Zora Štok
Še malo, pa se bomo tudi Mariborčani znova podali na volišča. Da odločimo, kateremu od 15 kandidatov bomo namenili naslednja štiri leta, da nam vodi mesto. Ne bom razpredala o kandidatih, čeprav nekatere med njimi tudi osebno poznam, za ostale pa vem le, kdo in kaj so. Rekla bom le, da si želim župana (ali županjo), ki Maribora ne bo naredil(a) za mesto izgubljenih priložnosti. Prevečkrat v preteklosti je moje ljubo mesto to namreč bilo. Že res, da se je Maribor razvijal, napredoval na mnogih področjih, tudi po zaslugi županov in do zdaj edine županje, Magdalene Tovornik, a tudi po zaslugah nekaterih mariborskih poslancev, ki so na državni ravni znali pritisniti na pravi gumb.
Zakaj mi je do tega, da mesto pod Pohorjem ne bi zapravljalo priložnosti, ki jih ima? Zato, ker me spomin še ni povsem zapustil. In se sprašujem, kako se je lahko zgodilo, da je propadel Vinag, podjetje sredi izjemnega vinorodnega okoliša? Da najpomembnejši slovenski festival vina ne poteka v mestu, kjer raste najstarejša trta na svetu, ampak v Ljubljani? Kako je lahko propadla igralnica v središču mesta, in to v času, ko po Sloveniji še ni bilo toliko priložnosti za igrati se s srečo, kot jih je zdaj? Da ne omenjam letališča. Ko je Maribor dobil letališče, je bilo izhodišče skorajda enako kot za graško letališče. In kje smo danes? Da ne omenjam transportno-logistične cone. Tam je nastajala, kjer je danes zgradba z napisi nekaterih transportnih podjetij, mimo nje pa vodi bližnjica proti Leclercu. In kje je ta cona obtičala? Ko smo se v osemdesetih letih vozili proti Gradcu, o takšni coni tam naokoli ni bilo ne duha ne sluha, potem pa so nas prehiteli po levi in desni. Danes na naši strani božja žalost, na avstrijski (Saj z Gradcem se radi primerjamo, kajne?) pa razcvet. Da ne omenjam avtobusne postaje. Ko so jo odprli, je bila v ponos mestu, moderna, svetla, živahna. Potem pa … Vseh teh zdrsov ni mogoče pripisati razpadu nekdanjega YU-trga, kot to lahko pripišemo propadu kovinsko-predelovalne in tekstilne industrije na primer. A zapravljene in izgubljene priložnosti to zagotovo so.
A je Maribor v preteklosti tudi pokazal, da zna in zmore, če le hoče. Spomnim se starega, propadajočega Lenta, zanemarjenih ulic. Pa so mariborski vodilni možje staknili glave in prenovili ta mestni predel. Ni se sicer izšlo povsem po pričakovanjih, a Lent je postal družabno središče. Ki znova oživlja. In ko smo že na Lentu, ne moremo mimo Festivala Lent. Kot tudi ne mimo Zlate lisice in Borštnikovega srečanja. In ne pozabimo, kaj vse se je v Mariboru zgradilo s štirimi samoprispevki.
Vrtci, šole, zdravstveni domovi, oddelki v bolnišnici. Vse to je Maribor zmogel sam. In kot prvi v takratni Jugoslaviji je Maribor dobil satelitsko televizijo. Da smo poleg dveh avstrijskih programov lahko spremljali še več tujih, kar nam je dobršen del ne le Slovenije, pač pa celotne nekdanje skupne države, krepko zavidal.
Zdaj so seveda drugi časi. In zato drugačna izhodišča. In druge, drugačne, nove priložnosti. Zato si želim, da jih moj naslednji župan izkoristi.
