Čas hrena je mimo, tako da bomo poslej lahko spet jokali naravno. Povodov za jok je dovolj, nobeni od epidemij, to sta covid-19 in politika, ni videti konca. Ko bi komu rada napisala "bodi v cvetju", ublažim to razigranost in napišem le "bodi lepo". Ma, kakšno cvetje, v jutru, ko to pišem, se zbudim v sneženje, a ko boste to brali, bo morda že odprto kopališče na Glavnem trgu. April pač.
Mariborske teme se kar prehitevajo, vse se ne zdijo zelo pomembne, odvisno od tega, na kateri fronti ste. Na fronte so nas razdelili odločevalci. Zaprli so eno fronto od dveh, ker se je z eno laže spopadati, tako so rekli. A se je treba nato z njo tudi res spopadati, ne pa končati zgodbe s poslabšanjem življenja tistih na drugi front in jih položiti na oltar Koroške. Pa so spet skočili, preden so rekli hop, in post festum začeli tolažiti drugo fronto s predorom pod mestom. Prav, no, če bomo to dočakali, a glej ga, zlomka, odpira se tretja fronta, zdaj jim v hrbet skače koalicija za trajnostno prometno politiko s pozivom k razmisleku, saj da bo s predorom hrup in onesnaženje samo preselila … Zaprli bodo drugo fronto in odprli tretjo. Ko mi je zadnjič nekdo napisal županov priimek z "z" namesto s "s", sem mislila, da je lapsus, potem, da je šala, zdaj pa mislim, da je pretirana ocena, ker se župan po vsem sodeč res trudi. To mislim resno, a se ne odrekam kritiki.
Zdaj pa nekaj nemariborskega, na kar me je pretresena opozorila kolegica novinarka. Kar mimo nas je šlo, da je Strokovni svet za splošno izobraževanje že leta 2018 potrdil posodobljen učni načrt za slovenščino na osnovnih šolah, po katerem so s seznama izbirnih besedil izločili Dnevnik Ane Frank, svojstven dokument o delovanju nacizma, o najhujšem obdobju tudi slovenske zgodovine. O uvrstitvi knjige, ki je tudi na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine, na bralni seznam odločajo učitelji sami, upoštevajoč različne okoliščine, tudi specifiko razreda. (Zgolj moje osebno mnenje je, glede na aktualno stanje v svetu, da bi moralo biti to pričevanje judovske deklice obvezno branje, pa ne samo v šolah, ampak kot pogoj za vpis na kandidatno listo v politiki.) Med izbrisanimi s posodobljenega učnega načrta sta ob več drugih knjigah tudi Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem in celo Prežihove Solzice, tudi njih izbira je prepuščena učiteljski avtonomiji. Za prizadeto kolegico je Finžgarjev roman kultna slovenska knjiga, ki ne bi smela manjkati v nobenem domu, sama jo je kupila obema otrokoma, zato ne more verjeti, da se lahko tak izbris zgodi v svobodni Sloveniji. Je povest naših dedov izgubila naboj za bujenje narodne zavesti v času, ko tako poudarjajo domovinsko vzgojo? Je na vidiku kakšna sodobnejša narodnobuditeljska knjiga? Se ne bi čudila. Naj spomnim, če ste ga brali že zdavnaj in pozabili: V Finžgarjevem romanu so Sloveni živeli v demokratični ureditvi, v kateri je v imenu ljudstva odločal zbor starešin, ne državni zbor … Strahove mi je razblinil podatek, ki govori v prid avtonomiji naših slavistk: izposoja teh knjig v knjižnicah stalno narašča, tudi v knjižnem antikvariatu na Koroški je zanje veliko zanimanje. Torej si lahko oddahnemo, slovenskih knjig nam še ne bo treba skrivati na podstrešju. Upam. A ko že omenjam antikvariat na Koroški (spet ta Koroška!): cesta je prenovljena, v antikvariatu, ki je last občine in zanj zaračunava najemnino, četudi polovica prostora razpada, pa ni ne ogrevanja ne vode; baje se reče temu, da pustiš svojo lastnino propadati, a zanjo zaračunavati, gospodarno obnašanje …
P. S. Menda smo sredi najhujše pandemijske krize (mimogrede: a je res moral vzeti Noe na svojo barko tudi netopirje?), zato spet pričakujem prelet letal, le da bi tokrat morala leteti – vzvratno.
