Skoraj 40 odstotkov svetovne električne energije dostavijo obnovljivi viri in jedrska energija, kar je nov rekord. Veter in sonce sta leta 2022 predstavljala dvanajst odstotkov svetovne proizvodnje energije, kar je več kot deset odstotkov kot leto prej. Sončna energija je bila v letu 2022 najhitreje rastoči vir električne energije že osemnajsto leto zapored, saj se je v primerjavi z letom prej povečala za 24 odstotkov. Proizvodnja energije iz vetra se je povečala za 17 odstotkov. Napovedi kažejo še hitrejšo rast, pri čemer prednjačita ZDA in Kitajska, pa tudi Evropa. A prve generacije naprav za izkoriščanje obnovljivih virov so blizu izteka delovne dobe, mnoge nadomestijo z novimi, ki imajo zaradi hitrega razvoja tehnologij bistveno boljše izkoristke od "prednikov" izpred treh, dveh desetletij. Za obnovljivimi viri je torej danes treba počistiti. In tukaj se marsikje zaplete.
Vetrnice - težavne elise
Vetrne turbine imajo dolgo življenjsko dobo - standardna zajamčena življenjska doba vetrne turbine je 20-25 let. Vendar večina turbin dela veliko dlje. Nekatere turbine zdaj s podaljšanjem življenjske dobe dosegajo celo do 35 let. Proizvajalci vetrnih turbin pri prodaji svojih turbin ponujajo daljše pogodbe o vzdrževanju, nekateri tudi več kot 30 let – lani je Vestas dobil prvo naročilo v Italiji s 35-letno servisno pogodbo. Kljub temu prve generacije vetrnih turbin odhajajo v pokoj, rešitve za njihovo reciklažo pa so, kot je pokazala serija prispevkov, v katerih smo raziskali njihovo pot od vetrnega polja naprej, pomanjkljive.
Turbine je v 85-90 odstotkih možno reciklirati. Večina sestavnih delov vetrne turbine, kot so temelj, stolp in komponente v gondoli, ima uveljavljene prakse recikliranja. To je predvsem zato, ker so jeklo, baker in aluminij glavni materiali, ki se uporabljajo v komponentah vetrnih turbin.
Vendar pa je lopatice vetrnih turbin težje reciklirati zaradi duroplastnih kompozitnih materialov, ki se uporabljajo pri njihovi proizvodnji. Kompoziti so pridobljeni s kombinacijo dveh (ali več) različnih materialov, običajno polimerne matrice in ojačitvenih vlaken, kot so steklena ali ogljikova vlakna. Običajno so iz mešanice steklenih in/ali ogljikovih vlaken (65-70 %), smole (25-30 %) in lesa ali PET (5 %). Tak material je težko reciklirati ali, natančneje - načini reciklaže so znani, niso pa rentabilni. Ker ni vzpostavljenih tokov za recikliranje lopatic, so te velikokrat končale na odlagališčih. In s tem postale dodaten argument za nasprotovanje že tako težko sprejemljivih naprav v okolje. Umeščanje 200-metrskih objektov v prostor namreč ne le v Sloveniji, temveč tudi drugod po Evropi velikokrat sproži ogorčeno nasprotovanje javnosti in nezmožnost recikliranja naprav postaja eden od glavnih argumentov za nasprotovanje vetrnicam.
Kdo ne želi urejenega sistema?
Vetrna industrija se te težave zaveda, pri krovnem združenju WindEurope aktivno priganjajo EU, da uvede nova pravila: "Da bi pospešili krožnost, vetrna industrija poziva k vseevropski prepovedi odlaganja razgrajenih lopatic vetrnih turbin do leta 2025. To pomeni, da se industrija zavezuje, da bo ponovno uporabila, reciklirala ali predelala 100 odstotkov razgrajenih lopatic. Z uveljavitvijo evropske prepovedi odlaganja odpadkov leta 2025 se tudi vetrna industrija zaveže, da ne bo pošiljala odsluženih rezil na odlaganje v druge države. Takšna prepoved bi odpravila vse dvome, da se lopatice vetrnih turbin iz Evrope odlagajo na odlagališča."
Kje se zaplete? Pri interesih. Kompozitne materiale danes uporablja cela množica industrij. Iz mešanic plastike, smole in ojačitvenih vlaken, največkrat steklenih, so zgrajena plovila, avtodomi, traktorji, iz njih so talne obloge, skratka vse, kjer sta zahtevani vzdržljivost in odpornost. In med največjimi porabniki je gradbeništvo, ki pa urejanju ravnanja z odpadnimi kompozitnimi materiali nasprotuje. Že ločevanje gradbenih odpadkov na različne frakcije bi pomenilo strošek. Tako vsi materiali iz gradbeništva največkrat končajo kot drobir za utrjevanje novih gradbenih projektov.
