(OBRAZI PROSTOVOLJSTVA) Iva Kodrin: "Večinoma vidim le trebuhe ljudi"

Pri Rdečem križu, najstarejši humanitarni organizaciji v Sloveniji, so minulo leto predstavili novo maskoto, medveda Henrija. Dobrodušnemu in nasmejanemu medvedku belo majico na trebuhu prekriva znak Rdečega križa, oblečen je v rdeče hlače, obut v bele čevlje z rdečimi vezalkami, na glavi pa mu med ušesi počiva kapa. Ko vse to sname, izpod medvedje glave pokuka 16-letna Iva Kodrin, mlada prostovoljka iz Starš, dijakinja drugega letnika Prve gimnazije Maribor, ki na dogodkih in akcijah kot maskota širi dobro voljo, vabi k sodelovanju in med ljudi nosi sporočilo Rdečega križa na zabaven način. Iva Kodrin ni prostovoljka le pri Rdečem križu, temveč tudi v Mladinskem domu Maribor, kjer otrokom pomaga pri učnih izzivih, hodi z njimi na izlete in jih podpira pri različnih aktivnostih. Taka, kot je maskota, je tudi Iva - srčna, topla, empatična, dekle, ki že pri 16 letih z gorečnostjo pripoveduje o svojem poslanstvu, ki ga je našla v prostovoljstvu in delu z otroki in mladostniki.  

Sčasoma se utrdiš

“Prostovoljka sem postala v devetem razredu. Že od nekdaj sem čutila veliko empatije do sočloveka, to mi je bilo privzgojeno v družini. Z vso družino smo prostovoljci v mladinskem domu. V osnovni šoli nisem bila sprejeta med vrstniki, zato sem našla veselje v tem, da sem lahko pomagala drugim otrokom, sploh otrokom v mladinskem domu. Najprej sem obiskovala fanta, ki je imel vedenjske težave. Pomagala sem mu pri šolskih obveznostih. Tako sem začela,” se spominja Iva.  

Da pri Rdečem križu iščejo nekoga, ki bo oblekel kostum medvedka, je mladi prostovoljki povedala njena mama, ki je tam zaposlena. Prvič ga je oblekla letos poleti, ko je otroke pospremila na letovanje. “Videla sem, da so otroci prestrašeni, marsikdo je šel prvič, večina nikogar ni poznala, ampak ko so videli medvedka, so postali veseli in pozabili na skrbi. Najlepše je, ko grem do otrok in me vsi objamejo. To mi ogreje srce, ker vidim, da so se me razveselili.” Medved Henri ima pester urnik, prisoten je na večini dogodkov Rdeče križa, tudi na krvodajalskih akcijah, kjer vabi ljudi, naj se jih udeležijo v čim večjem številu, med drugim je Iva sodelovala na Art kampu Festivala Lent. Kot pravi, je vsak dogodek, ki se ga udeleži, nekaj posebnega.  

Dela z otroki in mladostniki ne more opravljati vsak, je prepričana, tudi za Ivo je bilo to sprva izziv. “Na začetku mi je bilo zelo težko. Vsaka težka zgodba, ki sem jo slišala, me je čustveno prizadela, se me dotaknila. Čez čas sem se utrdila, a pomembno je, da razumeš, da je vsak človek drugačen in da drugače dojema življenje, ima svoje mišljenje. Treba je biti tudi komunikativen.” Ko pomislimo na njene vrstnike, ugotovimo, da le malokdo, če sploh kdo, svoj prosti čas nameni prostovoljstvu. “Mislim, da marsikdo mojih let ne bi želel biti maskota, kot da je to nekaj sramotnega. Če bi v oblečeni v maskoto srečali prijatelja, bi se skrili. Toda jaz uživam, sploh kadar sem na krvodajalski akciji, ko je ljudi na začetku strah, pa se potem pomirijo.” 

Nič v zameno

V samem bistvu prostovoljstva je to, da nikoli ne smeš ničesar pričakovati v zameno, pravi Iva. “A največja potrditev zame je bila, ko sem videla, kako se je fant iz mladinskega doma, ki sem ga najprej začela obiskovati, spremenil. Na začetku je bil zmeraj slabe volje, brez motivacije, negativno je razmišljal, sedaj pa redno hodi na sestanke in izlete z nami. Ko vidiš, da si naredil nekaj dobrega, je to zagon, da nadaljuješ,” pripoveduje o sodelovanju, ki je preraslo v prijateljstvo in traja še danes. Iva Kodrin prostovoljstvo usklajuje s šolskimi obveznostmi, a vsaj enkrat na teden ji uspe obiskati mladinski dom. 

Delo v maskoti zahteva upoštevanje nekaj povsem tehničnih navodil. Preden je, oblečena v maskoto, obiskala prvi dogodek, so ji pri Rdečem križu omogočili, da je preizkusila kostum, da je videla, kako se v njem počuti. V kostumu hitro postane toplo, celo vroče, zato zgornji del maskote, medvedjo glavo, po navodilih vsakih 15 minut sname. “Kar pozabim na to, da mi je vroče, postane mi vseeno, saj se imajo ljudje okoli mene lepo. Zanimivo je, da je glava narejena tako, da večinoma vidim le trebuhe ljudi,” v smehu pove Iva. “Seveda se otroci radi fotografirajo, ampak pristopijo tudi starejši, marsikdo prosi za fotografijo.” 

Nič v življenju ni samoumevno

“Brez prostovoljstva bi bila družba bolj hladna in čisto drugačna. Prostovoljstvo združuje ljudi in omogoča, da pomagamo vsem, ki to potrebujejo. Če prostovoljstva ne bi bilo, ne bi vsi ljudje imeli omogočene materialne in psihosocialne pomoči ter občutka, da pripadajo skupnosti in okolju. S prostovoljstvom se ljudje čutijo slišanega in s tem so posledično stiske manjše. Osebno sem se zaradi prostovoljstva obogatila. Naučila sem se, da nič v življenju ni samoumevno, da moram ceniti to, kar imam. Saj se zavedaš, da imaš dobre pogoje za življenje, ampak ko v resničnem življenju spoznaš ljudi, ki tega nimajo, še toliko bolj ozavestiš, kaj je v življenju pomembno in kako lahko z majhnimi dejanji narediš velike spremembe. Najbolj mi je všeč, da ni najpomembnejša materialna dobrina, temveč da lahko podariš nekaj nematerialnega – svoj čas, in da hkrati veliko dobiš nazaj - znanje in izkušnje, ki te bogatijo za vse življenje,” zrelo razmišlja Iva Kodrin, ki se tudi v prihodnje vidi v delu z otroki in mladimi, po končani gimnaziji si namreč želi študirati pedopsihiatrijo.