Odkupne cene in covid: Žaljivo za kmete, za potrošnike pa zavajajoče oglaševanje

Padanju odkupnih cen so slovenski kmetje priča že vrsto let, vendar tako slabih razmer, kot so na trgu trenutno, še ni bilo, so prepričani v Sindikatu kmetov Slovenije, ob tem pa opozarjajo, da pod takimi pogoji zelo težko preživijo. V ceni štruce kruha ima večji delež davek na dodano vrednost kot kmetova cena pšenice, za krompir kmet dobi 15 centov na kilogram, medtem ko ga pridelava stane okoli 5000 evrov na hektar, za kokošja jajca pa dobi od 40 do 50 odstotkov maloprodajne cene. "Od izbruha novega koronavirusa so odkupne cene upadle za 15 do 30 odstotkov. Dolgoročno to pomeni propad," je poudaril predsednik sindikata Anton Medved.

Za bika 200 evrov manj

Ena bolj prizadetih panog je govedoreja, kjer je odkupna cena padla za 20 odstotkov. "Že štirideset let redim bike in tako slabe situacije še ni bilo," je povedal Anton Perko, rejec z 200 biki, ki letošnjo škodo na kmetiji ocenjuje na nekaj deset tisoč evrov, saj za enega bika letos dobi 200 evrov manj. "V letu 2018 smo šli v investicijo in postavili nov hlev, letos ne bomo zmogli odplačevati kredita, zato ga bomo preložili. Takim kmetom bi morali ponuditi pomoč," je še povedal Perko, ki sicer večino goveda proda v Italijo. "Slovenija ima v Evropi najnižjo odkupno ceno govejega mesa. Povprečna cena drugod je okoli tri evre in pol, pri nas je pod tremi evri. S tem si ne pokriješ niti proizvodnih stroškov, zato smo se usmerili na italijanski trg, a je letos tam zaradi krize v turizmu manj povpraševanja. Živina nam zato ostaja, ne moremo je prodati," je še dejal.

Meso bi želeli prodati doma, a ne gre

Kmetje si sicer pogosto želijo svoj pridelek ponuditi slovenskim kupcem, a je to praktično nemogoče. Če bi na kmetiji Perko želeli poslovati pozitivno in ob tem svoje meso postaviti na slovenske trgovinske police, bi se morali vključiti v shemo Izbrana kakovost Slovenija, saj bi le tako dosegli spodobno ceno. "Žal to ni mogoče; če želimo prodajati meso s tem certifikatom, mora biti žival rojena, vzrejena in zaklana v Sloveniji, a slovenskih telet praktično ni mogoče dobiti. Na voljo so le mlečne pasme, kakovostnih mesnih pasem je pri nas zelo malo," je dejal Perko, ki večino telet kupi na Češkem in Poljskem. "Večkrat sem si prizadeval, da bi se lahko v shemo vključili tudi tisti, ki žival vzredimo in zakoljemo v Sloveniji. Tako bi naši potrošniki dobili vsaj nekaj domačega in bistveno bolj kvalitetnega od tega, kar imajo na voljo sedaj," je še prepričan, saj so potrošniki še vedno velikokrat zavedeni. Na izdelkih, ki so pri nas le pakirani, namreč pogosto piše, da so slovenski. Perko še nadaljuje, da so neupravičeno podvrženi strogi slovenski zakonodaji in pravilom glede na to, da vse prodajo na tujem trgu. "Pod strogimi pogoji redimo živali za Italijane, Slovenci pa kupujejo meso, ki je vzrejeno po poljski zakonodaji," je še povedal, prepričan, da če bi mesarji začeli prodajati njihovo meso, potem tega, ki ga prodajajo sedaj, sploh ne bi več prodali.

Kmetje brez pogajalskega izhodišča

Branko Majerič iz Moškanjcev ima 40 hektarjev veliko poljedelsko in zelenjadarsko kmetijo. Goji ječmen, pšenico, sojo, certificiran ptujski lük, česen, fižol in repo. "Pridelavo česna smo zmanjšali z dveh hektarjev na deset arov, saj nismo dosegali niti cene, ki bi pokrila stroške," je povedal Majerič in na vprašanje o odkupni ceni razburjeno pojasnil, da je to pač stvar individualnega dogovora med dobaviteljem in trgovcem. "Taka zmeda velja skoraj za celotni trg poljščin in zelenjadnic. Kmetje sploh ne vemo, ali delamo pod ali nad proizvodno ceno in zato je kriva zakonodaja," je prepričan. "Nimamo osnovnega pogajalskega izhodišča. Pri nas minimalno plačo določa država. Zakaj ne določi tudi odkupne cene produkcije kmetijskih izdelkov?" se sprašuje Majerič in poziva Kmetijski inštitut Slovenije, da opravi to nalogo. "Vem, da država ne more postaviti tržne cene, lahko pa postavi ceno, ki določa stroške v tej državi, in to bi morala storiti," je še prepričan, saj je ključna težava, da s cenami težko konkurirajo izdelkom iz drugih držav. "Proizvodna cena paprike v Sloveniji ne more biti 50 centov - tako kot v Španiji. Pri nas pač ljudje ne delajo za en liter vode na uro," je kritičen in nadaljuje, da določene države želijo proizvajati poceni sadje in zelenjavo, a tak narod trpi. "Ni pošteno, da trgovec reče, da bo kupil solato, ki je cenejša, in pri tem pozabi, da delavec za to ni bil plačan," razlaga Majerič in cenovno politiko ocenjuje za največjo problematiko slovenskega kmetijstva.

