(POGLED IZ PENZIONA) Hura za urejen park

Gledam skozi okno v sončen dan. Diši po pomladi, popki mladih listov na drevju vsak dan bolj temno rdeče žarijo, drobne sinice v družbi kosov in vrabcev cicifujajo in nič več jih ne zanimajo ponekod še vedno zrnja polne ptičje hišice …

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
arhiv Večera

Resda nam vremenoslovci spet napovedujejo zimo in mraz, vsaj za kakšen dan, a kdo bi vse te napovedi še jemal resno, ko pa vidimo, da koledarju ni več mogoče zaupati. Naše misli so zdaj pač že pri pomladi, soncu, zeleni travi … In moje ob vsem tem pri našem Mestnem parku, njegovih ribnikih, zelenih gričkih za njimi, gozdičkih med Piramido in Kalvarijo … Spet so tukaj lepi, nikoli pozabljeni spomini.
Ob glasbenem paviljonu v parku sem bila kot deklica vsako poletno nedeljsko dopoldne z očetom na koncertu pihalne godbe, po kosilu pa sta se nama pridružila še mama in mlajši brat. Takrat smo odšli, tako kot številne druge mariborske družine, na veselo druženje na travnik za zadnjim ribnikom. S seboj smo imeli volneno odejo in v cekarju malico – nedeljsko pecivo, še kakšno jabolko, v steklenici čaj. Pa seveda šah, črni Peter, žogo, mama včasih tudi pletenje … Po poti smo se vedno ustavili v gostilni pri Kličku (pozneje Trije ribniki), kjer sva z bratom dobila pokalico (madonca, kako sva bila žejna, z vsakim korakom, ko sva ji bila bližje, bolj!), potem pa ni bilo več daleč do koščka trave, ki je za tisto popoldne postal naš. Že po poti smo srečevali prijatelje in znance, vsi smo imeli isti cilj: preživeti lepo nedeljsko popoldne v naravi. Družili smo se, staro in mlado. Otroci smo bosi navdušeno tekali naokoli in se lovili, vmes šli pogledat, čigav ata zmaguje pri balinanju (ja, tudi balinišče je bilo tam). Bilo je kot v mravljišču – ves čas gibanje, smeh in dobra volja, stari in mladi zadovoljni skupaj.
Običajno smo se nazaj grede ustavili pri drugem ribniku, kjer je bila čolnarna. Za pol ure ali več smo najeli čoln, ata je poprijel za vesla in že smo drseli po vodi. Kakšno veselje je bilo to! A ne le poleti. Pozimi je bil tam druge vrste živžav. Ribnik je bil poln drsalcev na ledu, okoli ribnika pa so se gnetli gledalci. Kdor ni drsal, se je za tremi ribniki sankal ali smučal. Ko so bile počitnice, smo bili tam od ranega jutra do trde teme. Še spomnili se nismo na malico ali kosilo. Preveč smo uživali.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta