Povratek bojevnikov: V Evropo se je vrnila tretjina borcev Islamske države in njihovih družin, 500 na Balkan

Sunitska ekstremistična organizacija ISIS (IS, ISIL ali Islamska država Iraka in Levanta) je pred skoraj desetimi leti izkoristila kaos sirske državljanske vojne in na območju Iraka in severne Sirije s pomočjo lokalnih paravojaških enot začela izvajati islamistično kolonizacijo. Njen cilj je bila ustanovitev salafistične države, katere osrednja ideologija je protizahodnjaška razlaga islama v Iraku, Siriji in drugih delih Levanta (Cipra, Libanona, Palestine, Izraela in Jordanije). Kruta obglavljenja, mučenje lokalnega prebivalstva, posilstva, prodajanje v suženjstvo, krvoločni umori in preganjanje lokalnih prebivalcev iz lastnih domov. ISIS je širil krvavi teror in več tisoč Evropejcev se je temu želelo pridružiti.

Iz Evrope je takrat na bojišča v Sirijo in Irak odpotovalo 5600 Evropejcev, večina državljanov Belgije, Francije, Nemčije in Velike Britanije.

Vizija militantne teroristične skupine ISIS je v njenih zlatih časih (2011-16) privabila tudi preko tisoč državljanov Zahodnega Balkana (Srbije, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Kosova, Albanije in Severne Makedonije). Mnogi so svoje države zapustili skupaj z ženami in otroki. "Če bi želeli zgraditi grob profil balkanskih bojevnikov, lahko rečemo, da je šlo za mlade ljudi, večina jih je imela nizko izobrazbo, prihajali so z ruralnega območja. Bliže jim je salafistična verzija islama," iz Mostarja za Večer pojasni strokovnjak za varnostna vprašanja na Balkanu Safet Mušić.

Islamska pravljica terorja se je dokončno zrušila decembra 2018, ko so ameriške sile skupaj s koalicijo kurdskih in arabskih militarcev popolnoma opustošile ISIS-ova osvojena območja. Njeni borci so skupaj z družinami bežali proti domu - Evropa pa se je začela soočati z novimi varnostnimi vprašanji, kaj narediti z več tisoč radikaliziranimi povratniki.

Balkan – koncentracija teroristov?

Do danes se je v Evropo vrnila tretjina nekdanjih borcev in njihovih družin, od tega 500 na Balkan. Preostali bivajo v iraških in sirskih zaporih, begunskih taboriščih Al Hol in Roj na severu Sirije, za nekaterimi so se sledi povsem izgubile.

Tuji mediji so poročali, da je balkanska regija s povratkom svojih radikaliziranih državljanov že "postala središče najvišje koncentracije terorističnih vojnih povratnikov v Evropi in žarišče dolgoročnih varnostnih izzivov".

Naš sogovornik se s to oznako ne strinja. "Ne bi rekel, da je varnost posebno ogrožena ravno na Balkanu. Ne pozabimo, govorimo o specifičnosti naših bojevnikov. Tu ne gre za otroke migrantov, kot so to primeri v zahodnoevropskih državah, ampak gre za avtohtone muslimane. Ti borci se vračajo v države, od koder so bili tudi njihovi dedki in pradedki," pojasni Mušić.

Specifičnost balkanskih bojevnikov ni samo v njihovem kulturnem in zgodovinskem ozadju. Na Balkanu nasploh vladajo visoka brezposelnost, ekonomska in socialna nestabilnost. Mladi so iz gole želje po eksistenčnem preživetju videli svoj beg v udeležbi v vojnih formacijah takšnega tipa. "Obljubljeno jim je bilo denarno nadomestilo, prav tako partnerke in hiše ter seveda, da se bodo borili za državo, ki bo zasnovana na islamističnih principih, v katere so sami verjeli," razlaga Mušić.

