Ne mislim na gozdne požare, ki pustošijo po svetu, tudi ne na romantične kresove, ob katerih se prepeva, mislim na vse drugače grozeče zublje, le eden od njih je zloglasni virus, ki hromi naša življenja. Drugi so stari grehi, največji med njimi je pohlep. Ob napuhu in jezi (ki sta prav tako na seznamu grehov), prav ta spočenja vse svetovne norce, ki nas pehajo čez rob Zemlje. Saj je Zemlja ploščata, ne?
Mi navadni smrtniki smo le marionete, v tej fazi pač marionete z maskami, ki enkrat tedensko pokolesarijo, a vrvice vlečejo tam zgoraj in onim tam zgoraj spet eni zgoraj in tako dalje do piramide kot pri zloglasnem fair-playu. Morda je situacija res podobna igri fair-play, čim več "igralcev" spodaj vplača, tem več dobi tisti na vrhu piramide, tam pa ni veliko prostora.
Jezi me, da mnoge med njimi poznam, ker sem v tem poklicu spoznala veliko ljudi. Odličnih in odločnih, krasnih, ki se jih bom vedno rada spominjala, a tudi takih, ki se jih ne bom. Tudi takih, ki so me preslepili, ko so me potrebovali, pozneje, ko sem bila že novinarska upokojenka, pa so njihovi nasmehi bledeli. Moje spoznanje? Da so enostavno – mone. Moj primorski znanec mi je rekel: Moj oče je rekel, zjutraj mona, mona zvečer, Iztok Mlakar pa pravi, člouk mona ne rata, se tak že rodi … Toliko o monah.
Kaj je bilo tedaj, leta 1995, v mariborskih glavah?
Nadaljevanje z njimi nima zveze, je pa še malo jeze. Ta se bo seveda razkadila, ker prosto po Štuhecu ta narod požre vse. Iz čiste radovednosti sem hotela v telefonskem imeniku preveriti, kje stanujejo načrtovalci mariborskega prometa. Naslovov nisem našla, jasno, sem pa zelo prepričana, da ne stanujejo ne v Krekovi ne v Mladinski. Tako neumni niso, da bi si speljevali ves promet pod svojimi okni, semaforje pa postavili tako rekoč pod vzglavnike. Domnevam, da imajo svoje hiške zunaj mesta, v mesto se pripeljejo v službo v center, kjer jih čaka parkirni prostor. Ob tem sem se spomnila gospoda s komunale v Slovenski ulici, ki si je pred kakima dvema desetletjema omislil okrog naših blokov modre cone, kar je takrat pomenilo plačilo parkirnine. Gospod, sicer – moram priznati - zelo fin, seveda ni stanoval v teh blokih, ampak v svoji hiši v Kamnici, tudi tedanji župan je stanoval in še stanuje nekje tam, zato se jima je prav fučkalo za stanovalce v mestu, ki nimajo kje parkirati. (So zločinci, če imajo avtomobile?) No, pa sem se tedaj napotila v Slovensko vprašat, kako si to predstavljajo. Bom pred hišo metala kovance v parkomat? Odgovor je bil kratek: Ja. Kaj pa če bom bolna ali bom imela zlomljeno nogo? Odgovor: Boste pa prosili sosede, da bodo namesto vas metali kovance v parkomat. Mislil je čisto resno. No, vse, kar je prav! Podrobno sem prebrala intervju z letošnjim dobitnikom zlatega grba mesta Maribor Nikom Staretom. Žal mi je, da imajo taki strokovnjaki po upokojitvi (ali menjavi oblasti?) prostor le še v Pismih bralcev. So nevarni, ker njihov spomin seže dalj od spomina zlate ribice? Da bi rekli komu, naj odpre omare, kjer se prašijo uporabni, že plačani, a pozabljeni načrti? Po tem intervjuju je teže pisati kolumne, saj je v njem vse, dobro in slabo tega mesta. Verjamem, da ga boli srce, ko gleda zapuščeno zapuščino. Ne lajamo le nekateri v luno.
P. S. Veseli me, da je letošnja častna občanka Magdalena Tovornik, ki je kot županja Maribor prebudila. Pospešila je njegov srčni utrip, ga spomnila, da je univerzitetno mesto, in poudarjala, da je mesto možnosti, a da je najteže spremeniti, kar je v glavah. Kaj je bilo tedaj, leta 1995, ko je to rekla, v mariborskih glavah?