Dobesedno pomeni nekoga, ki onečedi svoje gnezdo – s čimer je mišljena "izdaja" kakšne ožje ali širše skupnosti: družine, kroga prijateljev in/ali kolegov, domačega kraja ali domovine. Po slovensko bi se reklo pljuvati v lastno skledo, torej škodovati samemu sebi, svoji stvari. Tako izraz navajajo v slovarjih in ga označujejo kot ekspresivnega. Vsekakor je mišljen slabšalno, a jaz sem razmišljal ravno obratno, ko sem prebiral Spieglovo "priznanje krivde". Naj greh povzamem v enem stavku: njihov nekdanji novinar Claas Relotius si je v štirih letih sodelovanja izmislil oziroma ponaredil številne zgodbe in sogovornike. To svojo sramoto je eden svetovno najbolj slovitih političnih tednikov, zgled raziskovalnega novinarstva, sam razkril že pred pol leta. Vendar je ni pometel pod preprogo, ampak je na 16 straneh objavil natančno analizo uredniških spodrsljajev in napak ter predlogov za boljše redakcijsko delo. Kot se za Spiegel spodobi.
Bolj dobesedno in že kar ogabno se mi je prispodoba o pljuvanju v lastno skledo vsiljevala ob spremljanju domačega dogajanja. Recimo: kaj naj si mislimo o vlogi zaposlenih na uradu MOM za komunalo, promet in prostor, ki si želijo kolektivno premestitev znotraj mestne uprave? Mogoče najprej pomislimo na strah pred novo metlo. Toda nič manj zavržno ni ravnanje tiste/-ga (očitno iz mestne uprave), ki je to vlogo spravil/-a v javnost. Takšno "podtalno" obveščanje javnosti niti ni tako redek pojav. Zato pa so izjemno pritlehne podrobnosti pricurljale v javnost iz mariborskih tožilskih vrst. Težko si predstavljam dejavnost, kjer bi kdo razlagal učinke sperme na kolegičinem obrazu. Mogoče bi takšne kosmate šale razdirali za kakšnim zakotnim šankom, zagotovo pa o tem ne bi puščali pisnih sledi.
V naši politiki in novinarstvu bi lahko marsikoga poslali marsikam
