Recimo, barabi se je reklo baraba, in če so kaj hudega ušpičili, so jih lahko doma tudi kaznovali, ne da bi jih otrok ovadil zaradi nasilja v družini. Če so lahko otroka vzdrževali, so se lahko tudi brez njegovega dovoljenja pozanimali, kako njihov up napreduje v šoli. In če je dobili ta up šus ali hakl ali cvek, niso starši pridrveli navijat ušes profesorju, ampak ta postopek opravili na svojem nadobudnežu. Čečkanje po fasadah, recimo, ni veljalo za umetnost. Resnici na ljubo na plotovih likovno niso risali kaj več kot tiste navpično podolgovate sončke z žarki naokrog, parole "čreve na plot" ali "Micika ljubi Franclja" pa tudi niso bile literarni presežki. Te čečkarije se tudi še niso imenovale grafiti. Dolgo je bil "Zeleno, ki te ljubim zeleno" edini pametni grafit v prvem mariborskem podhodu, morda bi bil Lorca celo ponosen nanj, všeč mi je bil tudi "Franček, just do it" ali pa tisti "Ivan, skuhaj si že enkrat tisto kavo", tu se je pa domišljija že nehala. Danes me na fasadah preganja neki Žile, "Free Žile". Pa kdo za vraga je ta Žile, ki bi ga naj osvobajali? Niti mladi, ki sem jih vprašala, pa ne vedo, kaj pomeni ogromen na kilometer viden grafit KTB pod cerkvico na Kalvariji. Jaz pa vem, kaj pomeni: da lahko vsakdo čečka in svinja po mestu.
Zaradi počečkanosti mesta smo lahko jezni, ker je mesto z grafitarji kar prijazno. A to mesto zna biti neprijazno. Do nekaterih. Krajanka Peker, ki ji je zelo mar za to mesto, je pred skoraj letom tedanji mariborski mestni svetnici v odprtem pismu napisala, da se Butale ne bi mogle spomniti česa bolj butastega. Gospa mestna svetnica je namreč v mestnem svetu predlagala spremembo avtobusne linije št. 18, pekrčana, in uspela. Menda je to storila v imenu nekaterih staršev dijakov, predvsem dijakov škofijske gimnazije, da bi jih avtobus pripeljal do učilnice, a s tem ko je ustregla enim, je zagrenila življenje stotinam drugih krajanov Peker in Zg. Radvanja. Iz direktne avtobusne linije za vse je tako nastala luksuzna dijaška linija, da ne govorimo o tem, da se dijaki vozijo v mariborske šole tudi od drugod, pa jim nihče ni izposloval dostave do praga. Drugi prebivalci s tistega konca pa? Ah, saj gre večinoma za penzioniste, ki imajo čas, ne? Zanje se je skok v mesto po opravkih (v Pekrah nimajo ne trgovine, ne pošte, ne kakega urada, še bankomata ne več …) spremenil v enourno potovanje, v tem času bi bili že v Ljubljani. Za večino prizadetih krajanov je to nesramno norčevanje iz starejših občanov, saj sediš v avtobusu postajo ali dve pred domom in čakaš 15 ali 20 minut, da odpelje naprej. Ali pa prav toliko čakaš v dežju, snegu ali na sončni pripeki. Torej peš? Ja, če si še mlad in zdrav in tako malo pošportaš, z berglami malo težje. Prikrajšani krajani so svetnico prepričevali, zbrali več kot 200 podpisov, v odgovoru na odprto pismo pa jih je vljudno napotila na občinske službe, saj da kot mestna svetnica ni pristojna za odločanje o spremembi, občinske službe pa so se izgovarjale na mestni svet … Na odprto pismo gospe svetnice sem se spomnila, ko sem na internetu naletela na intervju z njo, ko je lani kandidirala za poslanko. Zanimivo, med svojimi prednostmi je izpostavila posluh za ljudi in jim položila na srce: Ne dopustite, da drugi odločajo namesto vas. Zdaj imam krajane, ki so jo nadlegovali z odprtim pismom, na sumu, da so o spremembi trase odločali sami. Svoj glas je obljubila zastaviti tudi za varnost otrok in mladostnikov na poti v šolo. A vse to so bile zaveze za višjo raven, za državno, ki morda za občinsko ne veljajo. Morda pa bodo, ko bo mestna svetnica postala podžupanja.
P. S. Se je v letu po odprtem pismu kaj spremenilo? Nič oziroma na slabše, saj zadnja varianta za pekrčana, ki še ni požegnana, resno ogroža varnost otrok in mladostnikov. Vsaj tistih neprivilegiranih.
