(OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Marijan Zlobec: Naš človek v Salzburgu, Bayreuthu, Veroni … in Guayaquilu

Kdo je Marijan Zlobec? Človek, ki trdi, da je Bayreuth najlepši kraj na svetu? Tudi. Njemu ni nikjer tako lepo kot v Bayreuthu.

Marijan Zlobec je za današnje pojme nepredstavljiva novinarska prikazen iz minulih časov. Model kulturnega, kultiviranega novinarstva za kulturne, kultivirane interesente. Štirideset, petdeset let je požiral glasbo, klasiko, teater in literaturo, premiere, razstave, otvoritve. Preposlušal na tisoče vrhunskih oper in koncertov doma in na tujem. Na vseh največjih festivalih in odrih, kot so Bayreuth, Salzburg in Verona pa do Milana, Moskve in Pariza. In vse to delil z vsemi, ki so se ga potrudili prebrati. Ves čas na Delu in samo na Delu. Tam je tudi dočakal upokojitev pred sedmimi, osmimi leti - in še naprej sodeloval, dokler ga niso skenslali.

Ironično in tipično, zdaj piše blog. V glavnem glasbenega. V šestih letih tri tisoč objav.

Formativna leta mladega Zlobca

Marijan Zlobec se je rodil v Sežani. Letnik 1949. Glasba mu ni bila položena v zibelko, se je je pa zgodaj oprijel. V bistvu je bil od svojega sedmega do tridesetega leta glasbenik. Instrumentalist in pevec. Starši so si trgali od ust, da so trem otrokom omogočili tudi glasbeno izobrazbo. To so bili časi, ko je pater familias z eno plačo preskrbel petčlansko družino. Obiskoval je sežansko glasbeno šolo, (na)učil se je violino, pozneje tudi pozavno. Zlobec je igral v salonskem orkestru, sestavljenem iz šestih violin, flavte, klarineta, saksofona, harmonike, klavirja, kontrabasa, bobnov. Menda ja je bil prva violina. Nastopali so na proslavah. Igrali so Fucikov Florentinski marš, uverturo k Prodani nevesti in take zadeve. Pel je tudi v pevskem zboru, v osnovni šoli otroškem, na gimnaziji že v moškem.

Kar ga je pozneje, že med študijem v Ljubljani, pripeljalo v APZ Toneta Tomšiča. Pet let je bil apezejevec. Leta 1973 so bili na dvomesečni turneji po ZDA, kjer so imeli 30 koncertov. Polno zgodbic o navdušenju slovenskih in jugoslovanskih izseljencev in raznih bizarnosti. Tudi o obisku pri neki igralki, ki je bila leta 1938 v Rimu zadolžena, da z odra ustreli Hitlerja, ki je bil takrat pri Mussoliniju na obisku - pa očitno niti ni poskusila -, ampak tega ni mogoče preveriti v nobenem viru. Goveje juhe v Clevelandu pa ja. V Kennedy Centru v Washingtonu jih je poslušalo tri tisoč ljudi. Nastopali so pod blagovno znamko Singers and Dancers of Ljubljana. APZ in France Marolt. Gorenjski plesi. Glamoč. Šobski plesi. Jugoslovanska folklora pač. To je vedno vžgalo.

Pozneje pa je naredil avdicijo še za Komorni zbor RTV Ljubljana. Highlight njegovih spominov na ta zadnji zbor je bil koncert v Vatroslavu Lisinskem leta 1977, kjer so izvajali integralno verzijo Berliozove dramatične simfonije Romeo in Julija pod taktirko Sama Hubada in z Marjano Lipovšek.

