22. januar 1972
Še potrebno?
Prvič bodo v Sapporu kontrolirali ženske, ali so res ženske. Na zimskih olimpijskih igrah so doslej verjeli vsem, ki so bile prijavljene, Japonci pa so bolj previdni in ne želijo zapletov. V Ciudad Mexicu pred štirimi leti, ko je bila prav tako "sex premiera", ni bilo sporov in prepričani smo, da bo tudi sedaj tako. Če je že bilo v preteklosti nekaj sumljivih primerov, ko so nekatere znane športnice kar čez noč prenehale nastopati, sedaj nihče ne želi tvegati nevšečnosti in strupenih komentarjev in zato se nam zdi, da v Sapporu takšna kontrola pravzaprav ne bi bila potrebna. Posamezni nacionalni olimpijski komiteji so namreč že sami ukrepali in izločili vse sporne primere.
B. S.
24. januar 1972
Knjiga privlači drugače
V zadnjih letih so se nekatere slovenske založbe posvetile pravemu industrijskemu proizvajanju poljudnih, enciklopedičnih in predvsem barvno ilustriranih knjig. Med domačimi založbami je brez dvoma na prvem mestu Mladinska knjiga, ki uspeva s širokim naborom takih del - od ponatisov rokopisov do ilustriranih enciklopedij in atlasov.
Zanimivo je, da je te vrste knjiga, če jo že tiskajo v tako širokem programu, zbudila živo zanimanje med slovenskimi kupci knjig. Temu zanimanju bi lahko rekli drugačna knjižna privlačnost, kajti dolga leta je naša založniška tradicija zahtevala od kupca, da se zanima predvsem za leposlovno knjigo.
Če zdaj knjiga privlači drugače, to pomeni, s publikacijami, ki so po številu prodanih izvodov daleč na prvem mestu, pred leposlovjem, potem je mogoče v tem videti spremenjen odnos človeka do knjige in njene vrednosti ter njenega vpliva. Leposlovje je ostalo v ozadju, kar je seveda korak nazaj, v ospredje pa je prišla tehnika, ki se bo zdaj vselila v obliki "lepih" knjig tudi na knjižne police. S pravim strahom pa čakamo, kaj bodo čez leta govorile statistike knjižnic o številu bralcev leposlovnih knjig.
25. januar 1972
Dekameron šestič
Šesto srečanje z dekameronsko televizijsko nanizanko je bilo spet na višku - sinteza jasne, prav simetrične zgodbe (soočanje akcije in reakcije nanjo, podcenjujočega izhodišča posmeha), njene plastične, izrazite režijske postavitve v imenitnih naravnih okoljih Buj in Grožnjana ter danim Boccacciovskim nalogam prav primerno izbrane igralske ekipe (Metoda Zorčičeva, Boris Cavazza).
O študentu in gospe je bil naslov včerajšnje zgodbe, o neusmiljenem maščevanju pa govor. Pri čemer je treba poudariti, da je bila tokratna golota predstavljena zelo stvarno in funkcionalno - v službi zgodbe in njene morale, ne pa narobe, ko bi upravičeno govorili o poltenosti in izdaji Boccaccia, česar pri sedanjem Vugovem v glavnem zvestem dramskem prirejanju izhodiščnega novelističnega besedila in Hudečkovem pristnem, polnokrvnem režiranju res ni mogoče trditi.
Lojze Smasek
25. januar 1972
Maškarada
Prav zanimivo pismo o bližajočem se pustu mi je poslal akademski kipar Gabrijel Kolbič iz Maribora. Takole pravi: "Približuje se pust - dan norcev. Mlado in staro se bo poveselilo, pootročilo. Človek se rad sprosti po skrbeh, ki ga tarejo skozi leto dni. V mnogih državah prirejajo za dan norcev velikanske parade mask, ki ponazarjajo in smešijo vse, kar jim je vredno posmeha in tudi zaničevanja. V vsem tem pa je pogosto skrita tudi prava parada kiča in neokusnosti.
Ker se za pusta po zgledu odraslih poveselijo tudi naši najmlajši, bi rad povedal, da me pri tekmovanju v posamičnih ali skupinskih maskah že vrsto let moti norčevanje iz črncev. Zdi se mi, da je v tem ostanek kolonialistične miselnosti, da črnec ni pravi človek, marveč napol opica, ki še nima pravega govora, temveč le blebeta in je le za delo, kot nekako govedo.
