(OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Nina in Matevž Granda: Če bi še enkrat začenjal, bi se učil od njiju

Matevž je ob launchu Outsiderja leta 2015 manifestativno pojasnil:

"Živimo v času polarizacije. Mediji in politika razdvajajo ljudi v dve nasprotujoči si skupini. Še tako kompleksno vprašanje se slej ko prej zbanalizira in ujame v ideološki kontekst ene ali druge strani. Takšen diskurz ni konstruktiven. Outsider se zato postavlja izven ideoloških okvirov. Ne priznava delitev, ki nam jih vsiljuje sistem. Odpira vprašanja, ki presegajo meje teh delitev."

"In čeprav je Outsider v osnovi revija o arhitekturi, presega tudi lastne meje. Ne moremo namreč govoriti o arhitekturi, če ne govorimo tudi o ljudeh, in obratno: ne moremo govoriti o ljudeh, če ne govorimo o arhitekturi."

"Dovoliti si razmišljanje izven ustaljenih okvirov je nujno. Biti na papirju je subverzivno. Biti Outsider je privilegiran položaj."

Hibrid

Ko sta začela, sta si rekla: "Če Outsider ne bo bran, ga ne bova izdajala." Raziskav seveda nista delala. Če bi poslušala komentarje in napovedi - v tem smislu, da ljudje tega ne bodo brali oziroma ne dovolj, ker imajo bolj trivialne miselne potrebe -, pa se tega niti ne bi lotila. In že od samega začetka je bila ideja, da bo to tiskana revija. Tromesečnik. Outsider sta lansirala globoko v času interneta, ko je bilo na spletu tudi že veliko arhitekturnih publikacij. Zato sta tudi šla v hibridnost. Tekste za tiskano revijo pripravljata tri mesece, aktualne zadeve kot arhitekturne realizacije, natečaje in podobno pa pokrivata sproti na portalu. Portal pa so tudi vrata za tiskane vsebine.

Ker sta oba arhitekta, vesta, da arhitekte zanima še marsikaj drugega. Skozi arhitekturo hitro prideš do različnih družbenih tem. Kako arhitektura vpliva na prostor in kako prostor vpliva na arhitekturo.

Eno njunih izhodiščnih razmišljanj je bilo tudi to, da obstajajo revije o arhitekturi, pisane za arhitekte, ki jih arhitekti sicer berejo, vendar jih nihče drug ne pozna ali ne bere. Veliko je dogodkov, namenjenih arhitektom, ki jih sicer obiskujejo, toda nihče drug za to ne ve. Veliko je zanimivih debat o prostoru, ki ga vsi uporabljamo, ampak ne pridejo do vseh. Hotela sta preseči krog arhitektov in urbanistov ter izkoristiti, odpreti to sicer izgubljeno energijo in priložnost in debate o prostoru. Vsi živimo v prostoru. Dobrem ali slabem.

Vodnjan, Istra

Za ta intervju sem prevozil dvesto kilometrov (v eno smer), toda bilo je lepo doživetje. Nadležna tikpredpoletna vožnja, toda po nekajmesečnem dogovarjanju, ki so ga oteževali, če že ne onemogočali protikoronski ukrepi, sem se pred dvema tednoma končno z veseljem odzval standing povabilu v Vodnjan.

Obiskal sem Nino in Matevža v njuni lani prenovljeni, predelani, dvesto plus let stari, tri- ali štirinadstropni kamniti hiši v središču Vodnjana. Če imate fiksne ideje o dizajnerskih domovanjih arhitektov, razmislite še enkrat. V Vodnjanu je v nekaterih obdobjih živelo več ljudi kot danes - ko se sicer spet vračajo oziroma prihajajo novi - in to se je poznalo tudi na tamkajšnji arhitekturi. Tako goste pozidave že dolgo nisem videl. Tako visokih, no, v višino razpotegnjenih glede na tloris.

