Po navadi so take zadeve kurtoazno leporečje, toda Univerza v Ljubljani je utemeljitev ob podelitvi titule zaslužnega profesorja ALUO Ranku Novaku napisala zelo lepo in pismeno:
"Prof. Ranko Novak, oblikovalec, arhitekt in dolgoletni profesor, je izjemno celovita oblikovalska osebnost vrhunske ustvarjalne moči in kakovosti. S svojim delom je obogatil stroko ter pomembno prispeval k vsestranskemu razvoju in ugledu oblikovanja v Sloveniji. Njegov najprepoznavnejši prispevek k delovanju, ugledu in razvoju Univerze v Ljubljani najdemo v pregovoru o učencih, ki prerastejo lastnega učitelja, saj je v mnogih študentih spodbudil vseživljenjsko radovednost in zavezanost vrhunskemu oblikovanju."
Nisem bil njegov študent, sem pa (bil) njegov učenec. O grafičnem oblikovanju sem se največ naučil od Ranka Novaka. Vsaj v tisti odločilni fazi na začetkih moje medijske kariere. Tako rekoč ob delu. No, pa tudi ob zabavi. V enajsti šoli in na drugi življenjski univerzi.
Bil je moj dizajnerski guru. Po njegovi zaslugi si še danes prevzetno, četudi ne brez osnove, domišljam, da se spoznam na dizajn. Konkretno na grafično oblikovanje ali vsaj na oblikovanje tiskanih časopisov in revij oziroma medijev nasploh. Ker to delam že dolgo, predolgo in sem se kot senzibilen vizualec civilist o tem nekaj naučil. Ob Ranku Novaku.
Res je, da si je najbolj posrečeno oznako zame - da sem "latenten dizajner" - izmislil Ermin Međedović, še en grafični oblikovalec (in še en Hrvat), toda za to moje nerealizirano in frustrirano dizajnerstvo je predvsem kriv Ranko Novak.
Pri vseh milijonih besed, ki sem jih napisal oziroma objavil, mi nikoli ni moglo biti vseeno, kako tekst zgleda. In mi še danes ni. Čeprav to načeloma ni moja stvar.
Horror Gallery of Signs
Nedavno je Ranko Novak napisal nekakšen state of the union tekst o slovenskem grafičnem oblikovanju in ga ponudil Fundaciji Brumen - ki jo je soustanovil leta 2000 z Radovanom Jenkom in Petrom Skalarjem -, do danes pa so se ta stari umaknili mlajšim. No, tekst so mu zavrnili in ga napotili na Sobotno prilogo Dela, kjer pa mu niso niti odgovorili.
V tem tekstu Ranko "jako pametno" piše - kar zdaj svobodno citiram in miksam s posnetkom pogovora in mojimi fusnotami -, da je totalen decline ne samo dizajna posledica nazadovanja družbe na vseh nivojih. Ne nazadnje opažamo, da se v Sloveniji vsi spoznajo na koronavirus. Odsotnost odnosa do strokovnega, profesionalnega, ne nazadnje do izobrazbe in strokovnosti je absolutna. Da ne omenjamo tega, kar se dogaja v politiki, za katero pa itak ni šol.
Ranko Novak je k dotičnemu tekstu pripel Horror Gallery of Signs. (Njegov naslov oziroma izraz.) Omejil se je samo na nekatere vizualne znake slovenskih državnih, paradržavnih, javnih, pojavnih institucij. In imamo kaj videti: UKC Ljubljana. UKC Maribor. Policija. Prešernov sklad. NUK, Univerza v Ljubljani (novi znak). Univerza na Primorskem. Avtobusna postaja Ljubljana. DUTB. Elektro Ljubljana. I Feel Slovenia. Elektro Ljubljana. Itd. Itd.
Kako se to lahko dogaja?
Nekdo skratka potrebuje znak in celostno grafično podobo. Pokliče oblikovalca in mu to naroči. Ali sestrično, ki pozna nekoga, ki zna z računalnikom. Ali pa blazno lepo riše. Ali oglaševalsko agencijo, ki pa ja ima koga, ki to zna. Recimo dijaka drugega letnika oblikovalske šole. Ali razpiše natečaj za izdelavo celostne grafične podobe in naroči piarovcu razpisno besedilo brez pogojev, brez denarnih nadomestil, brez roka. (Deadline je tako rekoč čez vikend.)