Hkrati naj bi po poročanju Europola tretjina moških z Balkana, ki so se pridružili ISIS-u, imelo izkušnje iz jugoslovanskih vojn. Po policijskih podatkih je v primeru 156 bosanskih borcev 44 imelo kriminalne izkušnje, med drugim terorizem, nezakonito posedovanje orožja in eksploziva, ropi in nezakonito trgovanje. Podobno velja za ISIS-ove borce s Kosova: približno 40 odstotkov jih je bilo prej povezanih z različnimi vrstami kriminalnih dejanj. Različni profili bojevnikov kažejo tudi na to, da je v nekaterih primerih šlo za vojne plačance.

Vsi povratniki z bližnjevzhodnih bojišč se danes soočajo s podobno usodo: med letoma 2014 in 2015 so vse države Balkana sprejele zakon o terorizmu in boju na tujih bojiščih. S tem so članstvo, udeležba, financiranje, rekrutiranje ... v teroristični organizaciji in udeležba na tujih vojnih območjih postali kriminalno dejanje, ki se kaznuje z zaporom.

Nizke kazni za skoraj 200 bojevnikov

Do danes so balkanske sodne oblasti pred sodišča pripeljale skoraj 200 vojnih povratnikov, ki se jim očita udeležba v teroristični organizaciji ISIS in manjši celici Al Kaide, Al Nusra.

Spekter doslej izrečenih kazni kaže na to, da vsaka država po svoje interpretira, kaj sta članstvo v teroristični organizaciji in udeležba na tujih vojnih bojiščih. Sodišča pa v skoraj vseh primerih razpolagajo z zakoni, ki so napisani zelo podobno. Vsa tožilstva se ubadajo s pomanjkanjem dokazov za zločine, ki so bili storjeni na tujem vojnem območju. Tudi sicer balkanske države v primerjavi z evropskimi izrekajo sedem let nižje kazni za udeležbo v teroristični organizaciji.

Tako je na primer BiH za udeležbo v teroristični organizaciji v povprečju obsodila na manj kot dve leti zapora. Prvi obsojeni bosanski bojevnik, Ibro Čufurović iz Velike Kladuše, je bil decembra 2019 obsojen na skupaj štiri leta zaporne kazni za organiziranje teroristične skupine in boj na strani ISIS-a v Siriji. Čufurović je bil star 19 let, ko je odpotoval na Bližnji vzhod. Na bojišču je preživel dve leti in kasneje še dve v kurdskih zaporih.

Na Kosovu je bila povprečna zaporna kazen za kazniva dejanja, povezana s terorizmom, tri leta in pol, od začetka leta 2020 pa se je povprečna kazen dodatno znižala.

V Srbiji se kazni razlikujejo med sodbami za bojevanje v Ukrajini in v Siriji. Borce, ki so se vračali iz Ukrajine, sta večinoma doletela pogojna kazen ali hišni pripor. Posameznikom, ki so bili obsojeni zaradi pridružitve ISIS-u, je bila izrečena kazen sedem do enajst let zapora (od sedmih obtoženih so trem sodili v odsotnosti). V Črni gori je bil doslej obsojen samo en tuji islamski borec, pa še to na najnižjo kazen šest mesecev, ki jo je že odslužil. Skupaj je na bojišča odšlo preko 20 črnogorskih državljanov in večina jih biva v svoji državi.

"Tisti, ki so prepričali tožilstvo, da so deradikalizirani, so se lahko nadejali občutno nižjih kazni, vendar oblasti nadzor nad njimi nadaljujejo," nam pove Mušić.

Zaradi nizkih kazni je veliko obtoženih že na prostosti. Postavi se vprašanje, ali je zapor pravi način za kaznovanje radikaliziranih posameznikov. Na neuspeh zaporne politike kaže primer Mirsada Bektaševića. Bektašević, švedski državljan, rojen v Srbiji, je pred 15 leti v Sarajevu posnel video, v katerem se, oblečen v vojaško opremo, baha z orožjem in eksplozivnim sredstvom in grozi "z masakrom po Evropi, razstrelitvijo Bele hiše in bombnim napadom na britansko veleposlaništvo". Bektašević je bil v BiH obsojen na 15 let zapora, kasneje so mu kazen znižali na osem let, ko je zaprosil za azil na Švedskem, ga je dobil. Leta 2011 je bil izpuščen na prostost. Pet let kasneje so grške oblasti sporočile, da so Bektaševića aretirale v vzhodni Grčiji na poti v Turčijo. V torbi je nosil vojaške uniforme in nože. Leto kasneje ga je grško sodišče obsodilo na 15 let zaporne kazni za članstvo v "neznani teroristični organizaciji in za posedovanje orožja".