Sem kdaj slišal Zlobca peti? Seveda. Redko, ampak redno. Ne seveda na koncertih, v veselih druščinah pa ja. V starih časih je šla kdaj kulturna redakcija Dela na martinovo večerjo v neko znamenito zidanico na Dolenjskem, kamor je vabil Lado Smrekar - v še bolj starih časih je tja hodil z njimi tudi Josip Vidmar -, kjer je Zlobec včasih dal auftakt s svojim žametnim tenorjem. Kakšno narodno ali arijo. No, arije je znal samo on. In samo on je imel okrog vratu srebrno verižico s kljukicama, da mu pri jedi ni bilo treba tlačiti prtička za kravateljc. Podarila mu jo je Marjana Lipovšek. Njegova infatuacija ​z Marjano Lipovšek - ali pozneje z Ireno Grafenauer - je bila neizčrpen vir dovtipov. Ker nismo razumeli, da je glasba pač platonična zadeva.

Kolekcionar

Znameniti brki Marijana Zlobca so dandanes sivi, ne več črni - in bistveno manj pristriženi - kot nekoč, ko sem ga spoznal kot mlad pripravnik v kulturni redakciji Dela. Takrat je bil še on sam mlad. Pa je bil kljub temu moj mentor za klasiko. Svetoval mi je, katero izvedbo naj kupim na nosilcu zvoka: kateri orkester, katerega dirigenta, solista, katero solistko. Itak da je vedel na pamet, ali je cede izšel pri Decci, Philipsu ali Deutsche Gramophonu. Jaz sem bil važen, ker sem imel leta 1987 že dvesto, tristo cedejev. "Ha! Ko jih boš imel deset tisoč, boš lahko rekel, da imaš zbirko!"

Enkrat, ko se je vrnil iz Salzburga ali Bayreutha, mi je razlagal, kako ga je Philipsova piarovka peljala v pisarno, odprla omaro s cedeji in mu rekla: "Izberite si."

"In? Koliko si jih vzel?" sem vprašal.

Ne da bi trznil z brki, je odgovoril: "Kakih sto."

Danes trdi, da jih ima - vinilk in cedejev skupaj - kakih deset tisoč. Knjig pa dvakrat toliko. Toliko knjig bi moral imeti vsak slovenski intelektualec, skromno pripomni. Če je imel Benedetto Croce 60 tisoč knjig, pa Umberto Eco 45 tisoč, zakaj jih ne bi imel 20 tisoč vsak slovenski intelektualec? Saj je imel tudi Kardelj tri tisoč plošč!

Kardelj je bil velik fan Wagnerja. Skrivaj ga je poslušal. No, doma ga je poslušal. Ko je umrl, so na Radiu pripravili posebno oddajo o klasični glasbi s Kardeljevimi najljubšimi klasičnimi deli in izvedbami iz njegove zbirke.

Ampak kam hudiča vse to spraviš, Zlobec?

Vse to je na petih različnih lokacijah. Z likovnimi deli vred. In seveda ne visi vse na stenah. Ker potem bi moralo biti teh lokacij še več.

Na faksu in v službi

Zlobec je študiral primerjalno književnost in slovenščino. Na dolgo in široko mi razlaga o svojih diplomskih in seminarskih nalogah pri Ocvirku in Pirjevcu ter Paternuju in Toporišiču.

Mimogrede: ste vedeli, kateri je najpogostejši samostalnik v Cankarjevih Podobah iz sanj? Oči, ki vidijo in gledajo gorje, prvo svetovno vojno, mrtve, zaupanje. Pri Toporišiču, ki se je takrat začel resno ukvarjati s strukturalizmom, si je moral vse samostalnike iz Podob iz sanj izpisati na listke in jih razvrstiti po pogostnosti.

Po diplomi je takoj dobil poziv za vojsko, po vojski pa so ga na Delu takoj vzeli v službo. Z Delom je sicer sodeloval že prej, še kot študent. Dušan Benko mu je dajal pisati reportaže za TT (Tedensko tribuno): o tomajski župnijski knjižnici msgr. Kjudra, o teranu in pršutu in problemih kraških vinogradnikov. Pa ne samo lokalne zgodbe. O zasedbi Aškerčeve je napisal celostransko reportažo.