V žirijo - če jo imajo - potem povabijo člane kolektiva ali kvečjemu še koga, ki se spozna na umetnost. Recimo zbiratelja, umetnika, umetnostnega zgodovinarja … Oblikovalci in samozvani oblikovalci pošljejo predloge, nakar izberejo najboljše delo.
Ali res? Kot član številnih žirij je Ranko imel priložnost videti in slišati ta mnenja: to mi je všeč, tole bi pa mogoče ustrezalo, to je pa lušno, to me ne prepriča, a ni to podobno kot …, zgleda kot … itd."
Da je nekaj "lušno", je Rankov verjetno najljubši sarkazem. Kadar je rekel, da je nekaj lušno, smo vedno vedeli, da misli, da je grozno. Ampak ta the worst of zbirka znakov, ki jo je kuriral, je dobesedno grozna!
ICSID
Ne spomnim se točno, kdaj in kje sva se z Rankom spoznala. Morda že leta 1991, morda pa šele med 17. in 23. majem 1992. Takrat je bil v Ljubljani kongres ICSID (International Council of Societies of Industrial Designers), ki ga pripravlja Svetovna oblikovalska organizacija (WDO). Izza kongresa je bila v takrat še praznem pegleznu med Igriško in Majdo Vrhovnik razstava Studia Znak. Ranko Novak je razstavljal vinske nalepke, Miljenko Licul osnutke tolarjev, s katerimi je zmagal na natečaju Banke Slovenije - v obtok so začeli prihajati nekaj mesecev pozneje -, Milan Pajk pa fotografije stolov za Stol Kamnik.
Studio Znak so leta 1980 ustanovili grafični oblikovalci Ranko Novak, Miljenko Licul, Nino Kovačevič, Dušan Brajič in fotograf Milan Pajk. Nekaj časa je bil zraven tudi Jani Bavčer, pozneje je ostalo trdo jedro Ranac-Mile-Pajk.
Glede na to, da sta bila glavna sponzorja prireditve narodna banka in eden od glavnih vinarjev, se je otvoritev razvila v še kar hud žur. Ta se je nadaljeval v tedanjih prostorih Studia Marketing na Vojkovi, nasproti današnjega ministrstva za obrambo. Spomnim se, da sem se z mlado dizajnerko za nekaj časa zaklenil v ne vem čigavo pisarno. Kongres se je končaval, ko se je že danilo in ko sem se bolj mlad, bolj nor - in kao že trezen - Ranku ponudil, da ga na poti domov z avtom odložim v Šiški, kjer je takrat stanoval.
Valjda, da me je na Drenikovi ustavila policija. Dodaten problem pa je bil v tem, da je bil v avtu še nekdo, ki ga sploh nisem poznal in ki me je prosil, če lahko prisede, ker je tudi tam nekje na poti stanoval. In ta tip je v momentu, ko sem policista hladnokrvno in po mojem uspešno prepričeval, da smo nocoj pač dolgo delali, ker danes zagovarjamo projekt, na zadnjem sedežu odprl flašo šampanjca! Tako je ne ravno v vodo padel moj izgovor. Fasal sem alkotest, napihal za decimalko preveč in prvič in zadnjič v življenju ostal za mislim da tri mesce brez vozniškega.
Okrvavljena z malinovcem
Ta katastrofa se dogaja že dolgo, pripomnim. Začelo se je z zastavo in grbom. Itak. Ampak o rusko-slovaški trobojnici z grbom, ki spominja na logotip Ferijalnog saveza Jugoslavije, Ranko ne bi govoril. Kot je rekel saj veš kdo - o zastavi nič slabega: "Ona je bila okrvavljena." Ja, mogoče z malinovcem.
To dokazuje, da ljudje ne razmišljajo o konsekvencah dizajna. Zastava je simbol. Ali komunikacijsko sredstvo, kot bi rekli piarovci.
