Zdravnik, ki mi je poslušal srce, se ni opiral na izvide in sodobne slikovne preiskave. Z lastnimi ušesi je hotel slišati njegov utrip. Prisluhnil je pozorno, z resnim izrazom, s fonendoskopom v ušesih. Hotela sem se oglasiti, povedati nekaj o občasno povečanem utripu in spremljajočem potenju zjutraj na avtobusu, a mi je pokazal, naj bom tiho, in vmes izvajal drobne premike s hladnim lijačkom po mojem prsnem košu. Ko je končal, si je fonendoskop obesil okoli vratu in se nepričakovano oglasil:
Vem, kdo ste.
Presenetil me je, dobila sem občutek, da je dejansko zaslišal skrivnosti moje duše in mi zdaj zaupno sporoča, da pred njim nimam več nobenih skrivnosti, preko žilnih sten je slišal šviganje mojih želja, šušljanje dolgo potlačenih zamer, nežno utripanje še pred sabo skrivanih strasti.
Nadaljeval je:
Vem, da ste pisateljica in pesnica. Prebral sem celo neko vašo knjigo, tisto s piksli. Torej ste vi taka nestvarna ženska?
Presenečeno sem ga pogledala. Res verjame, da je med najinima poklicema tako velika razlika? Da je pesnik neko neživljenjsko bitje, ki sedi doma, odrezano od sveta, in zroč skozi okno ves dan čaka, da končno odpelje hrupni tovornjak za odvoz smeti in se izza vogala oglasi navdih?
Ali mora doma res zmanjkati še zadnja marmelada, izumreti beli nosorog in se napolniti še zadnji bolnišnični oddelek, ki še razpolaga z respiratorjem, da bi končno dojeli njihov pomen?
Izkusili smo, kako je, ko po stalnem hrupu, ki ubija živce, na ulicah nenadoma zavlada oglušujoča tišina: vsi zaprepadeno obstanejo, obračajo se, ne morejo verjeti, da je to sploh mogoče
