Karkoli si že mislimo o tej naši "novi normalnosti", nekoč se bo končala. In če bo kakšen raziskovalec v še bolj oddaljeni prihodnosti brskal po ostalinah naše civilizacije, kje se mu obetajo najbogatejša najdišča? Domnevam, da kje v Apalačih, za Uralom, mogoče na kitajski ali indijski strani Himalaje. Če namreč nadaljujem z ugibanjem, bi dejal, da se tam nekje v državno-zasebnem partnerstvu kopičijo nepregledne količine informacij, ki jih v zadnjih letih prožimo v infosfero in v druge digitalne smeri. Zamislimo se nad podatkom, da ima po svetu mobilni telefon že več kot pet milijard ljudi. K temu dodajmo sporočila in posnetke, ki jih razpošiljamo prek spletne pošte, da ne omenjamo, kaj vse nalagamo na družbena omrežja. Z zgodbami, ki se porajajo na spletu, bi si novodobna Šeherezada lahko zagotovila skorajda nesmrtnost. (Mimogrede: če je v to penzionistično rubriko zašel kakšen mladostnik, bo razlago za omenjeno Šeherezado našel prav na spletu.)
Toda vrnimo se iz oddaljene in negotove prihodnosti v nič manj negotovo sedanjost, globalni pogled pa zožimo na individualnega, kar na mojega osebnega. Pred dnevi se je zelo redoljubna in pravoverna znanka ob neki moji objavi na družbenem omrežju zgrozila: "S tem vendar neodgovorno razkrivaš svoje osebne podatke! Kako si lahko tako nepremišljen! Kaj ne veš, da se tega, kar je enkrat na facebooku, ne da več izbrisati!" In bolj po tihem je dodala: "Kdo ve, kje vse hranijo in analizirajo tvoje pisanje." Če ste pomislili, da sem se v inkriminiranem zapisu obregnil ob vlado in njeno opletanje s protivirusnimi ukrepi, se motite. Niti v zaplete s cepivi in vrstnim redom cepljencev se nisem vtikal. Ob vedno novih razkritjih o teoriji zarote si mislim svoje, čeprav prihajajo dokazi iz na videz verodostojnih virov. Nedavno sem med zasebnimi sporočili naletel na zelo dolgo razglabljanje o delovanju antikristov pod krinko protikoronskih ukrepov. Nekdo se je moral zelo potruditi, da je doseglo tudi slovenske bralce, saj je bilo napisano v zelo spodobni slovenščini. Toda objavljeno je bilo v nemškem spletnem dnevniku, ki deluje pod geslom Prüfe alles, glaube wenig, denke selbst/Vse preveri, malo verjemi, sam razmišljaj. Navsezadnje je prav to tudi moje vodilo - zato sem resnico meni neznanega avtorja že po nekaj vrsticah preskočil. Dopuščam možnost napake.
V nedavno predvajanem dokumentarcu o spopadu družbenih omrežij mi je zacingljalo ob napovedi, da naj bi že prihodnje leto polovica spletnih vsebin sodila med lažne novice. To se ujema z davnim dognanjem, da pot do resnice zamegljujejo namerno ponujane laži ali še bolj strupene polresnice. Nekdaj sem razlagal, da se prav v takšnih razmerah uveljavi poslanstvo pravega, poštenega novinarstva, da namreč predstavi vsa relevantna dejstva in jih vsestransko osvetli. Takrat, pred več kot 20 leti, si nisem predstavljal, kako skokovito bo naraščala tako količina informacij kot informatorjev. Med njimi so se novinarji znašli v izraziti manjšini in še podcenjeni so. Zato sem toliko bolj vesel, ko opažam, da se kljub vsemu ob vse bolj redkih že uveljavljenih imenih in obrazih pojavljajo novi, mlajši znanilci, da plemeniti žurnalizem ne bo zamrl. Upam, da ne bodo prevladali borilni psi, ki jih razkrinkane stranke in korporacije vse bolj pogosto ščuvajo nad najbolj vnete pse čuvaje.
