilno bilko, neko znanje in veščine, dognanja, hkrati pa zelo veliko spoznamo tudi o samem sebi."

Prostovoljno delo je zanj navdih, "spletejo se vezi, ki postanejo vzorništvo, naredi se most med kulturami, meni osebno pa je prostovoljstvo nepopisna toplina". Malo morje zgodb, ki so se mu vtisnile v spomin, je ob prostovoljnem udejstvovanju nastalo. "Z enim uporabnikom sva naredila vse korake, od opismenjevanja pa vse tja do izpitov. Pozneje tudi z njegovo ženo, oba sta bila moja učenca. Iz nekega formalnega prostovoljskega odnosa je nastalo zelo globoko in prijetno prijateljstvo, spletli smo res prijetne zgodbe," s hvaležnostjo pripoveduje sogovornik.

"Da ne bo izpadlo, da prostovoljci delamo vse sami. Tudi druge izobraževalne ustanove naredijo veliko, ampak jim zmanjka časa za individualno delo. Sam sem bolj spreten pri pristopu k poučevanju jezikov, ker sem prej delal na eni največjih jezikovnih šol pri nas, in so mi veščine nekako znane, kako ne poučevati slovenščine, ampak kako poučevati slovenščino kot tuji jezik ali pa drugi tuji jezik," še pristavi, da si ne lasti vseh zaslug za znanje tistih, s katerimi dela. Dnevno se srečuje tudi z anekdotami - od tega, kako so v nekaterih jezikih besede drugačne, predvsem v slovanskih jezikih, "parkrat smo se že res pošteno nasmejali", do tega, da vidi, da uporabniki spoznavajo svoje specifike in svoje pomanjkljivosti znotraj jezika.

Pomanjkanje lastnega časa oziroma, da si kdaj želi bistveno več, kolikor lahko da, se mu zdita največja izziva pri opravljanju prostovoljnega dela. Če bi bila delovna okolja, v katera smo vključeni, samo malo bolj zrahljana, "bi ostalo tudi več časa za to, da narediš tudi več koristnega na prostovoljski ravni", je prepričan sogovornik. Se mu zdi prostovoljstvo socialni korektiv tam, kjer zataji država? Sam uporabi besedo "nadstandard storitev", "prostovoljstvo se ukvarja s tistim, za kar država načeloma nima časa". Od države ali okolja pa pogreša več dobrih zgodb, dobrih praks in izpostavljanje teh. "Zdi se mi, da pozabljamo na pozitivne zgodbe. Jaz poučujem jezike, nekdo drug se ukvarja z družabništvom in zagovorništvom, tretji se ukvarja s pravno pomočjo v neki drugi organizaciji, nekdo se ukvarja s prostovoljnim gasilstvom. Naša družba je prežeta s prostovoljstvom, vključenih je na stotisoče ljudi in mislim, da v 98 odstotkih generiramo ekstremno pozitivne zgodbe, izpostavljamo pa potem tisti fragment. Pogrešam, da bi se bolj poudarilo, da bi se še dodatno promoviralo prostovoljstvo, da bi se vsi vključevali vanj ne zaradi lastnega interesa, ampak tudi zaradi duhovne in osebnostne rasti."

Prostovoljstvo še kako živi med ljudmi, je prepričan. Morda prehajamo iz obdobja navdušenja in angažiranosti v obdobje zatona ali pa utrujenosti, ko vnema in evforija nekoliko usahneta, ko se na videz zdi, da neka kriza ne preneha, razmišlja: "Ampak hkrati mislim, da je prostovoljstvo še kako živo in bi bilo lahko še bistveno bolj živo, če bi se ljudje zavedali, kaj to je. Tudi moji najbližji morda na trenutke ne razumejo točno, zakaj se to grem, pa si mislim, da bi se dalo z dobrimi prispevki, dobrimi zgodbami za prostovoljstvo navdušiti še več ljudi. Če bi vsak izkusil, kaj to je, bi bilo življenje bistveno lepše."

Včasih se mu zdi, da se spreminjamo v bolj odprto družbo, hkrati pa se dostikrat zgodi, da ko reče, da v svojem prostem času dela z migranti, še vedno nastane stigma, označba. "To pa osvetljuje, da še nismo tam, kjer bi želeli biti," meni, da še vedno prevladujejo negativne zgodbe o migrantih. Denimo, ko sam starejšemu paru sosedov ni mogel pomagati pri spremstvu, ker je bil na poti, je predlagal, da lahko pomaga kdo od tistih, s katerimi dela, saj so bili takoj pripravljeni priskočiti na pomoč. A je gospod bil tako trmast, da je potem raje šel kar sam po stopnicah. Čeprav se soseda nikoli nista zares srečala z "uporabnikom", pa sta bila ganjena že zaradi zavedanja, da je bil tam nekdo iz neke oddaljene dežele, njun novi someščan, ki je bil tako rekoč že pred hišo, da bi pomagal njima, neznancema. "Pripravljenost in zavedanje pri ljudeh, da so ljudje, ki so se k nam preselili, sestavni del jedrne družbe, še manjka, a mislim, da je to prava pot, in verjamem, da če bi se več govorilo o dobrih zgodbah, če bi se ljudje preizkusili v vlogi prostovoljca, bi tudi sami videli, da se to vedno razvije v nekaj lepega."

Če bi ga pred letom 2015 vprašali, kakšna bi bila družba brez prostovoljstva in kakšen bi bil on sam, nam verjetno ne bi znal odgovoriti, pravi sogovornik. "Rekel bi le, da je pomembno. Po vseh teh letih bi pa rekel, da družbe verjetno ne bi bilo. Mislim, da je prostovoljstvo temeljni element vsega tistega, kar imenujemo človečnost. In verjetno bi bilo tudi moje življenje bistveno drugačno, če ne bi bilo prostovoljstva. Prostovoljstvo te prizemlji, da ti občutek tega, da so marsikatere stvari, ki se nam zdijo nerešljive, rešljive. Tudi prostovoljci gremo skozi osebne izkušnje, malo drugače začneš gledati na stvari, malo bolj prizemljeno, morda tudi bolj optimistično, čeprav te vedno spremlja neka melanholija ob vsem dogajanju. Svet bi bil brez prostovoljstva bistveno bolj prazen," sklene sogovornik, ki ni nikoli pomislil, da bi zdaj, ko je na Slovenski filantropiji tudi zaposlen, prenehal biti prostovoljec.