Nakar imata Nina in Matevž na strehi še teraso. V bistvu ni terasa, ampak streha. Ravna in brez ograje. Nanjo priplezaš skozi podstrešno loputo. Tam včasih gledata sončne zahode in se zazirata čez Fažano na Brione in naprej …

Najprej sta mislila, da bo hiša v Vodnjanu samo njun pied-à-terre, za distanco od Bežigrada, kjer sta sicer doma. Ali tudi doma. Korona pa je to postavila na glavo. Zdaj sta v glavnem v Vodnjanu. S tremi otroki vred. Starejša dva obiskujeta osnovno šolo v Vodnjanu - italijansko -, najmlajši pa je še v vrtcu.

Srečni so in zadovoljni. Lahko pa, da bo Vodnjan tudi njuna nova poslovna priložnost: na robu Narodnega trga, nekaj korakov od njune hiše, si ogledujeta zapuščeno palačico, ki bi jo rada kupila in obnovila kot mikrohotel.

Herausgeberja

Pomembno zanju je bilo ob startu tudi to, da sta takrat živela na Dunaju - kjer je Nina po diplomi študirala kulturni menedžment in kuratorstvo - in spoznavala ljudi od vsepovsod, tudi iz Slovenije in nekdanje Jugoslavije, ki bi jih taka revija s takimi vsebinami lahko nagovarjala.

Tudi zato se ime Outsider napaja iz ideje pogleda od zunaj, z distanco. Prvo leto sta celo izdala štiri številke tudi v nemščini, ne samo v slovenščini. Pozneje sta to opustila.

V vsakem primeru pa revijo financirata iz naročnin in oglasov. Prihrankov nista imela, začela sta iz nič. Pripravila sta media kit in poslala na tisoče mailov, tudi potencialnim bralcem, in imela na tisoče sestankov.

Arhitekti radi berejo in imajo radi lepe stvari. Niso nedostopna publika, hvaležni bralci so. Mogoče zato, ker je arhitektura multidisciplinarna zmes tehničnih in humanističnih znanj. Nina si celo upa reči, da je arhitekte kot kulturno relevantne ljudi vzpostavil Outsider, ki daje prostor artikuliranim in karizmatičnim glasovom.

Outsider ima za moje in ne samo moje pojme epohalnih tri tisoč naročnikov. Herausgeberja pravita, da so razdeljeni približno pol-pol: polovica je arhitektov, polovica pa onih drugih - med katerimi se včasih najde tudi tak, ki reče, da ni vedel, da ga arhitektura sploh zanima, dokler ni začel brati Outsiderja.

Pomislim, da so arhitekti mogoče novi zdravniki, ki so njega dni veljali za najbolj kulturne nekulturnike.

Imeti tri tisoč naročnikov se mi zdi precej neverjetno. Približno toliko so jih imeli skupaj moji Razgledi, ko jih je Delo leta 1999 ukinilo (po 47 letih izhajanja), in Pogledi, ki jih je prav tako Delo ukinilo leta 2016 (po šestih letih).

Ne tako rekoč intelektualni tabloid

Outsider ni niti malo "tako rekoč intelektualni tabloid", kot se je glasil moj pozicijski slogan. To je bolj resna zadeva, bolj mirna in dostojanstvena. Saj ne, da ne bi imeli smisla za humor, ampak hecajo se pa v Outsiderju res ne. Pa tudi če se, zelo resno mislijo.

Edini vezni člen med Razgledi in Outsiderjem je v bistvu Tadej Zupančič, ki je bwil tako rekoč moj urednik v senci. On je totalen fan Outsiderja in zanj dokaj redno piše. Dvakrat je že bil guest editor. Prvič nam je dal svobodno na izbiro temo, o kateri še nikoli nismo pisali, drugič pa si je zamislil dosje tekstov poročil, kritik, esejev o stvareh, ki jih zaradi korone ni bilo. V prvem primeru sem se odločil za arhitekturo (Hutterblok), v drugem primeru pa za koncert The Dweezil Zappa Hot Rats Orchestra v Kinu Šiška 15. marca 2020.

