Zelo sem vesela, da je letošnji Glazerjev nagrajenec Edi Dežman, ki je svoje življenje preplesal. Ni ga nagrajenca, s katerega izbiro bi se vsi strinjali, včasih ob kakšnem vprašujoče dvigneš obrv, ne tako redko pa ostane kdo, ki si je priznanje krvavo zaslužil, praznih rok. Ne gre mi iz glave, da je dragi Janez Karlin častno občanstvo ujel za rep pri svojih 96 letih, le nekaj mesecev pred smrtjo, čeprav se je kulturi v tem mestu razdajal vse življenje. In če bi umrl leto prej?
S pogledom iz penzije, dolgim nekaj desetletij, dodajam, da sva bila z Edijem na Drugi sošolca, preden je "prebegnil" k baletu, sredi osemdesetih pa sva se pogovarjala vsak v svoji vlogi, jaz s snemalnikom v roki, on z baletnimi skoki v mislih. Ravnokar se je bil vrnil z enoletnega izobraževanja na akademskem koreografskem učilišču v Leningradu in postal vodja baleta v SNG. Poln načrtov in s ciljem, da ne bi nihče več z omalovaževanjem prhnil ob omembi mariborskega baleta. Ni vrag, da ne bi premaknili tega voza, če ga bomo skupaj potegnili, je rekel. In so ga. Strokovna priznanja so deževala, na tole nagrado pa je moral čakati, a k sreči dvajset let manj kot Karlin.
Skok od Druge do Glazerjeve se zdi vse krajši, čas se je bliskovito odvrtel. Kot so se odvrtela desetletja sedmih županov, ki naj bi potegnili voz mariborskega akvarija. Preživel je ta akvarij sicer veliko več županov kot pravljičnih sedem, saj ni nastal s to državo, nekoč zdavnaj, pred drugo svetovno vojno, je bila v njem kavarna. To je slavna preteklost, danes pa sodoživlja žalostno usodo marsikaterega objekta, ki se ne znajde na prioritetnem seznamu. Čaka osmega župana? Devetega?
Običajno štejemo leta po Kristusovem štetju, recimo sto let pred Kristusom, tisoč let po Kristusu itd., Maribor pa lahko čas šteje po županih. Recimo, da so se pekrski dogodki zgodili v času Magdinega štetja, v času Križmanovega nas je obiskal papež, Križman je temu obisku in sebi v čast postavil tudi fontano na Slomškovem trgu, (Tudi sebi, ja, saj je v bron vgravirano na vekov veke tudi njegovo ime, ne le Maribor. A najbrž že mora tako biti.), iz Sovičevega štetja pa se česa posebnega ne spomnim; očitali smo mu neodločnost, a z neodločnostjo se vsaj v škandale ne zapletaš. Pa je prišel šerif, v njegovem štetju je bilo v vseh pogledih burno, beremo, da tudi med občinskimi stenami. Da ni bil z vsem srcom samo za Maribor. Kaj naj rečem za obdobje Fištravčevega štetja? Da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni? Ki se seveda tudi sfižijo. Tudi v času Arsenovičevega štetja je kdaj burno. Toliko smelih načrtov, potem pa še ta akvarij, ne? V času Kanglerjevega štetja sem šla s petletnim vnukom v akvarij, da vidi ribice in kuščarčke in tako, na koncu najine ekskurzije pa so mi roke skoraj odpadle. Ves čas sem ga nosila, saj tako majhen otrok ne vidi tako visoko, pod akvariji pa tudi ni bilo kakšne police ali klopi za otroke. Ko sem kmalu zatem ob nekih prizadevanjih za otrokom prijazno mesto povedala to slabost tedanjemu direktorju, mi je napol zafrkantsko obljubil, da mi bo prihodnjič nosil otroka on, le pokličem naj ga. Od tedaj teče potok mimo akvarija že trinajst let, v tem času pa se je spremenilo samo nekaj: danes bi lahko po akvariju nosil direktorja moj vnuk.
P. S. Za danes je napovedan ustanovni kongres nove stranke, in to kar v Mariboru. Nekaterim odpisanim se toži po moči. Modro bi bilo upoštevati modrost treh opic, ki slabega ne vidjo, ne slišijo in o njem ne govorijo. Ignorirati? Z ignoriranjem ničemur ne ubežimo. Če s kom sedete na kavo, ko ste še lahko in ko boste spet lahko, najpozneje pri zadnjem srku, če ne pri prvem, končate pri najstarejši obrti. Politiki, seveda.
