Tudi prvi april letos ni bil to, česar smo bili vajeni vse življenje: tokrat brez šal in potegavščin, le par bedakov sem videl, ki so mislili, da je predpisano nošenje mask v javnosti vladna potegavščina, ne pa nujen ukrep, da začnemo premagovati to "krono", ki je že več kot leto dni na glavi vsega človeštva. Jutrišnji pa bo, upam, po zajtrku s pirhi, šunko in potico, pa čeprav v ožjem družinskem krogu, kot smo bili vajeni, vendarle bolj normalen. In kot vselej doslej bomo tudi to pandemijo premagali, le trajalo bo še. Manj optimističen sem, ko spremljam vse druge posledice, ki jih bo pustila. Gospodarske, ki so in bodo bolj ali manj prizadele ves svet, znamo premagovati, tiste politične in družbene pa so mnogo bolj nepredvidljive. Politične krize v številnih državah se zaostrujejo, predvsem v demokratičnih državah, kjer so pred vrati volitve. Na vojaški udar v jugovzhodni Aziji, ki je terjal že na tisoče življenj, pa ves svet gleda z zaprtimi očmi, medtem ko se sankcije uvajajo za mnogo manjše kršitve človekovih pravic v drugih državah. V boju za cepiva, ki jih potrebuje ves svet, ni solidarnosti niti v EU, kaj šele drugod po svetu in razlike v precepljenosti so ogromne. Virus, ki se je razširil iz enega samega mesta po vsem svetu, pa zaradi tega in mutacij, ki jih je sposoben, še dolgo ne bo premagan.
Skrbi pa me tudi, kako se v teh časih razvija demokracija pri nas. Je že res, da se po treh desetletjih le težko primerjamo z državami, ki so večstrankarsko parlamentarno demokracijo uveljavile že pred več generacijami, in velja to tako za politične stranke kot državljane. Ko zadnje mesece spremljam, kaj se dogaja na našem političnem prizorišču, me najbolj moti to, da se med našimi političnimi strankami to, kar je osnova demokracije - razprava o sprejetju odločitev, ki so v interesu njihovega volilnega telesa in programa, ki bi morala biti vedno na ravni in podprta z argumenti -, spreminja v banalne prepire v parlamentu in celo v strankah samih. Seveda se to dogaja že kar nekaj mandatov, v zadnjem, koronskem letu pa je tega še mnogo več in kar z obeh političnih polov. Morda pa je tudi to razlog, da smo slovenski volivci v teh tridesetih letih poslali v parlament toliko političnih strank kot nikjer drugje v Evropi, pa tudi nikjer jih toliko kot pri nas ni ugasnilo. Ko so ljudje nezadovoljni s stanjem, menijo, da bodo novi obrazi in nove stranke boljši kot stari, pa se tudi to največkrat ni potrdilo.
V teh psihično napornih časih vse to še mnogo bolj vpliva na državljane, saj se enaki prepiri, pač glede na politično prepričanje, širijo tudi med njimi. Na družbenih omrežjih pa celo prevečkrat eskalirajo v sovraštvo in se zato tudi med znanci, prijatelji in sodelavci tistega, ki se opredeli za stran, ki ni njegova, oceni celo kot moralno spornega. In čeprav ta opredelitev vsakega posameznika v demokratičnih državah, seveda za legalne politične stranke, sodi med osnovne človekove pravice, tako znova postajamo vedno bolj razdvojen narod. Zato ne bi smeli le hrepeneti, kot nam je Prešeren napisal v našo himno, ampak tudi vsak kaj storiti, da prepir med nami bo pregnan. Seveda pa to v prvi vrsti velja za politične voditelje in poslance.