Svojeglavi Zlobec se rad spominja svojega mladostnega teksta Lov na čarovnice v Sobotni prilogi iz leta 1971 ali 72. To je bil frontalni napad na Josipa Vidmarja. Takrat je izšla njegova knjiga K našemu trenutku, v kateri je polemiziral s Pirjevcem. Gorjup je Zlobca poklical v pisarno: a veste, tovariš Zlobec, to bi vam utegnilo škodovati. Gorjup je bil zelo korekten, če Zlobca vprašate. Za Gorjupa sta obstajala samo dva tabuja: Zveza komunistov in Tito. Sobotna priloga je bila takrat veliko bolj odprta kot danes - vsaj do leta 1975/76.

Gorjup je vedel nekatere stvari, o katerih pa ni govoril. Šofer Franček - ha, Frančka se pa še jaz spomnim! - ga je vozil v Celovec, kjer je Gorjup baje bral emigrantsko literaturo. Jančar pa je zato šel v zapor. Zlobec je kot mlad literarni kritik sicer pohvalil Jančarjev romaneskni prvenec 35° iz leta 1974, vendar kritika v Sodobnosti nazadnje ni bila objavljena, ker je Jančar moral ravno v zapor.

Medvojna zgodovina

Kadar se Zlobec ne ukvarja z glasbo, se ukvarja z medvojno zgodovino in s Kocbekom. Vsaj zadnje čase. Prav prekinjati ga moram, da pove še kaj o glasbi. Tako se najprej spusti v nekakšen notranji monolog o domobrancih in Kocbeku. Tudi na blogu se temu veliko posveča. Za te poboje da je vedelo pol Slovenije že leta 1945. Leta 1975 pa itak vsi - po zaslugi Borisa Pahorja, seveda, in njegovega intervjuja s Kocbekom v tržaški reviji Zaliv, ponatisnjenega v Naših razgledih. Na pobudo Zlobčevega strica Cirila Zlobca in s strinjanjem Franca Šetinca, ki je bil takrat CK ZKS.

Inkret da je prezgodaj končal knjigo o Kocbeku in seveda tudi prezgodaj umrl. Titovo pismo Kocbeku, v katerem ga titulira z gospodom. Memorandum o jugoslovanskih odnosih z Vatikanom je tako rekoč Kocbekovo avtorsko delo. Kocbek na misiji v Vatikanu, julij-avgust 1944. Z Visa v Vatikan. Večina stvari je bila za Tita in Kardelja sprejemljiva. Tito je potem to popravil. Inkret pa tega sploh ne omenja. Kot da je bil Kocbek lutka. Tito je skrivaj šel v Rim, ko je bil Kocbek tam. Vojaška straža. Z ladjo in avtom, via Bari. Inkognito. Ni se javil Kocbeku. To je sicer zabeležil Pirjevec v Titu in tovariših. Šel je v cerkev, Tito, ampak ni oddal samokresa. Nekateri Jugoslovani so ga prepoznali.

Slovenski domobranski zgodovinarji kot Tamara Griesser Pečar se tako ali tako samo sprenevedajo in napihujejo grozote komunizma. Leta 1942 je slovenski frančiškan p. Kazimir Zakrajšek napisal knjigo pričevanj o preganjanju katolikov. Kako so jih okupatorji preganjali. Sploh ni vedel, da obstaja komunizem. To je groza, kako potomci domobrancev lažejo! Obstajajo dokumenti. Dopisovanje s papežem Pijem XI. Njegova antikomunistična enciklika Divini Redemptoris. Erlich in njegove straže. Ušeničnik. Za katerega Zlobec trdi, da je bil prišepetovalec škofa Rožmana. Pripravljali so se na vojno. Katoliška akcija. Komunistična partija. Konkordat z Mussolinijem. Vsi se sprenevedajo.

