Vsaj moja generacija, rojena po drugi svetovni vojni, ne. Naši starši in sorodniki so jo in so nam tudi pripovedovali, kako težko je bilo življenje med vojno za vse, saj je kar leta trajalo obdobje, ko ni bilo jasno, kako in kdaj se bo vse končalo in kaj bo - potem. V svojem poklicnem življenju se spominjam le dveh takšnih obdobij, ki pa seveda nista imeli takšnega vpliva na javno življenje in življenjske razmere posameznega državljana, kot jih ima sedanja pandemija.
Prvo takšno obdobje je bilo po Titovi smrti, katere obletnica je bila ta teden, in negotovosti, kako bo to vplivalo na nadaljnji razvoj nekdanje države, ki je že bila v globoki gospodarski krizi, in spore med republikami. Vodenje države je bilo pod kolektivnim predsedstvom, ki ga je vsako leto vodil predstavnik druge republike. In kmalu se je pojavila pobuda, da je treba na vseh vodilnih mestih v vseh republikah in občinah, celo v gospodarstvu, uvesti enoletni mandat. To je, če se prav spomnim, jeseni leta 1982 mariborskemu političnemu aktivu prišel razlagat tudi takratni prvi mož komunistov BiH Hamdija Pozderac. Seveda so vsi vodilni mestni funkcionarji jasno in glasno povedali, da to ne gre. Na vodstvenih mestih potrebujemo najbolj usposobljene kadre in treba je načrtovati za leta naprej, kar se na ta način ne da. Pa je na to rekel: "Saj mogoče imate prav, toda če tega ne bi imeli v zveznem predsedstvu, bi imeli v državi že vojno." Kar nas je vse prisotne šokiralo. In še nekaj je bilo šokantnega. Bila je že pozna jesen in mariborsko Kurivo ni imelo več premoga, naročene in plačane količine iz bosanskih rudnikov pa niso prispele, češ, da nimajo dovolj tovornih vlakov. Mariborsko vodstvo je zato organiziralo kar nekaj slovenskih vlakov, ki naj bi pripeljali ta premog, pa so jih že na Hrvaškem zasegli in razmontirali, da niso prispeli v Bosno. In šokanten je bil ponoven odgovor Pozderca: "Maribor, vi ste delavsko mesto in zagotovil vam bom ta premog. Ampak župan! Dajte mi svojo besedo, da niti vagon tega premoga ne bo šel v Ljubljano!" In je premog še pred zimo nato le prispel v Maribor.
Sta pa ta jugoslovanska kriza in nesposobnost povzročili drugo takšno obdobje. To sta bili osamosvojitev in vojna, ki ji je sledila, ko sem dneve in noči preživljal v Večerovem uredništvu, kolegi in fotoreporterji pa na terenu, kjer so spremljali gibanje tankovskih enot JLA in vse drugo dogajanje. Ampak se je po zaslugi enotnosti Slovencev, naše policije in teritorialcev pa tudi občanov, ki so JLA skušali blokirati, vse skupaj končalo v nekaj mesecih tako, kot smo si želeli. Za druge republike se je končalo z mnogo večjo vojno in mnogo hujšim trpljenjem ljudi.
Časi negotovosti vedno prinesejo spremembe, ki jih je zelo težko predvideti z vsemi posledicami, in bojim se, da bo tako pri nas kot v svetu tako tudi s sedanjo pandemijo. Edina negotovost, ki se je ljudje veselimo, je tista, ki nam jo prinaša šport. Kdo bo državni prvak v nogometu, pa hokeju, kako uspešni bodo letos naši kolesarski zvezdniki, reprezentance v nogometu, rokometu, odbojki, nogometu in, ne nazadnje, koliko kolajn bomo osvojili v Tokiu?