Sodni postopki proti povratnikom, omejeni z epidemiološkimi ukrepi, se izvajajo tudi danes v vseh državah regije. Balkanske države nadaljujejo aretacije svojih državljanov: oblasti v Bosni so pred štirimi meseci aretirale 21-letnega Jahjo Vukovića iz Bihaća, osumljenega članstva v teroristični organizaciji Al Nusra. Po besedah tožilstva se je Vuković pridružil celici Al Kaide, ko je bil star samo 15 let.

Spreobrnjenje teroristov?

Sodno preganjanje je samo ena izmed protiterorističnih aktivnosti, ki so se jih pod nadzorom mednarodnih organov lotile balkanske države: leta 2015 so sprejele strategijo boja proti terorizmu, ki se med drugim ukvarja s procesom deradikalizacije posameznikov v zaporih in zunaj njih.

"Na območju BiH je implementacijo strategije vodila Organizacija za migracije, vendar se je pokazala kot neizkušena na tem področju, financirali sta jo britanska in ameriška vlada in ne domača," nam o strategiji spreobračanja teroristov pojasni Mušić. Strategija med drugim predvideva vključenost različnih lokalnih organov, strokovnjakov, socialnih služb, nevladnih organizacij ...

"Tudi islamska skupnost v BiH, na Kosovu in v Severni Makedoniji je začela program deradikalizacije, kar je sicer pohvalno, vendar veliko prepozno. Verske skupnosti imajo velik vpliv v balkanski družbi in njihov odziv bi bil zelo nujen veliko prej," razlaga Mušić. Hkrati meni, da se večina verskih skupnosti pred skoraj desetimi leti verjetno ni zavedala nevarnosti radikalizacije.

Rehabilitacija, deradikalizacija in reasimilacija so izjemno kompleksni procesi, na katere vsak posameznik reagira drugače.

"Mednarodni partnerji so predlagali, da bi na Balkan vpeljali metode, ki jih uporabljajo Velika Britanija, Nemčija ali Savdska Arabija. S tem se nisem strinjal zaradi kulturne specifičnosti naših muslimanov," pravi Mušić o strategiji in njeni implementaciji na Balkanu.

Zgovoren primer neuspešne deradikalizacije v zaporu je 20-letni terorist Kujtim Fejzulai, ki je lani novembra na Dunaju ubil štiri ljudi in jih 23 ranil. Fejzulai je bil rojen makedonsko-albanskim staršem v Avstriji, kjer je tudi odraščal. Aprila 2019 je bil obsojen na 22-mesečno zaporno kazen, po tem ko se je želel pridružiti ISIS-u. Po osmih mesecih je bil izpuščen iz zapora. Njegov primer je odmeval v javnosti, saj je bil mladi balkanski Avstrijec v zaporu v rokah strokovnjakov, ki se ukvarjajo z deradikalizacijo.

Naš sogovornik pravi, da gre za izjemno kompleksen in individualen proces: "Mogoče mlade še lahko spreobrnemo, vendar tiste, ki so radikalno prepričani o sprejetih idejah, zelo težko."

A zgodbe o uspehu obstajajo: Munib Ahmetspahić je v balkanskih medijih označen kot prvi deradikalizirani povratnik iz Sirije, za katerega je tako odločilo tudi sodišče. O Ahmetspahiću, ki se je boril na strani ISIS-a, kasneje pa izgubil nogo, je psihiater Abdulah Kučukalić povedal: "Žal mu je, da si je dovolil biti zmanipuliran od radikaliziranih verskih vodij."

