Osem milijard nas je, kar je dobra in slaba vest

Naključje je želelo, da je prav v času, ko v Egiptu zasedajo voditelji, delegati in nevladniki z vsega sveta, ki razpravljajo o reševanju planeta pred podnebnim zlomom, svetovno prebivalstvo preseglo mejnik osem milijard ljudi. Če smo čisto iskreni, je bilo takih naključij med rednimi letnimi konferencami že nekaj - divjale so nevihte, reke so odnašale hiše in ceste, pa je kaj malo zaleglo. V klimatizirane hale je naplavilo kak posnetek katastrofe in le še več besed, nato pa so se pozivi izgubili v bruto cifrah. Verjetno tudi v Egiptu prav veliko ubadanja s povezavo med rastjo temperatur in prebivalstva ne bo, neprijetno je državnikom razlagati, da se bo v njihovih državah kmalu narodilo več ljudi, kot jih zmore preskrbeti planet.

V osnovi je vest dobra. Ekspontencialna rast prebivalstva je namreč posledica postopnega podaljševanja človekove življenjske dobe zaradi izboljšav javnega zdravja, prehrane, osebne higiene in medicine. Je pa seveda tudi posledica visoke in vztrajne ravni rodnosti v nekaterih državah, in države z najvišjo stopnjo rodnosti so običajno tiste z najnižjim dohodkom na prebivalca. Globalna rast prebivalstva se je torej sčasoma vse bolj koncentrirala med najrevnejšimi državami na svetu, od katerih jih je večina v podsaharski Afriki. Kar znova pokaže dve plati. Čeprav rast prebivalstva povečuje vpliv gospodarskega razvoja na okolje, so naraščajoči dohodki na prebivalca glavno gonilo netrajnostnih vzorcev proizvodnje in potrošnje. Države z največjo porabo materialnih virov na prebivalca in emisijami toplogrednih plinov so običajno tiste, kjer je dohodek na prebivalca višji, ne pa tiste, kjer prebivalstvo hitro narašča. In v bogatih državah število rojstev upada.

Medtem ko je trajalo dvanajst let, da je svetovno prebivalstvo naraslo s sedem na osem milijard, bo trajalo približno 15 let – do leta 2037 –, da bo doseglo devet milijard, kar je znak, da se splošna stopnja rasti svetovnega prebivalstva upočasnjuje.

Izpolnjevanje ciljev pariškega sporazuma za omejitev dviga globalne temperature ob hkratnem doseganju trajnostnega razvoja je neposredno odvisno od zajezitve netrajnostnih vzorcev proizvodnje in potrošnje. Počasnejša rast prebivalstva v mnogih desetletjih bi lahko pomagala ublažiti nadaljnje kopičenje okoljske škode v drugi polovici tega stoletja. Še več, James Lovelock, eden od utemeljiteljev sodobne okoljske misli, je dejal, da je tisti, ki spregleda povezavo med podnebjem in naraščajočo populacijo, preprosto ignorant ali pa se skriva pred resnico. A ne le rast prebivalstva, težava je tudi neenakost. Najbogatejših deset odstotkov prebivalstva porabi 20-krat več energije kot spodnjih deset odstotkov, znižanje potrošnje bogatih je nuja, a ne bo šlo brez nasprotnega - umirjanja rasti najrevnejših.