Pa si lahko leta 1991 izmisliš simbol, ki bi funkcioniral tako kot tisti simboli, ki obstajajo že tristo, petsto, tisoč let?
Jah, težko. Jure Apih pravi, da se je spomladi 1991 mudilo z zastavo in da je Demos takrat sicer hotel pritegniti k sodelovanju Društvo oblikovalcev, to pa je sodelovanje zavrnilo z argumentom, da na tako kratek rok državne zastave ni mogoče primerno oblikovati.
Seveda da ne! Novaku so pred dnevi z laparoskopsko tehniko operirali žolčne kamne v eni uri. Ampak za mislit je potrebnega malo več časa. Glave ne moreš operirati v dvajsetih minutah. Spominja se, da je DOS takrat res družno reklo, da zastave ne morejo zdizajnirati v tako kratkem času. Pa tudi če bi. Tisti, ki so izbirali oziroma odločali o tem, kakšna bo zastava, bi tako ali tako izbrali nekaj drugega.
Ni oblikovalec kriv za izbrano rešitev. Tudi če je ta slaba. Kriva je žirija. Kriv je tisti, ki je izbral slabo rešitev. Če se midva odločava, kakšna bodo vrata najine hiše, potem sva midva žirija. In če Janša reče, da bo na manšetnih gumbih panter, potem je pač Janša žirija.
Pa se tega panterja ne bi dalo času primerno adaptirati, redizajnirati, da bi vsaj kolikor toliko zgledal, da je iz 21. stoletja? Če pustimo ob strani, da je tako rekoč izmišljen simbol? Zakaj bi pa vsak slovenski simbol moral nekaj točnega in resničnega simbolizirati?
No, Ranko tega ne bi pustil ob strani. In ne vidi nobenega razloga, da bi to bil črni panter.
Eni mislijo, eni pa ne
Grafični oblikovalec Peter Skalar je ob osamosvajanju zdizajniral zastavo, ki je sicer ni prijavil, pa tudi zelo redkim kolegom jo je pokazal. Videti je pa bila zelo preprosto: bila je bela, enakega formata kot obstoječa - imela pa je dva kroga - modrega in rdečega. Tako kot japonska, ampak dva kroga. Ne overlapping kroga kot Mastercard, ampak vse lepo in prav, kot se za slovensko trikoloro spodobi. Nihče je ne bi mogel zamenjati za nobeno drugo na svetu!
Ampak belo zastavo bi mogoče kdo znal razumeti kot znak vdaje? Tako kot se je morala Japonska vdati 15. avgusta 1945?
Ne, ne, ne, državno oziroma imperialno zastavo z vzhajajočim soncem je Japonska imela že od nekdaj - dokazano vsaj od konca 12. stoletja, po ustnih virih pa že stoletja prej. Tista z osmimi in šestnajstimi žarki sonca (ki so si jo po osamosvojitvi omislili Makedonci), pa je bila japonska vojaška zastava in je še danes.
Eni mislijo, eni pa pač v glavnem ne.
Ampak včasih pa so mislili. Recimo v bivšem režimu. Tako imenovane družbeno-politične organizacije. Studio Znak, konkretno Ranko in Miljenko Licul, je naredil celo vrsto plakatov za kongrese in podobno. Zveze komunistov. Socialistične zveze delovnega ljudstva. Zveze socialistične mladine. Takrat je vse štimalo. Tudi zelo dobro so plačali. Potem pa sta za dobro vago dobila še nagrado Prešernovega sklada (1985).
Enkrat sta z Miletom Liculom predlagala javno žiriranje. Ranko se ne spomni več, ali je to bilo pri natečaju za plakat za mladinski ali za partijski kongres, ni stoprocenten. Ampak ideja je bila, da vsi prijavljeni oblikovalci skupaj pred žirijo zagovarjajo svoj projekt oziroma predlog in da skupaj z žirijo tudi postavljajo vprašanja drugim udeležencem. Perfektno se je obneslo.
Zmagala sta seveda Ranko in Mile.
