Vedno, kadar sem iz našega lepega Maribora kam odpotovala, še posebno, če kam čez mejo, sem se ob vrnitvi domov, ko sem spet zagledala toto naše lepo mesto, povsem raznežila. Še danes mi ob takih priložnostih najprej pade v oči, kako čist in urejen je ta naš domek. Resnično je lep! Meni se včasih zdi kot za praznik pospravljeno stanovanje, hiša, dvorišče, vrt pred njima. Takšen je vedno znova moj prvi vtis ob povratku. A kaj, ko ga potem kar kmalu zmoti kakšna nemarnost. Na primer plastične vrečke, pločevinke in plastenke v potokih pod Pohorjem. Pa kup odvrženih smeti v katerem od mestnih in okoliških gozdov, cigaretni ogorki med peskom na otroških igriščih … No, da ne bom preveč naštevala. Saj nas je pravzaprav vedno več, ki nam za vse to ni vseeno.
To današnje razmišljanje je v meni vzbudila akcija Očistimo Maribor, za katero navijam na vso moč in z veselim srcem. Tudi zato, ker vem, da se vsako dobro delo začne s pripombami črnogledov, nazadnje pa se razraste v nekaj lepega in privlačnega tudi za tiste, ki najprej stojijo ob strani.
Z vnukom sem šla večkrat ob Pekrskem potoku do Pekrske gorce in z zadovoljstvom v srcu, ker je videl in opazil, poslušala, ko se je fantek jezil: "Poglej te presnete packe, spet so nametale smeti v vodo! In tudi tu, ob poti, jih je polno." Pri tem ni spregledal še tako majhnega papirčka. Pa sva se hitro dogovorila, da bova kar midva vse to počistila. Da bi bilo opravilo čim bolj zanimivo, sem kupila še tisto "dolgo roko", posebej namenjeno pobiranju nesnage. Velika vreča je bila od otroškega igrišča pa do konca skate parka hitro polna. In česa je bilo največ? To je padlo v oči tudi otroku: ob vseh vrstah plastike in pločevink so se gnetli prazne škatlice cigaret, papirnati robčki, papirčki, v katere so bili zaviti žvečilni gumiji in bonboni, vrečke smokijev in čipsov … Pa saj še otroku ni bilo jasno, zakaj ljudje teh odpadkov ne morejo odnesti v nahrbtniku ali žepu domov, če so jih lahko prinesli s seboj, ko so bili težji, kot pa so zdaj težki njihovi ostanki.
Nekoč sva srečala babico z vnukom, ki je svojemu vnuku rekla: "Poglej, kako priden fantek, smeti pobira." To je bilo pa tudi vse. Res škoda. In še večja škoda, ker je šlo mimo naju veliko brezbrižnežev, ki so morda za najinim hrbtom spet vrgli smet kar na tla. Sama res nisem tiho, če koga zalotim pri takšnem dejanju. Računajoč na staro modrost, da lepa beseda lepo mesto najde, se pač oglasim. Kljub temu da že dolgo vem, da vsaka modrost ni vedno modra. Ob tem, ko je veliko Mariborčanov minulo soboto čistilo naše mesto na desnem bregu Drave, to soboto pa bo na vrsti še levi breg, sem ponosna na te moje someščane in sem jim tudi neizmerno hvaležna, ker so pokazali, da jim ni vseeno, ali bo naše mesto pospravljeno in čisto ali pa umazano in nemarno. Žal mi je, ker me letos ni bilo in ne bo zraven, saj je tudi mene napadla koronska pošast, ampak prihodnjič zagotovo ne bom manjkala. Sicer pa se bom s svojimi vnuki tudi do prihodnje take akcije večkrat podala na naš čistilni in predvsem vzgojni pohod.
