Poskus tolažbe

V zadnjem letu sem potoval po stranskih cestah, ker so bile prazne. Izogibal sem se ravnim avtocestam, po katerih ne potuješ, ampak se transportiraš. V času, ko vemo, da ni lahko potovati, sem se odločil ravno za to, torej za potovanje namesto transporta. Eno teh popotovanj po cesti, ki jo poznam še preveč dobro, saj se po njej vozim že več kot dvajset let, se je odvijalo pred dvema tednoma. V današnjem času, ko se s svetom srečujemo in komuniciramo strmeč v škatle, kakršna je ta, na kateri pišem te besede, se mi je ta cesta nenadoma zazdela drugačna od tiste, ki jo poznam. Ali pa sem samo tako mislil in vse pogosteje stvari vidim tako, z ozirom na dejstvo, da objektivna stvarnost ni nič drugega kot subjektivni privid, ki je programiran na določen način.

Če bi cesto in pokrajine, skozi katere se vozim, hotel prepotovati kot lepo zgodbo, potem jo moram spričo zapuščenosti sveta, kot smo ga poznali, zdaj prikazati kot prekinjeno. Pokrajine in misli izhajajo iz naših izkušenj, iz življenja torej. Tokrat pa sem na poti iz Mostarja nazaj v Zagreb naenkrat dojel, da je tudi ta stara cesta, ki čez Imotski vodi do Plitvic, večkrat prekinjena zaradi odsotnosti življenja, namreč človeškega, ki bi nam s svojimi sledmi na tej poti neprekinjeno pripovedoval zgodbo o našem, človeškem svetu. Že zdavnaj zapuščene vasi, kraji, za katere se zdi, da so iz nekih starih časov, se v tej zgodbi izmenjujejo ena za drugo. To sicer ni nepovedana zgodba, je pa prekinjena. V nekem trenutku sem se začel spraševati, ali smo sami krivi, ker za seboj puščamo puščave, ki so posute le z nekaj oazami življenja. Če vse to povežem s časom, ki je za nami, me preplavijo spomini, od katerih so mnogi kot groza do mene prišli iz podobnih škatel, preko katerih se danes povezujemo, potem ne morem misliti drugače, kot da smo postali vrsta, ki za seboj pušča ali pustinjo ali smetišče in se pretvarja, da živi v nekem urejenem okviru. S to dinamiko sta se na cesti, po kateri sem potoval, ​izmenjevali človeško življenje in tisto, kar puščamo za seboj, kot besede v neki dolgi, vijugasti pripovedi, na določenih mestih prekinjeni z mračnimi odmiki, ki v misli prikličejo le idejo o propadanju.

Včasih se resnično sramujem in samemu sebi očitam, ker sem tako občutljiv, da vsaki pokrajini pripišem pomene, ki bi se jih morda rada sama znebila. Toda ne morem si pomagati in vse pogosteje se mi zdi, da je to davek, ki ga plačujem za opravljanje svojega žalostnega, osamljenega poklica, potovanja skozi misli in pokrajine po dolgi, neizpisani cesti. Ko potujemo, pišemo svoje življenje. Ko se transportiramo, skozi njega drvimo proti nekemu imaginarnemu cilju. Potovanje sem sprejel kot svojo usodo, zato se mi pogosto dogaja, da med njim opazim določene stvari, preko katerih ljudje prehajajo, kot da bi se radi le transportirali.

Čeprav je bil dan lep in jasen, sta me na cilju pričakala dež in temno nebo, kakor da sta mi hotela povedati, skozi kakšno zgodbo o ljudeh sem pravkar potoval. Kajti trudim se brati pokrajino in vse, kar izkusimo in preberemo, saj je tudi branje samo izkušnja, ki na nas naredi vtis kot neka zelo osebna, zasebna stvar.

