To misel sem premleval, ko sem v nedeljo, na svetovni dan svobode medijev, začel razmišljati o temi tokratne kolumne. Le kako bi jo zgnetel, saj na medije pogledujem iz penziona že dvanajst let kot njihov bralec, poslušalec in gledalec, zelo občasno pa kot v njih pišoči in nastopajoči. Toda dva dni pozneje so me poklicali s TV Slovenija, češ da za Tednik pripravljajo zgodbo o pritiskih na novinarje. Ni mi ostalo drugega, kot da zgodbo bratsko porazdelim med medijski hiši, ki sem jima pripadal natančno po polovico svoje delovne dobe.
Glede uvodne misli sem kolegici Anji Šter izjavil, da ni vseeno, če pritiska na medij kakšna nadobudna zvezdnica, ki ponuja svoje čare, ali kapital, ki grozi umakniti oglase, ali če politika bolj ali manj prikrito posega v uredništva. Ob tem sem ugotovil, da je zdaj izpostavljena najhujšemu "obstreljevanju" prav nacionalna televizija, predvsem njen informativni program. "Moram vam čestitati za pokončno držo v 'baražnem ognju', ki se je vsul na vas. In če nadaljujem s tem vojaškim besednjakom, ki je značilen za nove oblastnike: ne bo vam lahko, saj vas obkrožajo in kar po vrsti zasedajo strateške višinske položaje za odločilen napad. Vzdržite!"
Nato sem se spomnil svoje podobne, a bolj blage izkušnje pred natančno 40 leti, ob prvem zasedanju večstrankarskega parlamenta. Takrat nam je bil televizijcem zaradi sploh ne kritičnega, ampak objektivnega, nepristranskega poročanja napovedan znameniti labodji spev. Naslednji dan sem Janezu Janši v TV Dnevniku odgovoril s komentarjem, da se naklonjenosti ne da izsiliti in da se takšna nasilna ali kupljena ljubezen imenuje drugače.
V izjavi za Tednik je zmanjkalo časa, tukaj pa bom obudil spomin na drugi konflikt, ki sva ga imela z Janšo. To je bilo sedem let pozneje, ko je državni zbor obravnaval "lustracijski" zakon. In ko je v uvodni besedi navajal misel iz resolucije Sveta Evrope, da so lahko neodvisna občila četrta veja oblasti, se je zazrl vame, ki sem spremljal razpravo na balkonu, in dejal: "Kako je pa pri nas? Imamo društvo novinarjev in njegovega predsednika, ki po koncu predsedniških volitev hodi po tiskovnem središču in pravi: 'Zmagali smo!' On nima kaj govoriti, kdo je zmagal, glede na to, da predstavlja neko neodvisno institucijo."
To je letelo name, saj sem bil predsednik stanovske organizacije in sem drugo izvolitev Kučana spremljal kot novinar Večera. Seveda je bila trditev, da bi se kitil z njegovo zmago, popolnoma izmišljena. Izkazalo se je, da jo je Janši podtaknil Danilo Slivnik. Odločno sem protestiral in zahteval opravičilo, a ga do danes nisem pričakal. Je pa zanimivo, da je od petih zadnjih prispevkov, ki sem jih tisto leto pred vrnitvijo na Večer pripravil za Tednik, v štirih nastopil Janša. Dosledno (in namerno protislovno) sem ga predstavljal kot "vladajočega vodjo opozicije".
Kot sem izjavil za Tednik, naj za konec poudarim tudi tukaj - da ne bo dvomov: govoril sem o pritiskih v sedanji parlamentarni demokraciji, ko naj bi bila svoboda. Prej je bil pritisk vgrajen v sistem, v katerem so bili Tito, vodilna vloga partije, JLA, neuvrščenost in družbena lastnina nedotakljivi temelji. Ampak tudi ti so se sčasoma zrahljali. Me pa zanima, kako je zdaj z lučjo na koncu predora.