Nina in Matevž sta zelo vesela, ko jima kak bralec reče, da so v njuni reviji celo oglasi zanimivi. Oglasi sicer veljajo za nočno moro v razmerju do vsebine, vendar jih onadva tretirata kot nekaj, kar lahko zanima tudi bralce - in jih tudi izbirata.

Podjetniške zgodbe ju sicer zelo zanimajo, ker v tem podobno kot v kulturi vidita veliko kreativne energije in jo povezujeta z arhitekturo. Ker arhitektura je tisto, kar povezuje podjetništvo in kulturo. Od gradnje do interiera.

Ko sem jaz iskal oglaševalce, sem bil aroganten. Zdaj sem pa prestar in preveč trmast. Lepo sem jim napisal, da nas oglaševalski denar ne zanima. Še posebno ne majhni zneski. Ker pa nočemo nikomur kratiti svobode podjetništva, teoretično vendarle objavljamo oglase pod naslednjimi pogoji:

• če nam je sam oglas kot oglas všeč in če smo prepričani, da bo všeč tudi uporabnikom;

• če nam je všeč oglaševani izdelek ali storitev in če smo prepričani, da bo všeč tudi uporabnikom;

• če smo prepričani, da je informacija o oglaševanem izdelku ali storitvi za uporabnike relevantna;

• če oglas ne posega v oblikovni koncept in če je v skladu s tehničnimi parametri spletne strani;

• če oglas ne kvari uporabniške izkušnje ali kako drugače moti uporabnikove zbranosti.

Nina in Matevž Granda po mojem mislita podobno, vendar znata to povedati lepše, prepričljiveje od mene. Veliko se imam še naučiti - če že ni prepozno.

Arhitekturna kritika

Ali lahko rečemo, da v Sloveniji obstaja arhitekturna kritika?

Zanimivo vprašanje. Nina bi rekla, da ne. Matevž pa pravi, da je potrebnega veliko napora, da se nekaj zgradi. Tako v javnem kot v zasebnem sektorju. Tistega, ki odloča o gradnji, je treba prepričati, da je projekt z arhitekturnega stališča prava ideja. Bodisi z natečajem bodisi s prosto izbiro privatnega investitorja. Potem je potrebnih veliko birokratskih naporov, v Sloveniji še toliko več. Nadalje je pomemben tudi izvajalec. Če ta ni primeren, se lahko veliko arhitekturnega presežka izgubi.

Mehanizem arhitekturne kritike je zaradi vseh teh naporov in procesov zato drugačen. Če se zgradi nekaj dobrega, zato pride do objave. Če ne, pa potem ni negativne kritike. Ob vsaki novi zgradbi so tako ali tako vsi kritični in proti. Tak primer je zdaj palača Šumi ob Slovenski cesti. Matevž bo pa ja vedel: arhitekt Boris Podrecca je na natečaju zmagal leta 1995 in v naslednjih enajstih letih moral na željo naročnika projekt kar šestkrat spremeniti oziroma "popraviti" - dokler jih ni končno vprašal: "Pa kaj sploh hočete?" -, pozneje pa še nekajkrat.

Zdaj je to projekt Groleger Arhitektov. Večina arhitekturni zasnovi ni naklonjena in bi gradnjo najraje ustavili. Če pa bi bil Šumi zgrajen tako, kot je bilo prvotno mišljeno, bi arhitektura že dvajset let funkcionirala in bi mesto od tega nekaj imelo. To, kar gradijo danes, pa nosi bremena prejšnjih let. Tisto, kar bi lahko funkcioniralo že dvajset let, je izgubljeno. Ampak še dobro, da se gradi vsaj zdaj, ker bi bila gradnja čez naslednjih dvajset let še bolj obremenjena.

Druga plat arhitekture

NUK 2 je podoben problem, čeprav je javni projekt. Zdaj, ko smo končno prišli tako daleč, da se bo morda gradnja le začela, so spet problem zemljišča v lasti občine oziroma prenos lastništva na državo in bo morda vse skupaj ponovno zastalo. Problem je v tem, da ne vidimo, kaj izgubljamo, ko tega ne zgradimo.