Tako se je začelo

Zlobec si ni mogel predstavljati, da bo v življenju videl (in slišal) toliko lepih stvari. Prvič je to doživel v pariški operi Garnier leta 1979, kjer je po spletu srečnih okoliščin - brez akreditacije - videl prvič izvedeno integralno verzijo opere Lulu Albana Berga z dotlej nedokončanim 3. dejanjem vred, pod taktirko Pierra Bouleza in v režiji Patricea Chéreauja, s sopranistko Tereso Stratas v naslovni vlogi. [Berg je do leta 1935, ko je umrl, dokončal samo prvi dve dejanji, skladateljeve skice za tretje pa je leta 1979 orkestriral Friedrich Cerha; od takrat velja Lulu za kompletno trodejanko, op. avt.]

Zlobec je šel v Pariz intervjuvat Bouleza - ki je takrat že vodil IRCAM (skupaj z Lucianom Beriom, Vinkom Globokarjem in drugimi modernisti) - in ga je pri zadnjem vhodu prosil za karto, vendar mu Boulez ni mogel pomagati.

Zlobec je ves obupan stal v foyeru in čakal, da se mu nasmehne sreča. In se mu je. Nekaj minut po začetku opere je prišel iz dvorane ves besen neki snob. Zlobec ga je meni nič, tebi nič vprašal, ali mu da karto. "Z veseljem," mu je rekel tip, "če ste tako nori, da boste to poslušali." Biljeterka ga je potem uvalila v neko ložo, kjer je stoje spremljal prvo dejanje, potem pa mu je zrihtala gasilski ali zdravniški priklopni sedež. Lulu je bila totalen uspeh. Ljudje so rjoveli od navdušenja.

Tako se je začelo. Zlobec ni nikoli več ponovil te napake, da se ne bi akreditiral. Že istega leta se je akreditiral za milansko Scalo, kjer je hotel videti Bergovega Vojčka pod taktirko Claudia Abbada in slišati Pollinijevo izvedbo Mozarta. V Veroni pa je bil prvič leta 1980 - in v naslednjih 30 letih ni treba opernega festivala zamudil niti enkrat. Prvič je prvič slišal Luciana Pavarottija v vlogi Enza Grimalda v La Giocondi. Zelo se mu je smilil. Publika ga je ustavila, ko mu ni uspelo korektno odpeti najvišje note v ariji Cielo e mar in je hotel kar nadaljevati. Tudi v drugem spodletelem poskusu so ga izžvižgali. Šele tretjič mu je uspelo.

Leta 1987 je bil prvič v Salzburgu. Tudi to je bilo srečno naključje. Urednik Jože Horvat je imel stik s Handkejem, ker je z njim delal intervju, Handkejev prijatelj pa je bil šef festivalskega press centra in je vprašal Horvata, zakaj nikdaj nihče iz Slovenije ne pride. Horvat pa je rekel, ni problem, bomo Zlobca poslali. Zlobec se seveda ne bodi ga len prijavi in že dobi tri prve karte - med drugim tudi za Mozartovega Don Giovannija z Dunajskimi filharmoniki pod taktirko Herberta von Karajana. Zlobec zna še danes odrecitirati zasedbo vseh pevskih vlog v tej izvedbi. Dvorana se je tresla. Ubogi stari Karajan se je komaj privlekel do zavese. Ravno ga je še ujel, dve leti pozneje je umrl.

Denar ni problem

Zlobec se rad pohvali, da nikoli ni imel težav z denarjem. Niti kot mlad novinar niti danes kot upokojenec. V starih časih je bilo tako, da so šefi radi pomagali mladim novinarjem. Vse se je dalo zmeniti. Ko je Zlobec še študiral in že honorarno sodeloval z Delom, bi nekoč moral plačati dvanajst najemnin vnaprej. Ni problem. Slavko Fras mu je dal 500.000 dinarjev avansa za prevod feljtona o kardinalu Stepincu. Pa še bone za prehrano.

