Prisotnost predsednikov Italije in Slovenije v Trstu 13. julija ob vrnitvi Narodnega doma slovenski narodni skupnosti in njun poklon bazoviškemu spomeniku štirim tigrovcem herojem ter pred fojbo, pomeni pomembno etapo na poti pomiritve našega obmejnega prostora, ki ga je polpreteklost hudo zaznamovala. Nerad govorim o spravi, ker je ta beseda prezahtevna in za njeno uresničitev potrebujemo primeren čas in primerne družbenopolitične okvire.
Narodni dom predstavlja trpko zgodovino naše skupnosti v času med svetovnima vojnama, ko je fašizem pokazal vso svojo nečloveškost in sovražnost do našega naroda. Je obenem simbol naše vztrajnosti in neuklonjenosti. Stavba v Ulici Fabia Filzija dokazuje, da smo Slovenci v Trstu bili protagonisti tistega časa in da smo v njem utrjevali in promovirali naš jezik, našo kulturo in gospodarsko sposobnost. Bil nam je v čast in ponos.
Vrnitev Narodnega doma se je začela ob sprejetju zaščitnega zakona leta 2001. V njem je zapisana obveza italijanske države, da bo dom vrnjen naši skupnosti v znak popravljanja starih krivic. Šlo je za dostojanstvo demokratične Italije, ki ji ustava “veleva” antifašistično držo. Nadaljevala se je pred desetimi leti, ko smo v Narodni dom povabili predsednike držav Italije, Slovenije in Hrvaške. Udejanjila se bo letošnjega 13. julija, ko nam bosta predsednika Sergio Mattarella in Borut Pahor uradno vrnila večnamensko stavbo v tržaškem mestnem središču.
S tem dejanjem bo naša skupnost prevzela nase veliko odgovornost. Dokazati bo morala, da je vredna dediščine naših prednikov, ki so si pred sto leti omislili večnamensko središče. Narodni dom mora postati hiša dialoga in večjezične kulture, ki je tako značilna za mesto v zalivu. Narodni dom torej kot pomemben izziv za celotno našo skupnost, ki bo morala v njem uresničiti vizijo za svojo nadaljnjo aktivno prisotnost.
To bomo dosegli, če bomo v našem prostoru storili potrebne korake pomiritve in iskali razloge, da se nehamo pretirano deliti zaradi polpreteklosti. To velja tako znotraj slovenskega naroda kot v odnosu do večinskega, italijanskega. V odločitvi obeh predsednikov držav, da obiščeta oba spomenika v Bazovici, vidim priložnost za pomiritev. Ta se ne bo zgodila čez noč ali po dekretu. Ustvarila bo pozitivno klimo, ki je ljudem, Italijanom in Slovencem, potrebna, da bomo naše misli in energije usmerjali v jutrišnji čas. Postati moramo protagonisti v Trstu in Trst mora postati pozitiven model integracije v Evropi.
Odpirajo se nam neslutene priložnosti, če si bomo znali več zaupati in se ne pretirano ukvarjati s preteklostjo za vsako ceno. Dialog in spoštovanje drugega sta potrebna, da bomo znali primerno in uspešno postaviti temelje za novi Narodni dom, ki ne sme biti le simbol naše preteklosti. Biti mora odprt prostor, v katerega lahko vstopijo vsi, ki si to želijo, in v njem najdejo del bogate tržaške kulturne ponudbe: slovenski jezik in slovensko dušo. Premoremo veliko kakovostnih izrazov na umetniškem, kulturnem, gastronomskem, turističnem, podjetniškem in drugih področjih. Narodni dom lahko to postavi vsem na ogled in mi bomo zaradi občudovanja drugih bolj ponosni, samozavestni in se bomo na primeren način oddolžili vsem, ki so ga pred sto leti in več zgradili ter v njem ustvarjali novi čas.
Vrnitev Narodnega doma naši skupnosti in poklon predsednikov obema spomenikoma v Bazovici predstavljajo tri kamenčke istega mozaika. Ne da bi se odrekli našim zgodovinskim spominom in ne da bi pozabili na veliko gorje, ki nam je bilo storjeno, moramo biti sposobni širokega pogleda. Delim misel, ki jo je izrekel tržaški zgodovinar Raul Pupo. Tako pravi: “Ne bomo se odrekli spominjanju, kajti amnezija je patologija. Ne bomo se odrekli komemoracijam, kajti bolečina usiha počasi. Ne bomo se odrekli hvaležnosti do tistih, ki so se žrtvovali za ideale, ki nas še danes ganejo. Ne bomo se odrekli raziskovanju, kajti osvetliti je treba še veliko senčnih plati. Lahko pa se odrečemo pritoževanju zaradi doživetih krivic. Lahko se odrečemo zahtevi, da se drugi kesajo in opravičijo. Kdor se noče spraviti, bo vedno našel spominska obeležja in fojbe, pred katerimi drugi še ni pokleknil, ampak to pomeni, da želi ostati talec preteklosti.”