Ali pa Kolizej. Tudi v tem primeru se je pojavljalo veliko arhitekturne kritike, še ko je to bil samo projekt. Ker da se s Celovške ceste ne bi videl Grad.

Na take zadeve sem pa jaz občutljiv: je to res tak problem, če se iz določenega rakurza ne vidi Gradu? Matevž pravi, da se tudi njemu ne zdi. Pa tudi Nina pripomni, da se je iz Vegove odpiral pogled na Grad, dokler ni Plečnik zgradil NUK-a. S stališča argumenta, da zapira pogled iz Vegove na Grad, NUK ne bi smel tam stati. Na tistem mestu je stala Auerspergerjeva palača (Turjaški, Knežji dvorec, 1660), ki je bila v velikem potresu 1895 tako poškodovana, da so jo porušili, in do leta 1941, ko je bil NUK dokončan, tam ni bilo nič. V nekaj desetletjih se navadiš pogleda na Grad, toda če bi bila tam stolpnica, bi pa tudi postala del ljubljanske silhuete.

Kolizej je bil zgrajen kot neka tipska, generična, komercialna stavba za stanovanjske in razvedrilne potrebe stacioniranih vojakov. Da so ga več kot 150 let pozneje ščitili kot nekaj izjemnega - Vasko Simoniti je leta 2005 preprečil rušenje z razglasitvijo Kolizeja za kulturni spomenik nacionalnega pomena, Majda Širca pa 2009. dovolila; 2011. je bil potem podrt -, pa je tako, kot bi nekdo čez sto let ščitil Halo A v BTC-ju.

Spominjam se, da sem tudi sam v kolumnah zagovarjal podrtje Kolizeja in Anderličev projekt kulturnega centra, nakar so me v Arhitektovem biltenu totalno sesuli.

Druga plat urbanizma

Podobno je bilo s Šumijem. Argument je bila tako arhitekturna dediščina bidermajerja kot kulturni in socialni pomen nekoč popularnega lokala. Isto bo z železniško postajo Emonika: staro železniško stavbo bodo ohranili, čeprav je bilo podobnih (in jih je še) na stotine. Matevž še pravi, da bodo generacije čez sto let branile ta Šumi, ki se danes gradi, kot pomemben del kulturne dediščine. Po določenem času, ko se udomači, vsaka stavba postane del kulturne dediščine. Vprašanje pa je, ali je za status kulturne dediščine dovolj samo časovno merilo.

Matevž za razliko od mnogih tudi nima nič proti Podreccovi novi stolpnici na Bavarskem dvoru, delu tako imenovanih Severnih vrat. Zlasti so mu všeč lomljene ploskve, ki bodo odsevale dogajanje na ulici. Pa dialog z Miheličevim Klavirjem (prizidkom Telekoma).

Urbanizem nima vizije, ker je omejen na generična pravila. Urejamo samo posamične parcele, recimo minimalni štirimetrski odmik stavbe od meje parcele. Urbanizem poskuša ustvariti enake pogoje za vse in zato ustvarja kompleksne prostorske akte, na ta račun pa se izgublja človeška komunikacija med tistimi, ki projektirajo, in tistimi, ki odločajo. Ker obstaja strah, da bi prišlo do vplivanja ali korupcije, je vse pospravljeno v zakonodajo. Prostorski akti naj bi delovali povsod, nikjer pa niso zares optimalni. To, kar je recimo delal Plečnik, po današnji prostorski zakonodaji ne bi šlo skozi. Ponovno bi morali uvesti možnost človeškega odločanja. Ne skozi vnaprej napisane, posplošene zakone, ampak skozi odločanje nekega sveta urbanistov ali arhitektov, ki bi obravnavali vsak projekt posebej.

Nič točk za uravnoteženost

Je Outsider dobil kaj sredstev na razpisu za sofinanciranje medijev?

Ja. Letos in lani. Dobil je sicer nič točk za uravnoteženost, je pa dobil sredstva. Ni pa življenjsko odvisen od tega. Dobil je približno toliko, kot v enem letu dá za davke. Nekaj je. Vesela sta subvencije, bi pa revija preživela tudi brez nje. Bi pa bila še bolj vesela, če bi dobila kaj sredstev prej, ko sta šele začenjala. Takrat bi to bolj prav prišlo. Outsider je imel že tisoč naročnikov in je prejel Plečnikovo nagrado, pa še vedno nič.

No, Outsiderju vsaj ne more nihče nič ideološkega očitati, ne?

Matevž pravi, da se mu zdi ta levo-desni diskurz zelo destruktiven. Saj zato pa se revija imenuje Outsider. Vedno je tako, da ima nekdo na eni in na drugi strani včasih prav, včasih pa ne. Čeprav je danes že ta pozicija kontroverzna in sumljiva. Če nisi lév, veljaš za desnega. Moraš se odločiti za stran. In to ni dobra pozicija v slovenski kulturi.

Pravkar je recimo izšla 26. številka Outsiderja in v nobeni številki doslej ni bil omenjen noben politik po imenu. Recimo predsednik vlade. Niti sedanji, niti prejšnji, niti predprejšnji. To je že dosežek, pripomnim. No, v tisti naši izredni številki o medijih jih je kar nekaj omenjenih, v rednih pa ne. To nas ne zanima, temu se izogibamo. Niti ne pride do nas zaradi izbire tem in avtorjev. Outsider ostaja izven tega nekonstruktivnega diskurza.

Natečaji

Posebnost in odlika Outsiderja so tudi natečaji. Nina in Matevž želita spodbuditi debato. To ni namenjeno odločevalcem, občinam, planerjem, investitorjem. Prvi natečaj so razpisali leta 2015 med prvim begunskim valom na temo hitrih bivališč. Kako bi lahko arhitektura pomagala v tisti krizi. Drugi natečaj je bila raziskava potencialov klasičnih enodružinskih tipskih hiš, ki so jih Slovenci masovno gradili v 70-ih in 80-ih letih. Ta je bil dvodelen: najprej so se prijavljali lastniki, ki bi prenovo želeli, drugi del pa je bil arhitekturni.

Pa recimo natečaj za prenovo mansarde. Prijavil se je tudi MAO (Muzej za arhitekturo in oblikovanje), ki je bil nazadnje izbran za projektni prostor. To se je razvijalo. Začelo se je s socialno noto, pozneje pa se je pokazal interes sponzorjev, kar je tudi vplivalo na zasnovo.

Lani pa so razpisali natečaj za propadajoče Sečoveljske soline. Šlo je za začasno instalacijo, ki bi obenem proslavila to kulturno dediščino in opozorila na njeno izginjanje. Ta natečaj je bil mednaroden, zato je bil odziv ogromen.

Živeti v rodni grudi

Še več zanimanja pa je za letošnji natečaj za hišo iz zemlje - zbite, butane zemlje (francosko "pisé"). Prijavljenih je 469 projektov z vsega sveta. Gradnja z zemljo je zdaj velika tema, ki ne zanima samo bosonogih veganov. Arhitektka Anna Heringer in tehnolog Martin Rauch, ki gradi z največjimi svetovnimi biroji, tudi s Herzogom & De Meuronom, ki sta za Ricolo postavila zeliščni center iz zemlje. Več o enem Rauchovih projektov si lahko preberete tudi v Outsiderju. Ker je Rauch slučajno poročen s Slovenko Marto Rauch Debevec, je zelo naklonjen Outsiderju in Sloveniji nasploh. Tudi je že predaval v Ljubljani, bilo je veliko zanimanja med arhitekti.

