(POPULARNO) Masharik: Pleše svoj ples, čuden in lep

V začetku maja so člani Masharika ​postali novinci leta in prejeli zlato piščal, edino nagrado pri nas za izstopajoče glasbene dosežke. Masharik je nase sicer opozoril že pred nekaj leti, ko je na domačih radijskih postajah zazvenela njegova Stran od oči. "Greva stran od vseh oči, kjer je pogum večji kot razum" sta Mašin glas in kitara vabila, pri tem pa poslušalce spomnila na ameriško-kanadsko pevko Alanis Morissette in na njen preplet "cvetnega roka" izpred nekaj desetletij z ostrino devetdesetih. Sodobna kvaliteta z zvenom preteklosti se je dobro prijela tudi na naših radijskih valovih in koncertnih odrih - Masharik ​je nekaj dni pred nagrado zlata piščal dobil svoj prvi album Otroci cvetja. Tako je zgodba smiselno zaokrožila svoj pomen in dobila svež zagon.

Masharik je pravzaprav trojec, ki ga ob pevki in kitaristki Maši Bogataj dopolnjujeta bobnar Bojan Marinko in Luka Zemljič, klaviature in spremljevalni vokal. Svoj prostor so našli v mestu čokolade in glasbe, potem ko so nekaj let gostovali na Bledu. Danes imajo svoj "plac" (tako zelo rokersko) v zapuščenem poslovnem kompleksu na obrobju gorenjske Radovljice, kjer je karizmatična kitaristka in "front punca" doma.

Sestaviti bend iz samo treh članov in zveneti pristno rokersko je zahteven projekt. "To, da smo zgolj trije v bendu, prinaša pluse in minuse. Vsekakor moraš v glasbeno delo dati izjemno veliko sebe in svojega časa, da zveni tako, kot bi želel. Po drugi strani se soočamo s tremi mnenji in ne petimi ali šestimi, kar olajša odločitve. Ne pozabimo, da je veliko lažje uskladiti urnik, kot bi ga sicer."

Vseeno Maša, Luka in Bojan niso nameravali postati in ostati trio, a pokazalo se je, da je težko najti in obdržati dobrega basista ali basistko. Za seboj imajo kar nekaj zanimivih zgodb o četrtem članu. "Kje pa! Najti basista ni najbolj preprosto, zdaj je z nami že četrti in držimo pesti, da se obnese in ostane naš." Zelena Gorenjska pa je menda skopa ne le s predstavniki ritem sekcije, ampak na splošno z rokenrol izvajalci. Kar je neprimerljivo s Primorsko ali Štajersko. Zato je bila že selitev z Bleda velik zalogaj za Masharik, saj nikjer v bližini ni bilo benda, s katerim bi si lahko prostor za vaje vsaj delili. "Takrat smo videli, kako hitro lahko splet okoliščin privede do tega, da bend razpade. Če ne bi vsaj mi trije tako trdno vztrajali pri svoji viziji, nas kot Masharik ne bi bilo več."

Lepa si, a nič rokerska, Gorenjska

Je to ta minus, na katerega opozarjajo glasbene zasedbe zunaj urbanih središč, kot sta Ljubljana, Maribor, ali obmorskih mest? "To je to," se strinja Bojan, ki je prišel na vaje in prisedel k intervjuju."Težje je iskati člane, težje se je povezovati z drugimi glasbeniki in slediti dogajanju. Če si doma v Ljubljani, lahko mimogrede obiščeš kak koncert, se družiš s kolegi, debatiraš, iščeš in najdeš ideje in rešitve. Morda bo kdo rekel, da Ljubljana ni daleč, a vseeno je potrebna organizacija za obisk, kdaj imamo vsi čas, kdo bo vozil avtomobil, kdaj krenemo, kdaj se vrnemo in podobno. Da ne omenim, kako zelo mrtva je rokenrol scena na Gorenjskem."