Ko se je Delo kakih 20 let pozneje lastninilo, je Zlobec za nakup delnic - poleg certifikatov in kdo ve kakšnih dodatkov, ki so jih širokogrudno delili - verjetno izkoristil vse možne ugodne kredite, ki jih je Delo sámo še ekstra rihtalo za zaposlene. Pozneje so jim ponujali še možnost, da si doplačujejo za penzijo in po upokojitvi določen čas dobivajo še mesečno rento. To se je Zlobcu sicer že izteklo, dobiva pa še vedno enkrat na leto eno mesečno rento.

Zlobec ima to lepo čednost, da neženirano rad grize roko, ki ga je izdatno hranila. Pa saj to ni v bistvu ista roka, seveda. Po upokojitvi leta 2013 je še nekaj čas honorarno sodeloval z Delom. Potem pa ga je takratna odgovorna eksekutorka Mateja Babič skenslala. (Tako kot mene. Pa še koga.)

Zlobec je na blogu redno in jezno pokrival vsa odpuščanja na Delu v zadnjih letih. Sam pravi, da je od blizu gledal jok in razočaranja mlajših kolegic in kolegov, ki so jih terminirali. Glede teh zadev ima hudo antikapitalistično teorijo. Takole razmišlja: če greš gledat top lestvico domačih bogatašev, jih je na njej sedem povezanih z idrijskim Kolektorjem oziroma s FMR. Teh sedem veličastnih je skupaj težkih okrog 150 milijonov evrov. Delo so leta 2015 kupili od Laškega za pičlih 7,3 milijona evrov. Nakar so začeli odpuščati, da ne bi ustvarjali negativnih bilanc - čeprav bi jih lahko pokrivali s svojim premoženjem. Komu od njih bi se poznalo milijon evrov minusa? Se sprašuje Zlobec.

Zato ne bo z Delom nikoli več sodeloval. Nikoli. Ker to ni več tisto Delo, kakršno smo poznali.

Covid v Guayaquilu

Pa da ne bi slučajno kdo mislil, da Zlobec pohajkuje samo po festivalih in koncertih. Zlobec tudi potuje. Po upokojitvi spoznava daljne, tople kraje. V zadnjih letih je bil že na več daljših potovanjih po Vietnamu, Šrilanki, Bangkoku in Kambodži. In po Mehiki in Srednji Ameriki.

Tako se je v začetku decembra 2019, nič hudega sluteč, odpravil še enkrat v Mehiko in na Kubo. Tam je bil skoraj dva meseca, potem pa še na Kubi. Nakar jo je mahnil v Ekvador - ker je enkrat v Izoli srečal neke Ekvadorce in slišal, da je zanimivo. Na letališču v Quitu je že izgledalo malo čudno in napeto. Ah, nič, gre Zlobec na Galapagos.

Potem pa …

Latinskoameriške države so se najprej začele zapirati za turistične križarke in potem še za letalski promet iz Evrope - nakar so čez noč zaprli letališča in uvedli karanteno. Tako je Zlobec obtičal v Guayaquilu, največjem ekvadorskem mestu (in pristanišču). Nekaj časa si je še obetal, da se bo vkrcal na eno od evropskih repatriacijskih letal iz Lime za Madrid ali Benetke, pa večkrat ni bilo seveda nič iz tega. Tako je ždel (po ugodni ceni) v neki hiši, ki jo je našel na Bookingu, v lasti nekoga, ki je po svoji strani obtičal v ZDA, in opazoval življenje med ekvadorskim lockdownom.

Tam je bilo še malo hujše kot pri nas. Policijska ura je bila že ob dveh popoldan. Trgovine odprte do pol dveh. Okuženi so prebolevali korono doma. Umirali so sami. Umirali so, ne da bi kdo vedel, da so umrli. Da so umrli, so ugotavljali sosedje, ko so kaj zavohali. Trupla so odvažali z motokultivatorji s prikolicami. V mrtvašnicah je zmanjkovalo prostora. Na pokopališčih je zmanjkovalo prostih grobov in terminov za pogrebe.

