V tej že prav zoprni vročini, ki je ni in ni konec in ki je imajo menda dovolj tudi že častilci poletnih vročih dni, imam že nekaj časa kar naprej pred očmi poletja, ki nam tudi pred desetletji niso prizanašala. Če ste bili otroci ali pa odrasli pred desetletji, potem še dobro veste, kako je bilo biti doma na levem bregu Drave, oziroma blizu Piramide in Kalvarije ter hkrati daleč od Pohorja. Ja, bili so časi, ko smo tudi meščani veliko več hodili v naravo kot danes. Pravzaprav vsako nedeljo (sobote so bile še delovni dnevi) smo oblezli prva našteta hriba in gozdove okoli njiju, ob res lepih dnevih pa je bilo na vrsti tudi Pohorje. Ampak to je bil vsaj za otroke pravi podvig! Kar predstavljajte si, da ste doma nekje blizu železniške postaje, do vznožja Pohorja oziroma do spodnje postaje vzpenjače pa je treba iti peš. In s seboj v slamnatem cekarju nesti malico (ne vedno, ampak včasih pa vendarle pohano kuro, kruh, morda še kakšen paradižnik in v steklenici pijačo - čaj). Seveda smo morali nositi tudi otroci, saj samo en cekar ni bil dovolj za vso družino. No, pa si zdaj predstavljajte, kako dolga je bila pravzaprav za nas ta pot čez celo mesto do Pohorja, ko smo si končno lahko malo odpočili noge v kabini vzpenjače. Če je pa že zjutraj preveč grelo sonce … Res smo komaj čakali, da bomo v senci, v gozdu. In hkrati smo tudi že razmišljali samo o tem, kako bomo pojedli malico, saj je bilo prazne cekarje v rokah veliko manj zoprno nositi. O, ko bi tudi takrat imeli nahrbtnike, kakršnih je danes povsod na pretek! No, pa pojdimo naprej. Zdaj smo že nekaj časa v prijetni senci pohorskega gozda. Morda se skrivamo, lovimo ali pa nam starši predstavljajo posamezne vrste dreves in drugih rastlin. Lepo je bilo, dokler se nismo spomnili, da bo potem, ko bo vožnje z gondolo navzdol konec, spet treba po zoprno dolgi poti peš do doma. Iz penziona sem tudi že pogledala na nekdanje otroško čofotanje v lesenih škafih na dvoriščih, pa na tekanje za znamenito “šprickanglo”, tovornjakom, ki je v vročini škropil ceste, da bi ne bile preveč prašne. Kakšen noro vesel je bil ta dogodek za nas, ko smo tekli za tem vozilom, dokler smo ga lahko dohitevali, samo da nam je vsaj malo poškropilo bose noge. Danes imamo na Glavnem trgu prav takšno fontano, kakršno lahko vidimo tudi v nekdanji madžarski prestolnici kulture, mestu Peczs. In pomislite, tudi tam so se z veseljem med curki vode bosi lovili otroci. A ni bilo videti, da bi koga od mimoidočih, ali pa tistih, ki so sedeli na bližnjih klopeh ali na stolih kavarnice, to kaj jezilo. Le zakaj smo mi taki (no, ne vsi!), da nam gre naša fontana na Glavnem trgu na živce, še bolj pa otroci, ki tam veselo tekajo in uživajo v igri z vodo. No, če vprašate mene, jaz jim tisto vodo in igro iz srca privoščim! Le žal mi je, da naš Maribor ne premore še več fontan in da se ne moremo več napiti vode pri oni pred Prvo gimnazijo …
