Ne vem, ali naj se lotim najprej preteklosti ali prihodnosti. Preteklost tega meseca je recimo nikoli pozabljeni dan žena, ko je bila na ulicah spet parada cvetja, v firmah pa ni več proslav, ker praktično tudi firm ni več. Vsaj velikih ne. Pa je bilo nekoč na ta dan prav svečano, direktorji so hodili delavkam stiskat roke in jim pripenjali nageljne. Verjamem, da gre to nekaterim še danes v nos, večina žensk pa je ta praznik čutila kot praznik; tudi moški so na ta dan čutili dolžnost, da sveže sfrizirane žene peljejo na kosilo, da jim vsaj en dan v letu ni bilo treba kuhati. No, to je preteklost, ki se ne vrne, kot se nobena stvar v življenju nikoli ne vrne, ne mladost, ne prva ljubezen, ne konfekcijska številka … Miha Mazzini pa v svoji knjigi Osebno govori tudi o pospravljanju mladosti, o tem, da moramo mladostne ljubezni, filme, pesmi prepustiti preteklosti, jih pustiti za seboj, da se razblinijo. Tega vedno ne zmorem, rada se vračam na prehojena pota.
Zdaj pa nekaj iz bližnje prihodnosti, zelo bližnje: 1. aprila bo spet velemariborska prireditev Bob leta, ki jo je Večer prvič organiziral pred skoraj četrt stoletja. Teve prenosa na nacionalki niso gledali samo Mariborčani, ampak "vesoljna" Slovenija, od vsepovsod so me klicali, ej, kaj takega pa lahko naredite samo v Mariboru. In takrat sem bila ponosna. Letos teve prenosa ne bo. Ker vem, da je bil vedno odlično gledan, me čudi, da se nacionalka tej gledanosti letos odpoveduje. Na Bobih, v živo ali v prenosu, sem rada opazovala eminentne goste v prvih vrstah, ki si jih je voditelj privoščil, vsi so se znali smejati tudi pikrim šalam na svoj račun. Je štos za letošnjo odsotnost prenosa v tem, da se televizija morda boji pikrosti na svoj račun? Reči bobu bob? Ne vem, le ugibam.
Doma sem našla tri podstavke (za kozarce) s prireditve leta 2002, na katerih so natisnjene "kandidatke" za bob leta. Stare so torej 21 let, a meni se zdijo enako ali še bolj aktualne kot takrat. Ivo Hvalica, tedaj že bivši, zdaj pa že tudi pokojni poslanec, ja kandidiral z izjavo: Pri nas se tistim, ki pridejo na oblast, rahlo zavrti. Rahlo? Že desetletja se jim vrti. Zdravko Duša, tedaj urednik pri Cankarjevi založbi, se je na kandidatno listo uvrstil s tem: Na trgu so neki ljudje, ki hodijo iz firme v firmo, pocuzajo denar, na koncu pa firmo prodajo nekomu, ki ga ni. Še vedno krožijo, tisti stari in novi. Da pocuzajo, kar je še ostalo. Nekdanji predsednik SKEI Albert Vodovnik pa je o delavskih pravicah rekel: Kar se tiče delavskih pravic, v Sloveniji vozimo zadnje desetletje v peti prestavi, vendar vzvratno … Se vam zdi, da so to dve desetletji stare izjave ali da so nastale danes? Bojim se, da bodo enako aktualne tudi jutri …
Počasi in neslišno stvari propadajo. Prav tiho je pretrgala svojo nit in zaprla vrata Zlata nitka v Gosposki ulici. Nikome ništa. Ko je pred časom zaprlo vrata torbarstvo v Tyrševi, tudi nikome ništa, ko bodo pozaprli vrata poslednji čevljarji, tudi ne bo nikogar od odločevalcev bolela glava, še naprej bodo sanjali o brveh in trgih brez vsebine, meščane pa pošiljali s taksijem v trgovske centre.
Konec tovarne sukancev v Mariboru, pravi naš časnik, postopno se zapira obrat v Melju, ki so ga obvladovali ameriški lastniki … Torej se cuzanje uspešno nadaljuje. Po tej poti gredo vsi. Tudi NKBM? Livarna po sto letih seli proizvodnjo v Kidričevo? Magna nam maha v slovo (sinoči sem slišala simpatično Artačevo priredbo Kreslina Daj nam, Magna, peneze nazaj, temu pa, saj poznate, sledi nekaj o kupleraju) … Naključje, seveda. Kdor bo šel zadnji, naj ugasne luč.
P. S. Naj mi bo zaradi naslova te rubrike – Pogled iz penzije – dovoljeno dodati še nekaj nostalgičnega, kar sem snela z medmrežja: Življenje je kot svinčnik, vsak dan je krajši. Potrudite se, da narišete kaj lepega, dokler ga še imate.