O vsem tem je pisal Marijan Zlobec na blogu. Vmes pa o kulturnem dogajanju v Ljubljani. Kot da se nič ne dogaja. Kot da je tukaj. Otvoritve, razstave, nove knjige in tiskovne. Ko se je situacija že malo unesla, a je še vedno čakal na letalo, je šel še malo na Pacifik uživat. Da je malo zadihal. Julija se je po osmih mesecih - od tega štirih mesecih Ekvadorja - via Lima, Madrid, Benetke vrnil v Slovenijo.

Sedemintrideset kil in dva centimetra

Enkrat je v Salzburgu na tiskovni konferenci rekel Pavarottiju, da je očitno malo shujšal. Res je, je rekel tenor. Koliko pa, je vrtal naprej Zlobec. Sedemintrideset, se je pohvalil. Koliko pa zdaj tehtate? je vztrajal Zlobec. Sedemintrideset manj kot prej, je odvrnil Pavarotti.

Čez nekaj let mu je Pavarotti vrnil. Lahko bi si skrajšali brke, je rekel Zlobcu. Morda za kak centimeter, je dopustil možnost mrož. Lahko tudi za dva, je pripomnil Pavarotti.

Tenoriste imajo za neumne. To sploh ni res. Bo pa ja vedel, saj je delal intervju tudi z Robertom Alagno. Vse vejo, z vsem so na tekočem, izjemno se spoznajo na glasbo. Samo z Marjano Lipovšek je naredil več intervjujev po 50 strani, tega bi bilo za celo knjigo. Če zbere vse svoje tekste o Bayreuthu, bi jih bilo za debelo knjigo. Če zbere vse o Salzburgu, je za dve debeli knjigi. V dunajsko opero je hodil 30 let, tega je še za eno knjigo. Verona, Scala, Maggio musicale fiorentino, Praška pomlad, London, Bolšoj teater. Dva baleta v Kremlju, ker so Bolšoj ravno obnavljali. To je bilo še v času Brežnjeva. Publika je med pavzami masovno drla v bife in kupovala bonboniere in take neumnosti, ker v trgovinah tega ni bilo. V Sovjetski zvezi so v trgovinah takrat obračunavali z abakusom. To Zlobcu sicer ni preprečilo, da ne bi enkrat v Moskvi in Leningradu kupil 85 plošč, v glavnem seveda od sovjetskega labela Melodija. Plošče je potem s pomočjo kolegov transportiral v domovino in čez Beograd skozi carino. Pa enkrat drugič v DDR spet kakih 80 plat vzhodnonemške Eterne, ki jo je pozneje prevzel Philips. Najboljše izvedbe Bacha z Marjano Lipovšek, Petrom Schreyerjem in Dietrichom Fischer-Dieskauom. Na Češkoslovaškem sta bila založbi Supraphon - ki obstaja še danes - in Opus. V Bratislavi je nabavil kompletnega Martinůja. Pa na društva skladateljev je hodil in si potem pošiljal nase naslovljene pakete domov oziroma na Delo. V Budimpešti pa je tudi pokupil vse od Hungarotona. Tudi partiture je kupoval.

Spomini in memoarji

Če bi Zlobec pisal spomine - in ne vem, zakaj jih ne bi oziroma zakaj jih že ne -, bi pisal o pomembnih kulturnih dogodkih in o ljudeh, ki jih je spoznal. Ker to je tisto najbolj dragoceno. Recimo o Beneških bienalih, o Dürerju v Nürnbergu, o velikih razstavah v Parizu kot recimo Pariz-Pariz, Pariz-Moskva, Pariz-Berlin, Pariz-Varšava, Pariz-New York, pa kompletni Rothko, pa Picasso, pa ekspresionizem itd. Iz svojih 15.000 člankov in kritik bi lahko naredil sto knjig. On je v bistvu tak Karl Krauss. Šimfa pa tudi rad. Razen na tiste zgodovinarje se zadnje čase fokusira tudi na umetnostne zgodovinarje. Ki da nič ne vejo.

