Ljudje smo res ambiciozna vrsta: če nas ovira gora, skopljemo predor, če pridemo do reke, postavimo most, nam pripoveduje ameriški raziskovalec; zdaj se človek z Zemlje že hrepeneče ozira po novih svetovih, čeprav se tudi tu, na svoji modri krogli, srečuje z neštetimi izzivi. Po letu strahu in tesnobe zaradi novega virusa, ki je pretresal bolnišnice po vsem svetu, si s cepivi obeta most do "normalnega" življenja, kot smo ga živeli prej. Tudi boljšega življenja? Ali takega, ki bo, ker cepljenju vsi pač niso enako naklonjeni, mutacije virusa v prihodnosti pa so neznanka, prineslo nova izključevanja in polarizacije v močno atomizirani družbi?
Za nami je leto velikih preizkušenj za posameznike in države, ustavitev potovanj in omejitev gibanja, kot jih že dolgo nismo poznali, dodatnih nadzorov, zaprtih šol, tudi množičnih protestov in groženj s tožbami zaradi omejitvenih ukrepov. Za zdravnico na ljubljanski infekcijski kliniki je bilo zadnje leto kot en sam neznansko dolg in naporen delavnik, zdravnik z drugega konca Slovenije se je v času največjega pritoka bolnikov spraševal, ali bodo del skrbi zanje zaradi pomanjkanja osebja morali ob prostovoljcih prevzeti kar svojci. Kakšne so morale biti šele stiske v povsem polnih domovih za starejše!
Hud pritisk na bolnišnice je na srečo naposled pojenjal; srčno upamo, da se ne vrne, kakor na Češkem, kjer zdaj prosijo za urgentno pomoč sosednje države, in tudi, da bomo podhranjenemu zdravstvenemu sistemu v Sloveniji poleg injekcij v času epidemije le zmogli dodati kakšne nove zmogljivosti; da je zbiranje prispevkov posameznikov in organizacij za aparat za zdravljenje krvnih rakov le začetek v skrajni nuji.
K sreči so zajetni državni podporni paketi pomagali obdržati gospodarski potencial in delovna mesta, s tem pa dohodke ljudi, čeprav okrevanje v celoti morda ne bo tako hitro, kot je bilo pričakovano sprva. Gospodarstvo, ki so mu bili naloženi preventivni ukrepi, ne pa zaprtje, se je odzvalo učinkovito, nekaterim je celo uspelo povečati naročila in prihodke; gostinci, hotelirji, turistični delavci, organizatorji kulturnih in drugih prireditev še vedno čakajo na svoj trenutek.
Pravo olajšanje je vsekakor, da so pri nas spet oživele dolgo zaprte šole, srednje za zdaj v hibridnem sistemu; dolgotrajno učenje na daljavo je izčrpalo otroke in starše, ki so morda tudi sami delali od doma. Čeprav mnogi z velikim obžalovanjem govorijo o nedopustnih primanjkljajih, ki so jih ali jih še bodo čutili mladi, ne le izobrazbenih, predvsem gibalnih in socialnih, je slišati tudi o veliki prilagodljivosti mladih ljudi na spremembe, o pomenu znanj in izkušnje, ki jih je prinesla sprememba. Nekaterim je postalo učenje na daljavo celo všeč. Tudi prav, če se jim le ne bi zgodilo, da bi zaslon postal njihov mehurček in ves njihov svet.
Še veliko bo najbrž spraševanj in analiz, ali bi bilo mogoče v tej zdravstveni krizi kdaj ravnati tudi drugače; ne vemo še namreč, ali je bo v kratkem resnično konec. Smo po težkem letu vsaj za ščepec modrejši? Bomo po tej izkušnji drugače cenili stvari in svoboščine, ki so se nam zdele leta prej samoumevne? In si bomo znali drug ob drugem, brez včasih nesmiselnih napetosti, ustvariti boljše, bolj uravnoteženo življenje, ne da bi svojo Zemljo prignali do roba?