Cene v trgovinah pa rastejo

Po besedah agrarnega ekonomista Aleša Kuharja uradne statistike trenutno ne kažejo dramatičnih odstopanj odkupnih cen v primerjavi z ostalim evropskim trgom, zato znakov makroekonomske drame ni. Izjema je veriga z mesom govedi, kjer imamo zelo zaostreno sliko. To lahko pripišemo neurejenosti slovenskega trga in posledično velikemu vplivu dogajanja na referenčnih trgih. V zadnjem polletju se je cena poljske govedine - Poljska je ena največjih izvoznic - izrazito znižala. To je spodbudilo zahteve slovenskih trgovcev po zniževanju dobavnih cen, ker so imeli na mizi cenejše alternativne (dumpinške) dobave govedine. Če želi slovenska mesnopredelovalna industrija ostati na polici, mora tem cenovnim pritiskom ustreči, kar pa lahko doseže med drugim tudi tako, da zniža odkupne cene klavne živine. Se pa ponovno kaže že dolgo prisotna slika slovenskega trga z živili, ko se ob cenovnih šokih le-ta razvija asimetrično. Ob cenovnih sunkih navzgor ali navzdol je amplituda najmanjša na ravni primarnega sektorja, nekoliko večja na ravni predelave, največja pa je na ravni trgovine na drobno. Slika sedaj je nekoliko drugačna. "Na letni ravni se je celotni agregat kmetijskih pridelkov pocenil za 2,8% (klavno govedo za 5,5%), cene pri proizvajalcih živil so se v povprečju povečale za 3,1%, hrana na trgovinskih policah pa se je podražila za 3,4% (meso govedi za 1,4%). Trgovci in živilska industrija to upravičuje s strogimi higienskimi zahtevami, ki so nastale v času covida-19," razlaga Kuhar. Pogajalska moč pada po verigi navzdol. Največ moči imajo trgovci, najmanj pa kmetje. "Situacija je takšna zato, ker imamo pri nas slabo razvite agroživilske verige. Povezave niso utečene in zato so neodporne na šoke kot je koronavirus in posledično krizo," pojasnjuje ekonomist. Zaradi nemoči v tej verigi sindikat kmetov zahteva takojšnje prenehanje oglaševanja domačih izdelkov na način nostalgičnega kmetovanja. Tega je v zadnjem času na televiziji ogromno in je po mnenju sindikata do kmetov žaljivo, za potrošnike pa zavajajoče. Številni so namreč prepričani, da z nakupom teh izdelkov podpirajo slovenskega kmeta, a ti v resnici dobijo zelo malo. Strategija slovenskega kmetijstva je slaba. Zaradi majhnosti in razdrobljenosti je pridelava tudi zelo ranljiva in ukrepov, da bi to kakorkoli izboljšali, v zadnjih letih praktično ni bilo. "Imamo obdobja, ko se pridelava izplača, in obdobja, ko se ne. Kmetijsko razvite države tega ne prepuščajo naključju, ampak delujejo v dolgoročnem formatu z jasnimi cilji in vizijami," je prepričan Kuhar, ki rešitev vidi v trdnih povezavah kmetov z živilskimi podjetji. "Ne nazadnje imamo tudi dobre prakse na področju belega mesa, mleka in delno tudi pri pridelavi vina. Seveda so tudi tu obdobja, ki so manj rožnata, a to ne ogrozi proizvodnje," je še dejal.

Kmetijstvo ni popoldanska dejavnost

Kljub trenutnim slabim odkupnim cenam pa se je študent ekonomije Aleš Perko odločil, da bo družinsko kmetovanje nadaljeval. "To imam v genih, s tem sem odraščal in všeč mi je, da lahko s časom sam razpolagam in da lahko ustvarim neki produkt," je povedal. Dodatne panoge, kot pravi, ne kmetiji ne bo vpeljal, bo pa razmislil o možnosti prodaje mesa končnemu kupcu. "Doma bi si želel izsekovalnico mesa in to, da bi se z drugimi rejci povezali in morda ustvarili skupno znamko. Združevanje se mi zdi ključno," še razmišlja Aleš Perko, ki meni, da se ne povezujejo, ker so kmetije preveč razdrobljene, ker je pogosto prisotna zavist in ker je med kmeti premalo profesionalizma. In prav ob tem se njegov oče Anton Perko spomni, kako je sinu predlagal, naj gre v službo in ob tem še kmetuje: "Veste, kaj mi je odgovoril? Da so zdaj časi drugačni, da bo počel eno ali drugo, ker pri obojem ne more biti uspešen. Res je, nihče ne bo vstal ob štirih zjutraj in po opravkih v štali šel še v službo. Na koncu bo izgorel, uspešen pa ne bo ne v službi ne na kmetiji." Da je ključni premik k večji profesionalnosti, je prepričan tudi ekonomist Kuhar, da pa imajo s takim mišljenjem težave celo na kmetijskem ministrstvu, pa opozarja Majerič: "Spomnim se, da so z ministrstva v času korone prihajale spodbude, naj si ljudje sami posadijo solato. Čudno, da jim niso rekli, naj si kupijo svinjo ali v stanovanje pripeljejo kravo. To je nesprejemljivo, saj bi ministrstvo moralo spodbujati tiste, ki se z zelenjadarstvom preživljajo, in ljudi spodbujati k lokalni potrošnji, ne pa pridelavi."