Nižji organizmi
Ranko Novak je bil od nekdaj prototip nergača. Verjetno se me je razen dizajna od njega prijelo tudi nekaj te sitnobe. Da je dandanes - pri svojih 73 letih - grumpy old man, se zdi neizogibno. Ko sva se za ta profil dobila v Kavarni SEM, ga je natakarica marketinško vehementno napadla z razlago fancy kavnih sort, ki jih po novem strežejo. Ranko jo je pogledal izpod čela, prezirljivo naprčil svojo stiff zgornjo ustnico in ponovil, da hoče macchiato.
Kljub temu pa je v svojem nergaštvu znal biti zelo šarmanten. Danes mu to še bolj paše. Čeprav se mi v retrospektivi zdi, da je obenem neskončno dobrodušen.
Pomožno osebje v grafičnem oblikovanju je Ranko vedno omenjal kot "nižje organizme". Včasih je to celo rekel njim samim, direktno v ksiht. To so bili tehnični uredniki, metêrji in drugi z olfa noži in kasneje z Adobovim softverom. Tisti, ki niso imeli akademske izobrazbe in izkušenj z grafičnim oblikovanjem in so hoteli stran napolniti do zadnjega, dodati kak nepotreben dodatek, okrasek, barvni odtenek ali bog ne daj celo ferlauf. Ki skratka niso vedeli, kaj je to "moč beline" oziroma "moč praznega prostora".
Če slučajno ne veste, kaj pomeni "ferlauf": temu se danes reče "gradient (fill)" Nikoli pa to ni bil "preliv".
Izkoriščam enkratno in morda zadnjo priložnost za razlago, kdo ali kaj je bil "metêr". To je človek izumrlega poklica, ki je v časih tehnologije fotostavka v tako imenovani "metêrnici" s pomočjo olfa noža in stopljenega voska rezal in lepil, sestavljal časopisne in revialne strani na panoje. Beseda prihaja iz francoščine: "metteur en page" (iz "mettre") je tisti, ki postavlja (na) stran.
Bodoni outline, žgana siena
Ko sem marca 1992 postal glavni in odgovorni urednik Naših razgledov, se mi je poleg kenslanja svojilnega pridevnika Naši zdelo samoumevno, da jih dam tudi redizajnirati. Stari prelom je bil sicer odličen - vsaj naslovka, medtem ko so notranje strani bile ena sama intelektualistična sivina -, vendar je preve passé, preveč asketsko modernističen v stilu zgodnjih šestdesetih.
Tudi Ranko se je zdel samoumevna izbira.
Delal je počasi. Ni se mu mudilo. Predvsem pa ni in ni hotel najprej položiti na mizo glave časopisa. Bil je tako prekleto ležeren in kul, jaz pa nestrpen. Ni mi preostalo drugega, kot da se podredim njegovemu ritmu in načinu dela. Hodila sva na kosila v Platano, spila vsakokrat buteljko, vmes je Ranko kaj skiciral na znamenite Podreccove papirnate prtičke, spila za na konec še kak konjak in se počasi odšetala na Veselovo v Vilo Veselovo, kjer je v pritličju domoval Studio Znak in kjer je morda imel na mizi še kaj več osnutkov.
Seveda sem mu dal dober in natančen bref, ampak znal je postaviti mejo. Kadar sem mu predlagal kaj preveč sugestivnega, je rekel: "Bova zamenjala vlogi. Lahko tudi ti zaradi mene dizajniraš, ampak potem bom jaz začel pisati."
Nekega dne me je v studiu le pričakala sprintana glava novih Razgledov. Son of a bitch je izbral bodoni outline črke na barvni pasici žgane siene.
"Veš kaj," pravi dandanes: "bodoni (Giambattista Bodoni, 1740-1813) je pač osnova vsega. Jaz nikoli nisem bežal od klasike." Alternativa je bil baskerville (John Baskerville, 1707-1775).
In ko si je za moj uvodnik omislil petcentimetrsko inicialko v prazni koloni, mu je prišlo na misel, da bi te inicialke mogoče lahko šle po abecedi. Saj znam obračati črke in besede, ne? Seveda, nisem si dal dvakrat reči.
