Kam naj se odpravim ta večer, v Trubarjev antikvariat ali v Vodnikovo domačijo? Na pogovor, ki ga je vodila Agata Tomažič o literarnem novinarstvu, ali o Jezeru na krvavi strani Alp, kjer je bila na čelu omizja Jedrt Jež Furlan? Tako sem bil v dvomih pred dvema tednoma, saj sta se prireditvi časovno prekrivali. Mikala me je prva tema, čeprav so romantični časi prepletanja žurnalistike (vsaj v nekaterih zvrsteh) in besedne umetnosti nepreklicno mimo. Kot je skoraj pozabljeno dejstvo, da so se naši pisci prvič cehovsko povezali v skupno Društvo slovenskih književnikov in časnikarjev. To je bilo pred 115 leti, zdaj sta na pohodu hvalevredno podatkovno in pritlehno trač novinarstvo, sploh pa naj bi novičarstvo – sčasoma – prepustili kar digitalnim stvorom.
Toda iz novinarskih vrst prihaja tudi vse več knjižnih del, zato je prevladala aktualnejša tema, saj se je v nedeljo pred tem iztekla odmevna TV-nadaljevanka Jezero. Bolj kot prisotnost inšpektorja Birse in njegove Tine me je zanimalo, kako je njen soavtor Tadej Golob, nekdanji kolega s TV SLO, prenesel literarno slavo. Ta je vznikala že pred desetimi leti, po kresniku za roman Svinjske nogice, o uspešnosti kriminalne nanizanke Jezero/Leninov park/Dolina rož pa pričajo razprodane naklade in čakalne vrste v knjižnicah. Tadej je povedal, da je hvaležen za novinarske izkušnje, vendar je vesel, da se je še pravi čas kot športni novinar poslovil z nacionalke.
Čeprav sta bila tudi prejšnji teden v Ljubljani na isti večer napovedana dva zanimiva dogodka, ni bilo dileme, saj sem ju lahko uskladil. Najprej sem v Mestni knjižnici prisluhnil kolegoma Tonetu Hočevarju in Slavku Bobovniku, zatem sem se še pravočasno odpravil v Malo dramo SNG, kjer so uprizorili Življenje drugih. Pri slednjem gre za igro, ki temelji na delovnih metodah nekdanje tajne policije Stasi. In medtem ko sem na odru spremljal zalezovanje, prisluškovanje in ovaduštvo v nekdanji Nemški demokratični republiki, so mi misli zahajale v malo prej obujene čase nekdanje Jugoslavije. "Strogi" Slavko je namreč Toneta "zasliševal", če je med svojim dopisniškim delom sodeloval z Udbo. Odgovoril je z zgodbo, ki jo je zapisal že v svojih avtobiografskih Skušnjavah, in po naključju jo je dan pred tem ponovil v intervjuju za Večer. Sega v leto 1981, ko se je Tone ob imenovanju za direktorja združenja tiskovnih agencij neuvrščenih v Beogradu sestal z visokim funkcionarjem Perom Ivačićem, ki je bil nekoč polkovnik Udbe. Ta mu je – če skrajšam – dal v branje sveža poročila nekdanjih novinarskih kolegov Udbi. "Imeli so šifrirana imena, a Pero mi je z navadnim svinčnikom na vsak papir izpisal pravo ime. Da boš vedel, s kom imaš opraviti, je rekel. Nisem mogel vsega prebrati, bilo je grozno. Ovajanje vsega in vsakogar," je zapisal in povedal Tone.
Ne morem si kaj, da ne bi namignil, da je s to zgodbo zašel v uvodoma omenjeno zvrst, namreč v literarno novinarstvo. Saj je sam ob prebiranju ovaduških poročil izbruhnil: "Pretresljivo je bilo, grozno in resnično ga ni hudiča, ki bi te po tistem branju pripravil do tega, da bi s komerkoli sodeloval, komurkoli karkoli zaupal." In prav tako ne morem zamolčati dejstva, da nas je bilo tistih hip med občinstvom kar nekaj nekdanjih novinarskih kolegov. Od tega pa ni bila daleč pomisel: je kdo od nas ovajal? In še primisel: zakaj ob takih sumničenjih pomislimo samo na Udbo?