Usoda terorističnih nevest ISIS-a

Balkanski sodni organi relativno učinkovito preganjajo moške borce. Nejasno pa ostaja, kaj storiti z odraslimi ženskami. Na Bližnji vzhod je odpotovalo več sto Evropejk, da bi se pridružile svojim partnerjem, da bi si našle partnerje ali da bi rodile "čim več otrok ISIS-ovim borcem". Intervjuji z njimi pa tudi pričevanja žrtev dokazujejo, da so pogosto vedele za teror, ki so ga izvajali njihovi partnerji in bratje.

Naj spomnimo, da se Zahod že dve leti otepa sprejemanja več sto žensk in otrok, ki bivajo v zanemarjenih in nehumanih namestitvenih kurdskih centrih na severu Sirije. Kurdske sile pa že več let neuspešno skušajo prepričati Zahod, da sprejme svoje radikalizirane bojevnike.

Nemška kanclerka Angela Merkel, najprej ostro proti, je lani začela popuščati, in oblasti so decembra organizirale prihod petih žensk in 18 otrok. Ženske so ob tem aretirali in jim bodo sodili za sodelovanje v teroristični organizaciji. V preteklosti so nemške oblasti redkim ISIS-ovim nevestam že prisodile nizke zaporne kazni za sodelovanje v teroristični organizaciji pa tudi zaradi zanemarjanja otrok.

Na drugi strani na Balkanu ne vidimo podobne prakse. "Smo bosanske državljanke in nagovarjamo oblasti, da vrnejo nas in naše mladoletne otroke v normalno življenje," so v javnem pismu ISIS-ove neveste iz kurdskih centrov nagovarjale bosanske oblasti. "Sprejmite nas nazaj vsaj zaradi naših nedolžnih otrok," so prosile. Skupaj v kurdskih centrih biva še vsaj sto mater in otrok, ki so balkanskega porekla ali so bili rojeni na vojnem območju balkanskim staršem.

Nekatere trdijo, da so jih možje prisilili v odhod na vojno območje, da niso sodelovale v bojih, druge so tja odšle prostovoljno, nekatere so sodelovale v policijskih milicah, ki so izvajale nadzor in mučenja, in se s tem bahale na socialnih omrežjih. Zgodbe so različne, individualne in jih je toliko, kot je ISIS-ovih nevest.

Po vrnitvi prvih skoraj sto kosovskih državljanov aprila 2019 je tamkajšnja vlada vsem njihovim otrokom dovolila oditi domov, medtem ko so bile ženske med sojenjem v hišnem priporu. Osemnajst žensk je bilo kasneje obtoženih "organiziranja in sodelovanja v teroristični skupini".

V Črni gori je poznan primer posameznice iz Plava, ki so ji turške oblasti preprečile prihod na ISIS-ovo okupirano območje. Potem ko se je vrnila v Črno goro, se je poročila z lokalnim pripadnikom salafističnega gibanja, začela nositi nikab in prekinila vse stike s starši. Zdaj sodeluje pri nadaljnji radikalizaciji lokalnih deklet in oblasti razen "varnostnega opazovanja" ne morejo storiti ničesar, da bi preprečile njen verski aktivizem. Sorodniki balkanskih povratnikov nenehno nastopajo v lokalnih medijih in pozivajo oblasti, da bi pomagale njihovim otrokom pri vrnitvi. Lani septembra so družine bosanskih borcev pod geslom Vrnite nam naše otroke protestirale pred pristojnim ministrstvom in opozarjale oblasti, da so otroci še vedno zajeti na severu Sirije.

"Ne moremo pobegniti pred odgovornostjo, da sprejmemo posameznike, ki so danes v begunskih centrih in zaporih. To so naši državljani," pravi o tem Mušić in zaključi, "sicer pa gre za nov fenomen v svetu, pri tem se ne moremo sklicevati na izkušnje in prakse, ker te enostavno ne obstajajo."

Po propadli islamski pravljici naj bi se v balkansko regijo vrnilo še preostalih več sto vojnih povratnikov, predvsem žene in otroci. Kaže, da so jim lokalne oblasti pod nadzorom tujih organizacij pripravljene dati drugo priložnost.