Računalnika rismenost
Ranko je po lastnem priznanju - seveda med ta starimi dizajnerji - eden redkih, ki so se računalniško opismenili. Četudi pozno. Na računalnik dela kakih dvajset let. Spomnim se njegove modrosti še iz devetdesetih, da je računalnik pač samo orodje in da nihče bo po zaslugi računalnika postal dizajner - tako kot tudi po zaslugi pisalnega stroja ni nihče postal pisatelj.
Ranko Novak je kot Delov (zunanji) likovni urednik uredniškemu kolegiju nekoč predlagal - verjetno v času, ko je bil direktor Apih -, naj seštejejo, koliko plačujejo za licence za uporabo tipografije Times. Dobil je sicer nalogo, da naredi seznam predlogov, kaj vse bi bilo treba spremeniti vizualnega v časopisu. In postavil podvprašanje: "Si predstavljate, da bi taisti New York Times uporabljal tipografijo, ki se imenuje Delo. Saj ste dovolj veliki, da imate svojo tipografijo, ne?"
Potem je nekdo vprašal, koliko bi to koštalo. Ranko je najprej poklical Matevža Medjo, ki je najprej rekel, da sam ne bi, ga je pa preusmeril na Ermina Međedovića. Ta je najprej jamral, da ne bi, da nima toliko časa, nazadnje pa je le sprejel ponudbo. In rekel, da bi to naneslo kakih 5000 evrov. Ali mark, najbrž. Skratka, skoraj zastonj.
Delo se je strinjalo in tako je Ermin začel delati. Je pa trajalo dve leti, ne samo eno, kot je bilo sprva mišljeno. Ampak je naredil zelo dobro.
Nakar je še Večer rekel, da mi tudi, in tako je Međedović naredil tipografijo še za Večer. In naenkrat se je razpaslo, da mora biti vse tako, kot se šika. Potem je njegov bivši študent Samo Ačko naredil tipografijo še za Dnevnik. Tudi zelo dobro. Ranko sam je že prej predelal tako imenovano Zeleno piko in naredil nov prelom Objektiva, Ačko pa je potem vse skupaj uskladil.
Web dizajn
Web dizajn ga ne zanima. Ker bi se moral vsega naučiti od začetka - to pa se mu ne ljubi več. Ampak glede na upadanje branosti štampe in glede na to, kako so videti mediji na internetu, bi se skoraj moral s tem ukvarjati, vztrajam. Ampak ne.
Glavni problem, pravi Ranko, je v tem, da sovraži reklame. Reklame so kot paradižnik - ki ga ne prenaša. Hvala bogu reklam sploh ne vidi več. Ne da jih ne gleda, ampak jih sploh ne vidi. Pa če bere internetno ali tiskano verzijo. Ne interesira ga sploh, ker je to čisto drug mindset.
On tudi telefona ne uporablja za internet, tudi za email nikoli, ampak samo za telefoniranje. Tudi položnico mu je težko plačati na daljavo. Ima se za digitalno nepismenega. Digitalna kultura mu ne gre. Zdaj je ravno prebral intervju z antropologom Danom Podjedom in ugotavlja, da se nam zaradi digitalizacije in absolutne kontrole, ki jo prinaša s sabo, zelo slabo piše. Pa tudi to ni fer, da zapirajo bančne in poštne poslovalnice v manjših krajih. Kako se bo zdaj stara mama naučila uporabljati računalnik? Ki ga niti nima? Obstajati mora možnost, da prideš na okenček in plačaš položnico ali oddaš pismo. Čeprav je država majhna, ne more imeti samo enega okenčka. Obstajati mora distribucija okenčkov. Da se to bankam in poštam ne splača, je pa druga stvar.
Pullus in poli salama
Ranko danes dela malo in skoraj izključno za kulturo: za muzeje, galerije, včasih tudi kakšno knjigo. Ne predstavlja si, da bi delal še za industrijo. Da bi se moral ukvarjati z idioti, ki si niti kravate ne znajo zavezati.
No, v starih časih smo pa le sodelovali z industrijo. To je v bistvu obnova kratke zgodbe o slovenski privatizaciji in tranziciji.
