Simbolna vrnitev traškega Narodnega doma slovenski manjšini v Trstu, kar se bo zgodilo ob srečanju predsednikov Slovenije in Italije Boruta Pahorja in Sergia Mattarelle 13. julija, natanko sto let po fašističnem požigu, bo pomenila tudi priznanje Slovencem, da so pomemben sestavni del Trsta. Vse od časa avstro-ogrskega cesarstva so namreč meščani potiskali Slovence na obrobje. Takrat je bil Trst majhno mesto, močno se je začel razvijati šele sredi 19. stoletja, po zgraditvi Južne železnice, ki ga je povezala z Dunajem. Tekla je po Krasu skozi Postojno, Ljubljano, Celje in Maribor, torej po ozemlju, kjer so živeli Slovenci. To je bila za veliko Slovencev tudi priložnost, da so se selili v Trst. Prej so bili Slovenci za tržaško pretežno italijansko meščanstvo samo ribiči, peki, gospodinjske pomočnice, dojilje …, v tistem času pa so ustanavljali podjetja, bili so odvetniki, odpirali so banke, obenem pa so se veliko ukvarjali s kulturo. Društva so rasla kot gobe po dežju in tako so si v začetku 20. stoletja zgradili lepo večnamensko palačo po načrtu arhitekta Maksa Fabianija, ki je poslopju vlil posebno dušo.
V njej so bili sedež liberalno usmerjenega političnega društva Edinost - njegov voditelj je bil Josip Vilfan, kasneje poslanec v italijanskem parlamentu -, sedež gledališča, uredništvo dnevnika Edinost, hranilnica in posojilnica, ki je bila lastnica zgradbe, pa tudi hotel z restavracijo. Predvsem pa so si Slovenci v Trstu z Narodnim domom izborili polnopravno prisotnost v mestnem jedru, od koder so jih italijanski nacionalisti vedno izrivali.
V 70. letih prejšnjega stoletja sem se udeležil predavanja dr. Jože Vilfana v Trstu. Govor je bil o njegovih spominih na očeta in med drugim je z zanosom povedal, da mu je oče, ko ga je kot otrok spraševal, kaj bo s Slovenci zdaj, ko je Trst pripadel Italiji, mirno odgovoril, da bo vse v redu, in dodal: “Saj imamo Narodni dom.” Stavek, ki veliko pove o pomenu te palače v mestnem središču, o njeni vlogi za tamkajšnji slovenski živelj. Skratka, Narodni dom je bil simbol ekonomskega in kulturnega vzpona slovenske buržoazije, zato so ga tudi zažgali in celo stoletje je ostala njegova usoda predvsem politično vprašanje.
Še po koncu druge svetovne vojne je med Italijani v Trstu veljala rečenica, da Slovenci živijo na obronkih Krasa, kar seveda ni bilo res; vpisi otrok v slovenske šole in volilni izidi so dokazovali njihovo prisotnost v mestu. Tako je bilo tudi v času požiga; pisatelj Boris Pahor, edina še živeča priča požiga, je takrat bival v neposredni bližini Narodnega doma. Vsa povojna leta so se Italijani otepali prisotnosti Slovencev v mestu, šele v zadnjih letih so padla nekatera svetišča italijanstva, kot sta to stolnica sv. Justa, kjer zdaj občasno mašujejo v slovenščini, in mestno gledališče Giuseppeja Verdija, kjer je tržaška občina počastila prav Borisa Pahorja. V mestnem svetu pa slovenščina še vedno ni dovoljena. Simbolna vrnitev Narodnega doma slovenski manjšini, ki bo morala na dejansko vrnitev počakati, dokler se iz poslopja ne bo izselila univerza, je torej dejansko priznanje slovenski manjšini, da je pomemben sestavni del mesta, ne samo njegovega obrobja.
Dejstvo, da se bosta predsednika obeh držav poklonila žrtvam fašističnega terorja, ki ga simbolno predstavlja spomenik v Bazovici in v katerem so bili leta 1930 ustreljeni štirje fantje, trije Slovenci in Hrvat, pripadniki organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka), ki jih je slovenska zgodovinarka dr. Milica Kacin Wohinz razglasila za prve protifašiste v Evropi, kar so dejansko bili, in, prav tako v Bazovici, spomeniku nad breznom, ki so si ga Italijani izbrali za spomin na povojne poboje po osvoboditvi Trsta, je treba razumeti predvsem kot voljo obeh predsednikov, da izrazita spoštovanje do žrtev totalitarnih režimov. Njihov spomin je politika desetletja izkoriščala, tudi za netenje sovraštva. Vsi mrtvi so predvsem vredni spoštovanja; zgodovina jih pogosto obravnava kot številke, toda bili so ljudje, imeli so starše, žene in može, otroke, prijatelje. Humanitarni poklon obeh predsednikov bo osvetlil predvsem to, tako pogosto pozabljeno človeško dimenzijo.