Slovensko znanje odpravlja težave
Kot se je pokazalo v našem projektu, kompozitni materiali lahko začnejo nov krog, in to celo z dodano vrednostjo. In košček te sestavljanke razvija in dokazuje tudi slovensko znanje. V projektu DeRemco sodeluje Fakulteta za tehnologije polimerov, ki steklena vlakna odpadnih vetrnic spreminja v nove surovine, iz teh pa slovenska podjetja izdelujejo izdelke z dodano vrednostjo, po katerih je na trgu precej povpraševanja zavoljo zelenega trenda. Še več, pri tem odpravljajo tudi svojo težavo, saj porabljajo material iz lastne proizvodnje. "Izdelujemo nove izdelke iz odpadnih vetrnic in odpada, ki nastane v naši proizvodnji," enostavno in jasno povzame Primož Haberman, tehnični direktor v O.P.S. Breznik na Muti. A znova, ker področje ni urejeno, ni vzpostavljenih standardov za industrijo. Standardov za predelavo vetrnic še ni, v podjetju z Mute in drugih sedaj preizkušajo material in poročajo partnerjem o njegovih mehanskih lastnostih, kako teče obdelava na strojih, v njihovem primeru, kako je možno brizgati s strojem, kar je osnovna dejavnost podjetja.
Še en vidik zgodbe je pomemben. Barbara Jerman iz izolskega Technola je jasna - v interesu njihovega podjetja je, da zaključi krog surovin, tudi zato, ker je odvoz tega odpada vsako leto dražji in za podjetje vse večji strošek. "Zato smo v projektu. Naš odpad se vozi v tujino na sežig in cene prevzema se višajo. Najbolj se je to poznalo v času kovida - najprej je bil trg popolnoma zaprt za odvoz, nihče ni prevzemal teh odpadkov in pričeli so se kopičiti. Zdaj jih spet odvažajo, ampak cene so visoke. Če lahko ta material ponovno uporabiš, je krog sklenjen in ta strošek odpade."
V projektu fakultete računajo, da bodo ob koncu postavili pravila, napotke za industrijo. Proces, ki ga opravijo iz izključno odpadnih materialov, bo namreč produciral dovolj trpežen material, da bo služil človeku v novih izdelkih še vsaj 50 let, lahko pa tudi 100. Potrdijo se besede z začetka našega odkrivanja kompozitnih poti - ni slabe plastike, težava so le ljudje.
Kdaj se bo premaknila EU?
Kljub pritiskom vetrne in navtične industrije naj se področje uredi, saj bo le tako postala reciklaža kompozitov rentabilna, področje ostaja neurejeno. Deloma zato, ker je teh materialov relativno malo, če jih primerjamo z drugimi odpadkovnimi shemami, a najbolj zato, ker novim pravilom nasprotuje gradbeni sektor. Kar je težava, saj je pomanjkljiva cela veriga - kompozitni materiali nimajo specialnih kod odpadkov, sodelovanje med državami šepa. "Gre za poslovni primer. Količine sestavljenih odpadkov ob koncu življenjske dobe so majhne, pogosto prenizke za delo na nacionalni ravni. In nihče ne bo investiral v objekt, ki bo 50 odstotkov časa miroval. Zato bi bilo smiselno, da prvi obrati za recikliranje delujejo na količine odpadkov, ki so zbrani iz različnih držav. Toda da bi se to zgodilo, spet potrebujemo namenske kode pošiljk odpadkov za sestavljene odpadke. Oblasti lahko namreč izpodbijajo sedanje razvrstitve. V teh primerih morajo odpadki prestati celo vrsto dragih in dolgotrajnih upravnih obročev. Kode pošiljk odpadkov ali vsaj skupni dogovor med nacionalnimi organi o tem, katere kode uporabiti, bi bile izjemno koristne, da bi se izognili tem dodatnim stroškom in ustvarili poslovni primer za recikliranje sestavljenih odpadkov."
Prav tako izpodbijanje se dogaja v Italiji blizu Milana, kjer smo obiskali obrat za mletje odpadnih lopatic. Predpogoj za uspešno reciklažo je seveda ustrezna priprava materiala, kar pa je umazan posel. Lopatice je treba razrezati, zmleti, ločiti steklena vlakna od ostalih materialov. Tak proces pa terja tudi posebna dovoljenja. Ker sistem ni urejen, so v podjetju Greenthesis, ki namerava naslednje leto zgraditi obrat za predelavo odpadnih elis, na dovoljenja čakali celih pet let. "Obdelamo 1000 ton odpada letno, ampak avtorizacija za teh pet ton je trajala skoraj pet let. Ker je proces nov, smo morali dokazati, od kod je material, kam gre naprej, kaj bodo z njim počeli, kakšen je postopek. Birokracija je bila res zahtevna," je ob našem obisku dejal Pietro D'Amelio, vodja projektov za Greenthesis, ki ima 20 obratov za predelavo odpadkov po celi Italiji.
A težave se bo treba lotiti čim prej, poudarjajo sogovorniki. D'Amelio: "V Italiji pričakujemo, da bo v naslednjem desetletju razgrajeno vse večje število lopatic, ocenjeno na med 30.000 in 40.000 tonami. WindEurope ocenjuje, da je bilo do leta 2023 v Evropi razgrajenih 14.000 lopatic (med 40.000 in 60.000 tonami)."