Kot da ne bi imeli umetnostnih zgodovinarjev. To je po Zlobčevem mnenju sicer stvar kulturnih prioritet in kulturne politike in nacionalnega kulturnega programa. Tega pa ni že od takrat, ko je bil minister za kulturo Rudi Šeligo. Kulturnega programa nimamo in zato tudi ne more biti kulturnega razvoja. Če bi Zlobec bil minister za kulturo, bi predsedniku vlade rekel: takole, hočem 3 % BDP za kulturo, pa še 2 % BDP za znanost. Potem lahko dosežemo osem tisoč znanstvenikov na milijon prebivalcev, kot jih ima Izrael. Pri nas pa jih imamo tri tisoč na milijon, torej šest tisoč. Izrael nima nič in ima vse, Slovenija ima vse in nima nič.

Slovenija ima nekaj tisoč samozaposlenih v kulturi. Samo Dunaj, ki je tako velik kot Slovenija, ima enajst tisoč samostojnih umetnikov. Najmanj trikrat več. In vsak od teh umetnikov je dobil tisoč evrov mesečne podpore. Samo za nadomestila umetnikom je Avstrija namenila 200 milijonov evrov.

Hja, je pač malo bolj bogata država kot Slovenija. Eh, to je samo izgovor, da se dovoljuje vsakršna oblika kraje. To je res, kar govori mlada generacija: tajkuni in vsi drugi, ki so pri koritu, se ne bodo sami od sebe nikoli umaknili. Zato se Zlobec čudi naivnosti Nike Kovač, da ne vidi nujnosti ustanovitve stranke, v katero bi se takoj včlanilo kakih tisoč ljudi. Civilna družba ni korektiv za neobstoj demokracije. Nihče še ni šel prostovoljno z oblasti. Še posebej pa ne v času, ko se da nekaznovano krasti. Predvsem, če se ukvarjaš z eno ali dvema od treh najdonosnejših trgovin na svetu: z orožjem, z mamili, z zdravili. To troje je glavno.

Prihodnost umetnosti

Koliko pa kultura ljudi sploh še zanima? Zlobec je prepričan, da so časi, ko je bil Cankarjev dom poln, mimo. Publike, ki je nekoč napolnjevala abonmajske koncerte - tako Filharmonije kot Simfonikov -, žal ni več dovolj. Prihajajo generacije, ki jih to več ne zanima. Starejši odhajajo, mlajši pa se ukvarjajo s preživetjem. Pa misli, da so kulturni domovi kot koncept preživeli? Tega sicer ne bi rekel. Perspektiva umetnosti je sicer multimedijska. Vpliv znanosti na umetnost. Znanost je vedno vplivala na umetnost. Kandinski ne bi nikoli ustvarjal svojih abstrakcij, če ne bi atomska fizika takrat odkrivala zgradbe atoma. Impresionizma tudi ne bi bilo, če ne bi prej fiziki natančno analizirali barvnega spektra. Slovenski umetnostni zgodovinarji so to tako slabo preštudirali, da je Zlobca kar sram. On pa je to bral v Österreichische Nationalbibliothek na Dunaju pa v Albertini in v MAK-u. Več let je bil včlanjen v avstrijsko nacionalno knjižnico in je iz Ljubljane bral vse, kar imajo digitalizirano. Preden je šel na Dunaj, pa si je naročal knjige, da so ga ob prihodu čakale.

Vse, kar je na svetu arhivirano in kar nastaja še sproti, daleč, daleč presega človekove intelektualne kapacitete in časovne zmožnosti. Zato bo boj za pozornost odjemalcev kulture strahoten. Umetnost je bistvo človekovega obstoja. Umetnost ne bo nikoli propadla. Umetnost je večna. In Kosovel je največji slovenski pesnik.