Povejte mi, kaj je prav, ali da pograjaš, če se ti zdi, da v mestu kaj ni prav ali je celo zelo narobe, ali da iščeš vsako cvetlico, ki požene sama od sebe, da le lahko kaj pohvališ. Da hvališ oblast, če kaj naredi, čeprav je to njena dolžnost in je za to plačana (bolje: jo za to plačujemo), ali da poveš, česa ni naredila, pa bi bila morala. Vedno sem v dilemi, ali v kaj dregniti, tudi zato, ker so odzivi na vsako stvar odvisni od zornega kota, iz katerega gledaš. Pa dajmo spet malenkost o Glavnem trgu. Je lep? No ja, je. A cena? Ne tista v žvenketu novcev, ampak v kakovosti življenja prebivalcev. Da se je peščici izboljšala, se je neprimerno večjemu številu poslabšala. V Pismih bralcev je stanovalka v eni od zdaj "osvobojenih" hiš opisala svoje neskončno zadovoljstvo, na Glavnem trgu je sedaj idiličen mir, ker nima pod oknom več prometa, a po starem bratskem reklu "brigo moja pređi na drugoga" se je v njeno zadovoljstvo promet preselil v nezadovoljstvo drugih, zdaj pač povzroča zagate in nejevoljo stanovalcev pod drugimi okni. Tukaj naredim piko, ker je tako ureditev ukazala oblast.
Rada bi sadila rožice, res, a če malo prečešeš center mesta, ni kaj veliko razlogov. V strogem centru sta kar dve hiši strahov, Jurčičeva pasaža, ki je bila nekoč nekak mini trgovski center, in City, kraj zvenečega imena, katerega vrhunec slave je bil obisk junakinje mehiške žajfnice Esmeralde. Če se takrat City ni podrl, ga tudi bomba ne bi. Kaj se danes dogaja v teh dveh trgovskih centrih? Straši. Večina trgovin je zaprtih. So krivi lastniki nepremičnin, ki kaj špekulirajo, ali ima kdo vzvod, da bi to premaknil, pa tega ne stori, ne vem. V majhnem italijanskem mestu sem videla v izložbi napis: "Male trgovine so življenje mesta. Kupujte v malih trgovinah in dajte mestu življenje." Bi lahko tako potrkali na potrošniško vest tudi v našem mestu?
Takšna druženja so dragocena v času, ko je mladost tako rekoč zapovedana
Še nekaj za Maribor pomembnega, čeprav tisti, ki bi lahko, tega še niso prepoznali. Recimo tisti, ki so doslej skrbeli za mariborski turizem, niso izkoristili nečesa, kar so dobili na pladnju zastonj – vsakoletno prireditev Poklon Ezl eku. Danes bi moral biti pred Astorijo osemnajsti. Pravzaprav sedemnajsti, ker nam lanski manjka, odnesel ga je prvi val korone; upali smo, da bo letos že vse normalno, a nam letošnjega odnaša tretji val … No, mladi organizatorji se ne vdajo, tako da letošnji Poklon bo, sicer ne v živo, ampak na valovih Radia Maribor. Bo ezlekarska glasba (čeprav bo Mojzer ezlekarsko himno odpel v studiu, Lidija Kodrič, najzvestejša pevka Poklona, pa bo svoj glas poslušala doma iz radijskega sprejemnika), bo ezlekarsko ozračje, ezlekarji se bodo razgovorili o spominih, o nekdanjih prijateljstvih, ki so bila trdnejša vez od tistih v generaciji mobilnikov, ne bo pa – kar je na vseh Poklonih največ pomenilo – srečanj starih prijateljev, morda tudi simpatij, ne bo prijateljskih trepljanj po ramenih in dviga kupice v spomin na stare čase. Takšna druženja so dragocena v času, ko je mladost tako rekoč zapovedana in ko se je rodila nova beseda in nova diagnoza - starizem, za katero ni zdravila.
P. S.
Ker je bil Maribor te dni v središču pozornosti zaradi pekrskih dogodkov, sem po dolgem času na televiziji videla nekdanjo mariborsko županjo (ki se je, čeprav ženska, v pekrskih dogodkih odlično odrezala). Živo se spominjam najinega srečanja na vogalu Jurčičeve in Gosposke, ko je že dišalo po novi državi, ona je pa kandidirala na listi socialistov za družbenopolitični zbor. V klepetu me je malo potipala, ali bi bila tudi jaz za. Ko sem zamahnila z roko, češ, kdo vse se je tja prerinil, mi je rekla: "Če je vodovodna pipa dolgo zaprta, priteče iz nje, ko jo spet odpreš, najprej umazana voda, ko pustiš vodo nekaj časa teči, pa se zbistri."
Se vam zdi, da se je voda v teh desetletjih že zbistrila?