Ranko je bil - in je še - po enološkem prepričanju Štajerec. Njegov najljubši vinorodni okoliš so Haloze. Za fajnšmekerja njegove sorte so bile vinske kleti naravni habitat, oblikovanje vinskih nalepk za mnoge, premnoge vinarje pa pomemben in cenjen del njegovega profesionalnega udejstvovanja.
Njegov takrat glavni in najljubši naročnik pa je bilo Vinarstvo Haloze-Slovenske gorice. V devetdesetih je podjetje spadalo pod Kmetijski kombinat Ptuj. Glavni enolog je bil mag. Anton Skaza. Ranko ga klical "magister vini" in ta vzdevek potrdil tudi s pasent vizitko, ki je bila del celostne podobe Vinarstva.
KK Ptuj danes seveda ne obstaja več, nekaj latinščine je pa le ostalo - in to za promocijo piščančjereje. Lokalni tajkun Glaser je vse skupaj inkorporiral v Perutnino Ptuj, tako da vinarstvo s 750-letno tradicijo zdaj pod brandom Pullus sinergično podpira osnovno dejavnost PP. Itak je zdaj vse v lasti nekih ruskih ali ukrajinskih milijonarjev.
Pullusa še nisem probal. Morda celo paše k poli salami.
Ko se je skratka Skaza enkrat sredi devetdesetih odločil za veliko oglaševalsko akcijo, je Ranko za svojo ožjo ekipo izbral režiserja in snemalca Petra Bratušo in mene. Začelo se je tako, da smo nekega dne prišli na Ptuj na briefing, se na športnem letališču v Moškanjcih vkrcali v cessno in si iz zraka za inspiracijo ogledali vinograde. Potem nas je Skaza za dodatno inspiracijo peljal na grad Borl v restavracijo na gurmansko kosilo in nazadnje še v vinsko klet, kjer smo do onemoglosti degustirali vina.
Skaza je bil razen po vinih znan tudi po modrosti, da je ena buteljka na dan dobra za zdravilo. In da so Primorci čisto v redu ljudje - samo škoda, da vin ne znajo delati.
Mislim, da je bil nazadnje realiziran samo plakat, za katerega sem si izmislil slogan: "Trta. Trud. Tradicija." Finančno pa je Vinarstvu - ali pravzaprav KK Ptuj - verjetno že takrat škripalo. Bil sem namreč plačan v naturalijah. Tako sem čez nekaj časa odpeljal iz njihove kleti poln kuferaum kartonov muškat otonelov, rumenih muškatov in tramincev. S Perom sva inženirja Novaka hecala, kdaj bo šel s šleperjem po honorar.
Vizualno onesnaženje
Cela ta zadeva je katastrofa. Recimo zdaj ta novi zakon, da za gradnjo javnih stavb ne bo več potreben natečaj oziroma sploh arhitekt, kar po mnenju Zbornice za arhitekturo in prostor pomeni, da bodo o vsebini in obliki odločali gradbeni, strojni, požarni inženirji. Samo ne inženirji arhitekture. To je katastrofa. Družba gre v božjo mater. Zato Ranko ne vidi nobenega razloga, zakaj ne bi šlo v božjo mater tudi grafično oblikovanje. Grafičnim oblikovalcem bo verjetno preostalo samo to, da bodo delali vizitke.
V tem smislu je institucionalno grafično oblikovanje samo še pralnica denarja. Večina redizajnov je pranje denarja s pomočjo agencij. Recimo Pošta Slovenije, ki je minimalno spremenila svoj znak s poštnim rogom. Isti je, samo da bolj mehek. Honorar nikoli ni problem, ker gre polovica denarja itak nazaj. Pa vse te analize in raziskave so tudi samo pranje denarja.
Čudno, res, da imajo Slovenske železnice isti znak že od leta 1992, ko ga je oblikoval pokojni Nino Kovačević. Ampak prej ali slej se bo našel nekdo, ki bo ugotovil, da je z njim nekaj narobe in bo uvedel logo s panterjem na štreki. Prostor je kontaminiran. Edino Cerkev ima isti znak že dva tisoč let.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
