Ko si nekaj desetletij v istem poklicu, to pusti posledice in navade, ki ti oblikujejo življenje - tudi ko si v zasluženem pokoju. Jaz sem to že deseto leto pa iz dnevnočasopisno novinarsko-uredniške kože ne morem. Tako vsako jutro in tudi čez dan preverjam dnevne novice. Pa ne le po radijskih in televizijskih poročilih in časopisih, temveč najraje po teletekstih javnih televizij, tako naše kot tujih, saj so vendarle bolj verodostojen in hitrejši vir kot številni internetni novičarski portali. V službi so to pač bile tiskovne agencije, pri Večeru v bivši državi le Tanjug, po osamosvojitvi pa STA - in vsaj pri nas zelo hitro preko satelitskih anten, ker interneta še ni bilo, Reuters in dpa. In spremljati jih je bilo treba ves dan, kajti gorje, če smo spregledali kakšno pomembno novico, konkurenca pa jo je objavila.
In prav danes, v sredo, ko moram napisati ta tekst, sta me presenetila avstrijski in nemški teletekst z novico, da se je prvič po letu 2013 izboljšal svetovni mirovni indeks. Že leta ga vsako leto pripravlja in objavlja "miselna tovarna" - Inštitut za ekonomijo in mir s sedežem v Londonu, ki združuje številne strokovnjake z vsega sveta. V 163 državah vsako leto preverijo kopico podatkov - tako vojaških, proračunskih, varnostnih, statistike nasilja, teroristične grožnje, izvoz orožja in številne druge. Indeks miru ne zajema le nevarnosti vojn in vojaških napadov, temveč tudi vse druge oblike nasilja med ljudmi v posameznih državah in je na koncu združen v svetovni indeks miru.
Ta je letos prvič po letu 2013 za ves svet ugodnejši, predvsem zaradi zmanjšanja napetosti in spopadov v Ukrajini, Siriji in Iraku. Med državami sveta je na vrhu, najmanj ogrožena z nasiljem med ljudmi, Islandija, na zadnjem mestu pa Afganistan. In za to vzdrževanje miru in preprečevanje nasilja je lani ves svet porabil 14,1 trilijona dolarjev, 11,2 odstotka svetovnega bruto produkta ali 1853 dolarjev na vsakega prebivalca te naše nemirne in nasilne Zemlje.
Ko sem nato pobrskal po spletni strani izdajatelja, sem našel tudi svetovno lestvico držav po tem indeksu - in se zato odločil, da je to moja današnja tema: kajti Slovenija je na osmem mestu na svetu! Poleg Islandije so pred njo še Nova Zelandija, Avstrija, Portugalska, Danska, Kanada in Singapur. Seveda smo lahko ponosni na to, saj kje drugje kot v nekaterih športih pa nam to še uspeva. Vendar pa je po novinarskih pravilih treba pomisliti tudi na drugo stran. Komu pa to morda ni všeč? Zagotovo vodstvu Nata in predsedniku ZDA, ki je že zagrozil državam, ki ne izpolnjujejo zaveze Natu o določenem odstotku BDP za obrabne sile, ki ga Slovenija kar nekaj let ne dosega. Pa tudi pri nas jih bo kar nekaj, ki jih ta visoki indeks miru ne bo navdušil. Pomembno vlogo pri njegovem oblikovanju imajo tudi finančna sredstva, ki jih država za to troši, in sindikati slovenskih vojakov in policistov ter tudi generali, ki se ukvarjajo z zastarelostjo in iztrošenostjo vojaške opreme in tehničnih sredstev, v tem osmem mestu ne bodo videli pospeška za odpravo teh težav in izboljšanje materialnega položaja vseh, ki so na teh področjih zaposleni.
Je že tako, da marsikatera dobra stvar povzroči kakšno slabo, ki jo je treba pač popraviti. Kot so to ugotovili ta teden tudi evropski voditelji ob stoletnici Mednarodne konference dela, da lahko izjemno hiter tehnološki napredek ogrozi pravice zaposlenih, ki izgubljajo delovna mesta. Kajti če ti - ki jih bodo ob delo spravili roboti in ne bodo našli novih zaposlitev - bodo breme države. Roboti pa ne plačujejo dohodnine in prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ki jih tudi obdavčitev morebitnega večjega dobička ne more pokriti, saj tako visokih davkov na dobiček, kot so odstotki med bruto in neto plačo, ni ne pri nas ne drugod v Evropi.
In takšnih primerov je še kar nekaj. Vsi smo prepričani, kako bodo električni avtomobili bistveno pripomogli k reševanju problema pregrevanja ozračja in vedno bolj občutnih klimatskih sprememb. In zagotovo bodo, če ne bo potreba po večji količini električne energije imela enakih posledic. Kako pa bo država financirala izgradnjo in vzdrževanje cest, katerih vir je bila do zdaj obdavčitev pogonskih goriv? Kako ugotoviti, koliko elektrike je kdo porabil za avtomobil - je sploh mogoče to tehnološko rešiti, da bi to energijo dodatno obdavčili? In če bo to mogoče, bodo električni avtomobili še dovolj privlačni za kupce, s tem pa za zmanjševanje toplogrednih plinov? Imamo na vsa ta vprašanja že vse strokovne odgovore - in če so, jih mora politika začeti uresničevati čim prej, pa čeprav bo njihove rešitve potrebovala šele druga ali tretja vlada po sedanji. Pa ne mislim samo na našo vlado, predvsem na vso Evropo, ki bo morala najti rešitve za te probleme tako, da bodo lahko soglasno sprejeti v vsej Evropski uniji. Kar bo po zadnjih rezultatih evropskih volitev bistveno težje kot do zdaj.