Zame so vsa ljudstva enakovredna in jih ne gre smešiti zaradi barve polti ali kulturne zaostalosti. V Mariboru srečujemo vsak dan mnogo črncev - poštenih in pridnih študentov. Le-ti so marsikomu lahko celo za zgled, ne pa v posmeh, niti v maškaradah niti v izložbah, marveč jih smemo upodabljati le v plemenite namene.
Pri pustnih šemah bi moralo biti pač dovolj izvirne duhovitosti, estetičnosti in tudi humanosti, pa manj kičarije. Tudi razni kavbojci so prej propaganda za revolveraše kot smešnica. Zato bi pričakoval več drugih motivov, ki simbolizirajo današnji 'nori' čas..."
Menim, da so misli kiparja Gabrijela Kolbiča argumentirane in bi jih veljalo upoštevati.
Dežurni reporter
29. januar 1972
Reklamni bankovci za goljufije
Pri upravi javne varnosti v Mariboru so nas na včerajšnji tiskovni konferenci seznanili z zlorabami reklamnih bankovcev Večerove revije Naš dom, ki so bili tiskani v 255.000 primerkih po 100 dinarjev. Bankovci se po barvi in velikosti resnično ne razlikujejo od pravih, vendar so na njih reklamni napisi in posebno opozorilo, da to niso pravi bankovci, poleg tega pa so tiskani na debelejšem papirju.
Revija Naš dom je te bankovce razpečala po osnovnih šolah in zato jih je precej prišlo tudi med občane. Kljub temu, da je že na prvi pogled vidno, da niso pravi, pa je uprava javne varnosti v Mariboru doslej zabeležila že sedem primerov goljufij s temi bankovci. Do goljufij pride največkrat pri branjevkah na trgu, primerilo pa se je, da je bil ogoljufan tudi človek, ki je bil trenutno vinjen. Doslej je upravi javne varnosti uspelo prijeti samo enega goljufa.
/.../ Tako ali drugače, reklamni bankovci revije Naš dom so v "obtoku". Vse občane opozarjamo, da pazijo pri nakupih ali pri menjavanju denarja na bankovce, vsak poskus goljufije pa prijavijo upravi javne varnosti ali najbližji postaji ljudske milice. Ogoljufanci imajo pravico tožiti revijo Naš dom.
Vodja prodajne službe revije Naš dom Milan Lipavic nam je povedal, da se je revija za tako propagandno akcijo odločila zaradi učinkovitosti in ne škodljivosti. O tem se je pogovarjal tudi z okrožnim javnim tožilcem v Mariboru Viktorjem Lešnjakom, ki mu je povedal, da akcija ni v nasprotju z zakoni, kazenski pregon pa grozi tistim, ki bi se s temi bankovci nedovoljeno okoristili.
Zanimivo je, da tudi v kabaretu Jazavac v Zagrebu uporabljajo za vstopnice reproduciran denar - ameriške dolarje. Te "vstopnice" pa so od normalnih bankovcev večje in tiskane v drugačnih barvah kot originalni bankovci.
Nikola Šoštarič
27. januar 1972
27 mrtvih v letalu JAT
Včeraj ob 17.05 se je ponesrečilo letalo JAT tipa DC 9, ki vozi na progi Kopenhagen-Zagreb-Beograd. Potem ko je preletelo ozemlje NDR in letelo kakih 10 km nad Češkoslovaško, je bil prekinjen stik med letalom in letalsko kontrolo v Pragi. V letalu je bilo 22 potnikov (med njimi štirje otroci) in šest članov posadke. Policija je našla sinoči trupla enajstih potnikov, 23-letna stewardesa Vesna Vulovič pa je po sedanjih podatkih edina preživela nesrečo in leži s hudimi poškodbami v bolnišnici v Češki Kamnici.
Zvezna uprava za civilno letalstvo je sinoči sporočila, da naj bi ponesrečeno letalo eksplodiralo v zraku.
27. januar 1972 - Posadka Apollo 15
Posadka Apolla 15 pri nas
Na četrtkovi tiskovni konferenci v ljubljanskem hotelu Lev se je posadka Apolla 15 predstavila kot sila mladostna (kljub poprečni starosti 40 let), šegava in precej klepetava trojica. Na zanimivo vprašanje, kaj menijo o neznanih letečih predmetih, sta David Scott (na levi) in Alfred Worden (v sredini) namignila, da jih ne gre zanikati, medtem ko je bolj tihi in preudarni James Irwin (na desni) odločno in jedrnato povedal, da gre tako imenovane NLP pripisovati izključno naravnim pojavom v Zemljini atmosferi. Torej 2:1 za leteče krožnike.
Večer, 29. januar 1972