(PODNEBNE PRIČE) Dejan Rodošek, žičničar: Ljudje razumejo, da proti naravi ne moremo

Več kot 30 let že Dejan Rodošek v Kotljah vodi smučarsko šolo, tamkajšnje smučišče pa je v lasti njegove družine že 17. sezono. Družinsko smučišče ob vznožju Uršlje gore je namenjeno začetnikom in manj zahtevnim smučarjem. Rodošek se spominja prvih let, ko je bilo v normalni sezoni 50 do 60 obratovalnih oziroma delovnih dni brez umetnega zasneževanja. Kasneje so v nizko ležeče smučišče dodatno vložili, okrepili zasneževanje in s tem prišli na želenih 70 do 80 obratovalnih dni. "To smo v prejšnjih letih realizirali, a ne v zadnjih treh zimah, ki so bile res zelo kratke. Sicer so bile intenzivne, a zelo kratke. Lanska je bila s snegom prava idila, a časovno stisnjena na približno 40 do 45 delovnih dni. Pri tej dejavnosti, v katero je treba že tako toliko vložiti, moraš biti finančno, organizacijsko in logistično zelo pazljiv," je izpostavil.

Kar 63 enot šol in vrtcev namreč učijo v smučarski šoli DR7: "V teh letih smo si ustvarili ime, ljudje vedo, kam pripeljati otroke, da se bodo naučili smučati. Tudi uporabniki si želijo, da bi pridobljeno znanje lahko uporabljali skozi neko daljše obdobje, in razumejo, da se je takrat, ko je zima, tega treba lotiti resno in ne v nedogled odlašati. Pred leti si imel malo več manevrskega prostora in si lahko delo opravil v več mesecih, zdaj pa moraš to strniti. Zelo vesel sem, da je interes staršev, otrok, šol, vrtca, dejansko celega pogona, dober in pozitiven. Ljudje tudi vidijo, da vlagamo in se trudimo, s tem pa tudi razumejo situacijo, saj proti naravi pač ne moreš. Razumejo, da je to 'outdoor' dejavnost. To niso plavalni tečaji, ki jih tudi izvajamo, pa se lahko za dve leti naprej dogovoriš za termine in se jih držiš. No, razen če je kdaj mrzla voda (smeh)."

Da je stresno predvsem zaradi logistike, v smučarski šoli namreč dela kar 40 učiteljev, ti pa, če so primorani sezono preveč prelagati, ostanejo brez zaslužka: "Ni tako enostavno, drugače bi bilo, če bi to delala samo dva človeka, na primer midva z očetom, zdaj pa je to velik pogon, izobraževanje kadrov ..." Pa bi jim pri tem lahko bolj pomagala država? "Če bi čakali, kaj bo naredila država, Evropa, bi lahko verjetno že zdavnaj zaprli. Je pa res, da je v zadnjih nekaj letih nekaj več posluha, določena sredstva so namenjena za obratovanje, vzdrževanje in nekako lažje preživimo. Je pa postala vsa birokracija, ki jo prinese eno takšno obratovanje smučišča, skorajda nevzdržna. Ogromno je predpisov, zakonov, same omejitve in en kup licenciranih ljudi. Bom karikiral: pred 20 leti je bil en žičničar, pa je žičnica normalno obratovala, varno je bilo, skratka vse je bilo urejeno, zdaj pa za eno tako malo smučišče rabiš pet, šest ljudi z vsemi nazivi, z vsemi izobrazbami in potrjenimi licencami," pove. Pa o tem, kako je bilo včasih enostavneje: "Počakali smo na sneg, sneg je padel, ratrak je prišel enkrat na teden, 'poštamfal' in to je to. Zdaj pa so standardi tako visoki, da se vsak dan 'štamfa' in ureja, vse je umetno zasneženo, vse označeno. Včasih, ko pogledam vse table in oznake, se vprašam, kaj se gremo."

Vendarle pa mrzli intervali vedno pridejo, zato bi, če bi lahko zagotovili kapaciteto elektrike, vode oziroma tistih energentov, ki omogočajo zasneževanje, to lahko naredili tako kot v tujini, razmišlja Rodošek. "V tujini imajo na hektar toliko in toliko topov, ko pride mraz, se vklopijo in v tistih urah naredijo sneg, nato pa lahko celo zimo normalno 'furajo'. Medtem pa imamo pri nas toliko zakonskih preprek, ki onemogočajo, da bi to izvedel, po drugi strani pa - kaj bi vse to pomenilo finančno! Že ob teh omrežninah, ki so zdaj priletele, so se na številnih smučiščih zelo zamislili. Omrežnino, ki je prej ni bilo treba plačevati, če nisi trošil energije, sem dobil za oktober, november. Zdaj pa sploh nimaš sogovornika, kako bi to reševal, tudi za naprej. Račun pa znajo vedno izdati," je kritičen. Da je v tujini danes veliko bolj enostavno, mu povedo kolegi, ki se čez mejo ukvarjajo z istim poslom.

"V tujini si še vedno zelo dobrodošel, če si se pripravljen ukvarjati s to dejavnostjo, saj ni samoumevno, da smučišče obratuje. Lokalna skupnost kar dosti pridoda, mi pa se, ker smo zasebniki, ukvarjamo z vsakim parkiriščem, z vsakim dostopom. Vse financiram sam - od mosta do ceste. Drugače pač vse obstoji, občina se s tem ne ukvarja, ima svoje smučišče. Je pa v drugih koroških občinah precej smučišč že zamrlo. Če imaš zadaj močno dejavnost in močno voljo, podporo družinskih članov, vse skupaj še nekako gre," je zaključil.