Morda pa okolje stran od mestnega betona lahko postreže z nečim pristnejšim, navdihom za nove pesmi? Pa s svojim mirom, časom, ki ne dirja tako brezglavo. "To pa," pritrdi Maša. "Imamo čas in mir. V Glasbenem mestu Detroit, kjer ima svoje prostore večina ljubljanskih rokerskih zasedb, morajo bendi zakleniti vrata, da lahko v miru izpeljejo vaje brez poslušalcev, kolegov in radovednežev. Če ob tem pomislimo še na najemnine v prestolnici, nam je s tem tukaj prizaneseno." Ker Masharik lani še ni imel svojega albuma, se njegovi člani tudi niso nadejali, da bodo postali letošnji dobitniki zlate piščali za novince leta. Pravijo, da so se zavedali konkurence nominirancev in da jih je razglasitev presenetila. Lani sta njihovo pot zaznamovala trdo delo in pesem Brat moj. Kaj še?

"V prvi vrsti to, da smo se odločili končno posneti ploščo in se tega resno lotili. Kar je v življenju benda res velik korak - prva plata. Odločitvi sledi dolg in naporen proces uresničevanja svojevrstnih sanj. Ob tem smo izdali tudi singel Brat moj, ki je prevzel vlogo napovednika plate," se lanske jeseni spominja Maša. Pesem Brat moj opominja, da nam bo skupaj lepše, kot pa če smo vsak zase. Je edina, za katero je glasbo napisala Maša, sicer glasbo ustvarjajo skupaj na Mašina besedila. Verzi so nastali, ko je bilo zaradi vsem znanih okoliščin druženje omejeno in se je med ljudi vsiljeval še večji individualizem, kot ga živimo sicer.

"Ob besedilu sem glasbo ustvarila doma na računalniku, česar običajno ne počnem, in fantoma predstavila svoj izdelek. Uh, kako nervozna sem bila, kaj bosta rekla, saj glasbo vedno delamo skupaj. Opazovala sem njuno reakcijo - jima bo kul ali ne. In videti sta bila zadovoljna. Na osnovi moje demo verzije smo se lotili snemanja. Bilo je dolgotrajno, saj je bilo v bend različici težko ujeti podoben vajb. S tisto pesmijo sem se začela učiti produkcije oziroma aranžiranja pesmi."

Zapuščina neke generacije

Čeprav je, kot rečeno, Brat moj zaznamoval konec minulega leta, pa bolj kot z jesenjo Masharik povezujemo s pomladjo in cvetjem, z dotikom neba, s pticami, ki iščejo smer. Njegova plošča torej nosi ime Otroci cvetja. Kaj ima Masharik skupnega z "glasbeniki cvetja" iz 70-ih ali 80-ih let prejšnjega stoletja?

"Otroci cvetja je z nami kot prispodoba. Uporabljamo jo za opis družbe, ki je verjela v ideale, za razmišljanje, kakšna bi lahko bila družba tudi danes," odgovarja Bojan in naprej razmišlja, da je "takratna mladina vendarle znala izraziti svoje želje in prepričanja. Tudi danes bi morali večkrat stopiti skupaj, izraziti več ljubezni eden do drugega - današnjemu svetu individualizma takratna ideologija prav nič ne bi škodila." Maša ob tem doda, da so poslušali veliko glasbe iz tistih časov, seveda pa tudi glasbo, ki ja nastala kasneje in danes. Kar zdaj počnejo, je kombinacija novodobnega pristopa na eni strani in glasbenih vzorcev "otrok cvetja", torej nekdanjih idolov, na drugi. Oba menita, da današnja družba, v kateri se vsak drži zase in rešuje zgolj svoje probleme, sistemu ustreza. Vsi smo sprejeli to igro ...

