Preden danes napišem kaj več, moram, resnici na ljubo, najprej priznati, da je tudi mene našla koronca. Če me že gripa ne pozna pa tudi prehlad skorajda ne, potem je pač mogoče že bil čas, da se tudi mene enkrat loti kakšen virus. Ki ima grdo ime covid-19, pa jaz raje govorim, no, saj zdaj že veste, o koronci. Potem ko je že drugo leto med nami, ji pač že lahko nadenemo takšno ljubkovalno ime. Kdo ve, morebiti nas bo prav zato že kmalu zapustila. Ker prijazno ime bolezni pač ne pristoji, saj se nam takšna nadloga vendar ne more prikupiti, kajne? Ja, priznam, rada imam pravljice, zato me je v tem uvodu najbrž že malo zaneslo v njihov svet. Ker tale čas, v katerem smo se znašli, niti malo ni pravljičen. Da bi se človek lahko v nedogled delal norca iz narave in ji povzročal vedno grše rane, to se pač ne more dobro končati. Se torej tega že dobro in dovolj zavedamo, da pridemo k pameti? Ne verjamem, da smo tisti, ki se nam v glavah že presneto bliska, v večini.
In se mi te dni poraja vprašanje, kako zelo so nas streznile vse te preštevilne smrti, o katerih še kar naprej poslušamo, o številkah dvomimo, o razlogih še bolj, vprašanj brez odgovorov pa je vse preveč … Ne, ne bom razpredala o tem, danes je čas, tako čutim, da teh nekaj vrstic, ki jih imam na voljo, posvetim svojim spoznanjem o smrti. Najbrž se je vsakdo izmed nas v tem letu in pol srečal z njo prav po zaslugi zoprne koronce. Pustimo zdaj ob strani vse tiste dvome o tem, ali je res za vse te mrtve kriva ta zoprnica.
Koronca je torej zoprnica, nebodigatreba. Toda ali je zoprnica tudi smrt? Prosim, nikar mi ne zamerite teh morebiti nerodnih, za koga čudnih vprašanj. Nikakor nimam v mislih tistih besed tolažbe, češ, smrt je pač za vse nas neizogiben zaključek življenja, smrt je edina, ki čaka nas vse, ne glede na revščino ali bogastvo, ki smo ga nakopičili, s seboj pa ne bomo nič vzeli, smrt je pač konec, kot je rojstvo začetek … Povedati želim nekaj drugega. Ali ste morda opazili, tisti, ki ste že bili na vsaj nekaj pogrebih, da tam o pokojnikih nikoli ne slišimo nič slabega? Samo dobro. Ja, saj vemo, o pokojnih le dobro. Toda velikokrat govorci le naštevajo suhoparne podatke: rodil se je, ustvaril si je družino, delal je tam in tam, rad je hodil v hribe ... En sam dolgčas! Jaz se vedno znova čudim, da se od človeka, ki za vedno odhaja, ne znamo posloviti na bolj veder način. Poiščimo njegove lepe lastnosti, kakšno anekdoto, za katero zbrani pogrebci še slišali niso, razkrijmo kakšno dobro lastnost pokojnika, s katero se nikoli ni hvalil, povejmo kaj zanimivega je kdaj ušpičil …
Povem vam, da bi bil človek, od katerega se poslavljamo, vesel, če bi se od njega poslovili na veder način. Jaz zase že vem, da bi mi bilo tako slovo veliko bolj všeč od tistega jamranja in suhoparnega naštevanja letnic, datumov, šol, služb ... Še najlepše pa bi bilo, če bi za slovo vsi skupaj zapeli katero od pesmi, ki smo jih nekdaj skupaj prepevali. Na dveh pogrebih sem bila, od katerih eden se je začel s poskočno vižo umrlega avtorja, drugi pa končal z raztegnjenim mehom frajtonarice, na katero je pokojnik vse življenje vesel igral. S pogreba smo šli zadovoljni, ker smo človeka, ki je za vedno odšel, poznali in ker smo šli z zadnjega slovesa od njega vedoč, da ostaja z nami, v naših srcih, mislih, spominu.
Oj, ti koronca, če si kriva za tako veliko število mrtvih ali pa ne, smrt nas čaka vse. Toda, vedi, ni res, da se od umrlih ne moremo posloviti dostojanstveno in hkrati vedro. Vsaj moje izkušnje so priča, da je vse lažje, če poskrbimo, da je tako!
