Poročilo platforme Sveta Evrope za zaščito novinarstva in varnost novinark in novinarjev za lansko leto govori o krhkosti. Tako krhka, kot je bila svoboda medijev v Evropi lani, naj ne bi bila vse od konca hladne vojne. Trideset let ne sovpade le s padcem berlinskega zidu v času, ko se zidovi gradijo spet z novim trdim navdušenjem in iskricami v očeh, da so ultimativna rešitev. Trideset let sta potekala tudi utrjevanje in vzpostavitev nadvlade ideje, da je nad vsem drugim najpomembnejši dobiček in da je kapital tisti, ki je tam med ustavo in modrim nebom.
Če verjamemo v sistem novinarskih skupnosti in organizacij, katerega rezultat je omenjeno poročilo, je stanje v Sloveniji precej nerazburljivo. Oblasti so se vzorno odzivale na prijave o grožnjah in o nadlegovanju novinarjev in novinark, v predvolilnem času pa je najbolj kričeči strankarski medij Škandal24, ki je medtem že ugasnil po opravilu svojega poslanstva, novinarki javne televizije in novinarskemu sodelavcu na Večeru poslal vprašanja, od kod jima denar, da lahko živita z glavo pod streho.
To je vse.
Le da ni. V Društvu novinarjev Slovenije (ki mu predseduje novinarka in urednica Večera, op. p.) pojasnjujejo, da za redno poročanje evropski platformi Sveta Evropa o vseh primerih pritiskov in napadov na novinarje in novinarke v Sloveniji preprosto nimajo zmožnosti, časa in kapacitet. Dodajajo pa, da vse svoje odzive objavijo na svoji spletni strani.
Neprimerno odzivanje organov
Tako se izkaže, da so lani tam objavili opozorila na neprimerno odzivanje pristojnih organov na napade na novinarje, češ da se ti napadi ne prepoznajo za dovolj resne. Na to so opozarjali tako na splošno glede sovražnega govora kot glede pisne grožnje prek družbenih medijev uredniku Večera. Ob začetku leta so opozorili na nevarnost začasnih sodnih odredb, ki medijem prepovedujejo oziroma grozijo z denarnimi kaznimi v primeru objav člankov - ali o najbogatejših Slovencih (zakonca Login) ali o nekdanjih državnih uslužbencih (Sova). Odzvali so se, ko sta bila napadena snemalec in novinarka javne televizije in ko je snemalec javne televizije na zahtevo državnega uradnika zbrisal posnetek, ker naj bi bil ta nedovoljen.
Pljuvanje po novinarjih in novinarkah lani ni bilo le šport politikov, kar je rezultiralo v sodbi o pogojni zaporni kazni za vodjo največje opozicijske stranke, ampak je postalo prostočasna dejavnost za nekdanje nogometaše - to je postalo očitno, ko se je marca športni direktor NK Maribor spravil na novinarja športnega dnevnika. Tudi to so zabeležili v Društvu novinarjev Slovenije. Prav tako neprimerno vmešavanje programskega sveta javnega radia in televizije v uredniške odločitve ter krvavi senzacionalizem, ko novinarji in uredniki niso imeli pomislekov, da so tragedijo ljudi "žrtvovali za povečevanje branosti". S tem naborom se evidenca posamičnih zaznanih napadov in pritiskov ter reakcij za lansko leto tudi na strani društva novinarjev konča.
Solidarnost in drobni tisk
Tako ostane še kako aktualno in resnično opozorilo novinarke Mojce Dumančič. Ta je na dnevih novinarstva lani posebej opozorila na neopravičljiv manko solidarnosti in podpore ob napadih, ki bi ju pričakovala tako od novinarskega ceha kot od uredništev in medijskih hiš, iz katerih prihajajo napadeni novinarji in novinarke. Tudi lani je tak manko kar nekajkrat kričeče zazeval ob poskusih diskreditacije in utišanja kritičnih novinarjev in novinark.
Vendar pa v letu, ko so bili v Evropi novinarji in novinarke uradno samoubiti (Maxim Borodin v Rusiji), posiljeni in ubiti (Victoria Marinova v Bolgariji), mafijsko likvidirani (Jan Kuciak in Martina Kušnírová na Slovaškem), razkosani na tujem po naročilu domačih oblasti (Džamal Kašodži), postanejo aretacije in zapor, nastavljene bombe, fizični napadi, grožnje in pritiski, ki so jih novinarji in novinarke doživeli v regiji ter po Evropi, kaj hitro drobni tisk.
Neopravičljiv manko solidarnosti in podpore ob napadih
Prilagodljivost in izumrtje
Edini državni organ izrecnega medijskega nadzora trdi, da nima primernih pooblastil. Zakonodaja ostaja, kakršna je. In tako ob procesih, ki se dogajajo v družbi, razmere v medijih ne morejo presenečati. Novinarji in novinarke smo lahko navdušeni, da ni bilo še nikoli toliko načinov, da sporočamo novice in da ni bilo še nikoli toliko tipkajočih posameznikov, ki se prepoznajo v romantični ideji služenja javnemu interesu obveščanja javnosti. Posamezniki nismo še nikoli mogli dostopati do toliko različnih virov informacij. A ob realnosti lastniških dinamik in ob sistemskih zahtevah po optimizaciji dobička tudi v medijskih podjetjih bi morala biti javnost kot skupnost posameznikov, ki ji mediji omogočajo, da komunicira znotraj sebe in navzven, zaskrbljena. Prilagodljivost kot paradna lastnost človeške živali v sedanjem sistemu vrednot tudi na sončni strani Alp za novinarje in novinarke zelo verjetno pomeni počasno izumrtje. Ali pa vsaj obrambno samoukinitev.