Kaj pa misel, da glasba še nikoli ni spremenila sveta ali rešila življenja? Bobnar Bojan se s tem ne strinja popolnoma. "Ne vemo, kakšen bi bil svet brez glasbe. Šele ko bi vedeli, bi videli razliko. Vseeno mislim, da vpliva na čustva, ta pa so povod za določeno vedenje. Zato sem prepričan, da glasba pušča pečat v zgodovini." Če ob tem še kdo pozorno prisluhne besedilom, tudi ta lahko vzpodbudijo določena razmišljanja, Bojanovo prepričanje, da imajo spodbudne besede svoj namen in smisel, podpre Maša. Zato glasbeni komad Otroci cvetja opominja na vrednote, ki kažejo, da se da bolje in bolj prijazno živeti. "To nosimo s seboj na koncertih in prejemamo z odzivom publike. Tudi naš koncert v Kinu Šiška je bil prav to. Izpolnil je naš namen, da se imamo vsi skupaj lepo in tisti večer dihamo kot eno."

Kaj je front punci oproščeno in kaj ne

Maša je pevka in kitaristka. Takšne ne srečamo velikokrat v slovenskih zasedbah na domačih odrih. Čeprav bi vprašanje lahko zvenelo šovinistično, a vendarle, ali se je ženski s kitaro težje uveljaviti, kot moškim kolegom? Radoveljčanka preseneti z odgovorom: "Gotovo mi je zaradi tega nekoliko lažje, ne težje. Lahko bi rekla, da sem, kolikor vem, edino dekle v našem žanru v Sloveniji glavni vokal in solo kitaristka obenem. Recimo Manca iz benda Koala Voice je pevka in ritem kitaristka. Pri nas ni najbolj vsakdanja reč, da vidiš punco solirati na kitari. Zdi se mi, da četudi kdaj med igranjem storim napako, bo za opazovalca moj nastop še vedno nek način navdušujoč. Nikakor ne, da bi punci prej oprostili, ampak zato, ker takšnega nastopa pri nas sicer ne vidiš." Bojan jo dopolni, da je zagotovo razlika, če "težke sounde" iz svoje kitare izvabi moški kot pa dekle.

V današnji poplavi glasbenih zasedb - takih in drugačnih, je treba na nek način opozoriti nase. Pravzaprav ni več dovolj dobra glasba, prebiti se moraš v vidno polje, da pride do ljudi. "Kako stopiti v ospredje? Potrebuješ nekaj, po čemer si drugačen, in mi smo drugačni prav po tem," se strinjata Maša in Bojan.

Začelo se je s staro tetino kitaro

Medtem ko je Maša pripovedovala zgodbo, kako si je po končani osnovni glasbeni šoli klavirja zaželela igrati kitaro in dobila v roke okoli dvajset let staro tetino, sta se nam pridružila še klaviaturist Luka in "trenutni" basist. Mašina glasbena pot kitaristke se je torej začela z brenkanjem v svoji sobi, s pevskimi začetki, dokler se ji ni zazdelo kul zamenjati akustično kitaro za električno. Takrat je menda že spoznala Bojana in Luko. "Bolj kot igranje sem razvijala svoj vokal in pisala tekste," je še pobrskala po spominu. O točki preloma pa dodala, da jo je že zelo zgodaj v svojo oddajo Živooke povabil Andrej Karoli, kar jo zelo presenetilo. Takrat so imeli pripravljeni zgolj dve svoji pesmi, radijski voditelj pa je bend opazil na amaterskem posnetku na internetu. Tako je skupaj s pevcem skupine Joker Out Bojanom Cvjetićaninom zapela skladbo Colors.

Nato so me, gostjo, počastili z ekskluzivnim "koncertom" na preprogi njihovega glasbenega doma. Da je bila Teža noči še bolj pristna, so zaprli okna (bolj zato, da ne motijo sosedov) in zaigrali v vsej svoji pristnosti. "Plešem svoj ples, čuden in lep, kam pelje, ne vem. Ne glej me, kam grem. V skriti temi name sede teža noči, nežno molči."

Masharik bo jeseni izdal še vinilno ploščo Otroci cvetja in tako zadovoljil avdiofile, da v svojo zbirko plošč dodajo tudi ta "retro" izdelek. S tem pa se lahko sklene krog, ki ga s svojo glasbo nosijo kot nasledniki otrok cvetja.