Pri gradnji z zemljo gre v bistvu za glino, ilovico, torej ne vrhnjo plast. V Sloveniji je primernih 90 odstotkov vse zemlje. Pri običajnih gradnjah je taka zemlja po navadi odpadek, ker vsebuje preveč peska ali ilovice, da bi bila uporabna za opeko, ali preveč ilovice za gradbeni pesek. Za gradnjo z zemljo pa je ravno prav, ker ilovica dobro veže material, agregat pa ga dela trdnega. Narediš kalup in zbijaš s pnevmatičnimi kladivi, da dobiš primerno trdnost.

Prednost gradnje z zemljo pa je tudi, da ko hišo podreš, ni odpadka. Pomeša se nazaj z zemljo in lahko iz nje spet kaj raste.

To zdaj arhitekti odkrivajo na novo. Tudi v Sloveniji so na podeželju gradili butane hiše, butance, v Nemčiji to poznajo že najmanj petsto let, zelo visoke zgradbe pa so od nekdaj gradili recimo v Jemnu, kjer je sicer drugače, ker je tam puščava. Stavbe morajo imeti zadosten napušč, da dež ne spira materiala, in dobro izolacijo od tal, da jih vlaga ne načenja od spodaj. Zbita zemlja vpija vlago, ko je je v zraku več, in jo oddaja, ko je je malo. Ne vpliva pa to na trdnost. Če sicer po fasadi kaplja oziroma teče voda, material seveda izpira. Rauch temu reče kontrolirana erozija. To rešuje s horizontalnimi plastmi, da kapljanje in curljanje po fasadi ni premočno. To tudi omogoča gradnjo z ravno streho. Višina je sicer omejitev. Anna Heringer pravi, da do šest etaž, vsaj v Nemčiji, ki ni potresno ogrožena. Pri nas bi to bilo verjetno drugače.

Pogosto sem razmišljal, da bi raje postal pravnik, če bi imel možnost zavrteti čas nazaj. Zdaj pa ne več. Definitivno bi bil raje arhitekt. Seveda pa se za razliko od njiju dveh ne bi pustil zapeljati v medije.

Brez napak in dobre ideje

Aja, še ta disclaimer: za posebno številko z naslovom Med vrsticami - o medijih - sem dal Nini Granda za Outsider lani intervju. Poleg mene so nastopali še Klara Širovnik, Bernard Nežmah, Ženja Leiler, Mojca Pišek, Alenka Puhar, Ervin Hladnik Milharčič, Zorana Baković, Tadej Zupančič, Irena Štaudohar, Ermin Međedović in Jure Apih. Ko smo izšli, smo imeli pri Grandovih na vrtu piknik s sušijem.

Če bi še imel ambicije, da delam nekaj novega in neverjetnega, bi se z veseljem učil od Nine in Matevža. Zdita se mi izjemno spretna in podjetna, pa tudi pametna in profesionalna. Nikoli nimam občutka, da vem več od njiju, kar se mi je v vseh teh desetletjih pri kolegih v medijih redno dogajalo. (Sem se pa nekako naučil, da tega ne pokažem več.) Ko v kolofonu preberem, da je revija tiskana na 90- in 110-gramskem papirju (na kvadratni meter), ovitek pa na 240-gramskem, vem, da sta moja človeka.

Vidim, da ne delata napak. In dobro ekipo imata, očitno. In odlične ideje. Recimo to, da sta reaktivirala Plečnikovo miniaturno cilindrično trafiko v Vegovi - nasproti NUK-a, preden zaviješ proti Rimski -, za katero sem vedno mislil, da je pozabljen kos mestnega pohištva za plakate. V trafiki prodajajo Trafiko: 56×40-centimetrski, štiristranski časopis na eni poli debelega papirja, ki je nekak teaser za Outsider.

A kakorkoli: po nekaj desetletjih v tiskanih medijih in zdaj že kar nekaj letih na internetu s samoprivoščljivo in nepopravljivo ironijo ugotavljam, da je najbolj zanimiv, odprt in propulziven in očitno tudi najbolj trajnosten medijski projekt v bistvu bolj stvar arhitekture kot pa medijev. Globok poklon Nini in Matevžu Granda.