Že pred Zagrebom sem dojel, da se je v meni naselilo nekaj mračnega, kar bom moral izliti na papir, da bi potovanje spremenil v zgodbo. Toda pred mano so bili dnevi, polni obveznosti. Obveznosti zame niso težava, težava so zame pričakovanja, ki stojijo za temi obveznostmi glede na to, s čim trgujem. Jaz pa trgujem, in to zelo pogosto, z žalostjo. Včasih zaradi nekih minulih časov in zamujenih priložnosti, včasih zaradi resnične bolečine, ker se zavedam, koliko nečesa meni popolnoma nedoumljivega se skriva v kopičenju žalosti v človeških izkušnjah. Zato vse zapolnjujemo s pripovedjo, da bi naša minljivost dobila nek kontekst in smisel. Če je žalost seme, ki ga nosiš v sebi, potem je to vse, kar lahko poseješ. To mi je jasno. Toda ni mi jasno, zakaj moramo proizvajati žalost, ustvariti iz nje algoritem, ki mu še vedno pravimo zgodovina, ki je v glavnem seštevek nekih meni skrajno nejasnih stvari. Od kod potreba po tem, da preganjamo drug drugega, če pa smo vsi del iste živalske vrste? To eno in edino vprašanje je v meni vir vsega nemira, kolebanj in vrvenja. Ko poskušam odgovoriti nanj, prehajam iz enega mračnega prostora v drugega. Potem ta mrak zamenjam z drugim mrakom in dojamem, da v sebi iz mraka ustvarjam algoritem, ki je samemu sebi dovolj in se vzdržuje s parametri, ki sem jih sam določil. To ni zgolj vprašanje vzgoje. Lahko smo vzgojeni na različne načine. Po moje gre pri meni za odziv na vzgojo. Ne vzgaja nas samo tisto, kar nas učijo doma, ampak predvsem tisto, kar je zunaj našega doma in je v domeni družbe. Ko ta domena postane intenzivna, potem je zelo pogosto zanemarjena tista osnovna vzgoja, ki nas nauči gojiti zasebne odnose, odnose znotraj najmanjše možne skupnosti.

Potem ko sem nekaj dni preživel v Zagrebu, sem se moral odpeljati na Reko. Novice, ki so prihajale od tam, niso bile niti malo lepe. Tudi tiste, ki sem jih prejel iz Mostarja, niso bile nič lepše. To se mi pogosto dogaja. Po čistem naključju povežem dve točki, ki sta v danem trenutku povezani z enako izkušnjo. Na poti na Reko sem spoznal, zakaj smo prisiljeni v transport namesto potovati. Ključno je, da se dovolj zaposlimo, da nehamo razmišljati, to pa pomeni potovati in ustvarjati zgodbo. Ta svet pa se lahko, glede na to, kaj smo naredili iz njega, ohrani le kot algoritem, ne kot zgodba. Stvarnost moramo ustvarjati v prostoru, ki je zunaj tistega, kar smo poznali kot realni prostor. Toda kljub vsemu temu je ostanek človeškega bitja v meni videl, da Mostar in Reko te dni povezujejo najhujše možne številke, povezane s pandemijo, ki počasi postaja nočna mora, na katero se bomo morali očitno navaditi, saj utegne trajati dlje časa. Povsem različen odziv na enako katastrofo je pomenil zame še eno potrditev, da smo ljudje izgubili nadzor nad svetom, v katerem živimo.

Če izvzamemo policijsko uro, življenje v Mostarju poteka enako, kot je teklo pred pandemijo. V Zagrebu so me pričakale odprte terase kavarn, medtem ko je bila Reka kot zapuščena civilizacija, ki ji je preostalo samo še to, da poskuša rešiti ostanke nečesa, kar je bilo. Pred menoj so se začela odpirati vrata različnih mračnih prostorov. Izkušnje so pogosto strupena stvar. Nekaj postanejo vredne šele tedaj, ko dosežemo stadij ostarelega modreca, senatorja. Toda zdaj sem dobil vtis, da bomo morali kmalu izbrisati izkušnje, če bomo hoteli ostati prisebni. Kaj se dogaja z ljudmi, celo leto zaprtimi za štirimi stenami? Kako so se intenzivirali njihovi odnosi? Teh malih človeških zgodb ni nikjer v škatlah, preko katerih se povezujemo, imamo okvir, splošno pripoved, zgodbo o tistem, kar se je zgodilo kot rezultat srečanja ljudi, ki domnevno upravljajo svet, v preteklem letu pa se je pokazalo, da nimajo nobenega načrta za nič. Iz svoje žalosti zaradi sveta, ki ga pogrešam, bi rad le pozdravil vas, katerih žalosti sem občutil med popotovanjem po zapuščeni stvarnosti.