10. januar 1972
Bombe vznemirjajo Dunajčane
Niti 48 ur po tistem, ko je eksplodirala bomba v dunajski banki, so iz poštne hranilnice na Dunaju odstranili peklenski stroj. Če bi eksplodiral, bi bila to katastrofa, kakršne si ni moč misliti. Od direktorja hranilnice so zahtevali štiri milijone šilingov in mu zagrozili, da bodo sicer ubili njegovo družino. Denar naj bi bil za osvoboditev Izraela.
Direktor je spravil denar natančno po navodilih v svoj avtomobil in potem obvestil policijo. Peklenski stroj v hranilnici bi naj sprožili z radijsko zvezo. Val nasilja se širi po Avstriji, piše ob tem dunajski tisk. Ljudje se vedno bolj bojijo atentatorjev. Policija in uslužbenci imajo polne roke dela.
11. januar 1972
Bomo ostali varna oaza?
Zdravstveni delavci v mariborski, lenarški, slovensko-bistriški in ptujski občini predvidevajo, da ne bomo imeli zavoljo gripe skrbi, ki jih imajo že v Ljubljani in Celju. Zavod za zdravstveno varstvo Maribor, zdravstveni dom Maribor in ptujski zdravstveni dom so s pravočasno, zelo dobro usklajeno akcijo postavili močan "obrambni zid" proti gripi.
Prim. dr. Srečko Koren, predstojnik epidemiološkega oddelka Zavoda za zdravstveno varstvo v Mariboru, je včeraj v pogovoru za Večer dejal:
"Zaenkrat nimamo sporočil o gripi na našem območju. Na morebitni vdor te bolezni pa smo dobro pripravljeni. Za nami je ena največjih preventivnih zdravstvenih akcij proti gripi, kar jih je bilo doslej v Sloveniji. V omenjenih občinah je cepljenih proti gripi 67.697 šolarjev, dijakov, študentov in odraslih.
Zdravstvene domove smo prosili, naj nam sporočijo vse primere gripe, povrh pa tega pa še to, da bodo zabeležili, ali je zboleli za gripo, ki mu je zdravnik nudil pomoč, bil cepljen ali ne. Želimo namreč dobiti točen pregled, kako je cepivo obvarovalo ljudi pred to boleznijo."
Milan Golob
11. januar 1972
Nevarneje kot pištole
Kontrarevolucionarnega delovanja na Hrvaškem ni predstavljalo tistih nekaj revolverjev, ki so jih našli v študentskih domovih. Prav tako bi bilo napačno, če bi mislili, da bi se kontrarevolucija morala začeti s streljanjem. Gre namreč za dosti širšo in dosti nevarnejšo politično zamisel.
Tako je dejal sekretar Izvršnega komiteja CK ZK Hrvatske Josip Vrhovec včeraj na seji univerzitetnega odbora ZK v Zagrebu. Vrhovec pravi, da se je delovanje emigracije v zadnjem času spremenilo. Sprevidela je, da mora biti težišče njenih načrtov v državi, ne zunaj nje. Protisocialistična zamisel o novi enotnosti hrvaških sil je bila naperjena proti srbskim silam. Tezo, da so Srbi vsega krivi, so zastopali tudi nekateri politiki. Neposreden cilj tega je bil povzročiti zmedo v državi, ogroziti obstoj Jugoslavije, nato pa pripeljati k razpletu, ki bi ga izzvale tuje sile. Tedaj bi postal aktualen jaltski dogovor - ne kot dogovor o razdelitvi političnega vpliva, temveč kot dogovor o zemeljski razdelitvi. S tem so računale nacionalistične sile.
12. januar 1972
Po telefonu prvi glas Evrope
Doslej so vsi Mariborčani, ki so hoteli po telefonu zvedeti za točen čas, zavrteli številko 95 in zaslišali glas telefonistke, zadnje dni pa opravlja na mariborski pošti to službo avtomat, ki natanko pove čas v urah, minutah in sekundah.
Ker točen čas zanima na mesec okrog 50.000 ljudi, je podjetje za PTT promet Maribor ugotovilo, da bi se tak avtomat splačal, zbralo preko 100.000 din in ga kupilo.
Avtomat napove čas s pomočjo magnetofonske plošče in ni prav nič hreščeč. Tisti, ki hočejo vedeti, koliko je ura, namreč zaslišijo prikupen glas Majde Šubic, nekdanjega prvega glasu Evrope - vsaj kar zadeva radijske napovedovalce - ki pove čas do deset sekund natančno.
-niš
12. januar 1972
Vandalizem
Okoli dneva mrtvih sem nekajkrat pisal o vandalizmu na mariborskem pokopališču Pobrežje. Predlagal sem, naj bodisi uredijo primerno ograjo bodisi uvedejo nočno nadzorno službo. V dveh mesecih in pol ni bilo storjenega nič.
Obiskovalci mestnega, tako imenovanega frančiškanskega dela pokopališča na Pobrežju so 6. januarja videli naslednji prizor: na grobu Vinka Vidica je bil prevrnjen spomenik, na grobu Cirila Mavra so bili prevrnjeni marmorni stebri, na grobu Jožeta Daniša so neznani vandali izruvali novoletno jelko, uničili okraske, odnesli sveče, na grobu dr. Jožeta Cigana so razlili olje iz svetilk, na grobu Ludvika Alta so razbili svetilko, z groba Jožeta Zakrajška so ukradli 25 nageljnov, z groba dr. Zmaga Slokana so ukradli sveče in cvetje, iz sorazmerno sveže gomile so izruvali lesen križ z imenom Frankovič ter ga zasadili v nek drug grob, izdrli so še celo vrsto lesenih križev ter jih pometali stran ali jih zasadili drugam, da so jih morali svojci iskati po vsem pokopališču, naredili pa so še vrsto drugih brezvestnosti.
Svojci pokojnikov so nemo obstali nad tistim, kar so videli v četrtek 6. januarja, od ogorčenja in žalosti hkrati so ostali brez besed. Saj so tudi lahko, kajti takega vandalskega početja kot na pobreškem menda ni na nobenem pokopališču v Jugoslaviji.
Mislim, da je skrajni čas, da odločno pozovemo k redu. Dovolj je bilo zatiskanja oči s strani tistih, ki bi morali na pokopališču uvesti red. Če to ne zmore uprava pogrebnega zavoda, je to dolžnost občine ali pa uprave javne varnosti. Pa naj na pokopališču stražijo miličniki, če ne gre drugače, toda nenehnim tatvinam in barbarskemu uničevanju grobov na Pobrežju je treba narediti konec.
Kajti z odgovorom, kakršnega je nedolgo tega na pritožbo prejela stranka od uslužbenca pogrebnega zavoda, češ "seveda kradejo, kaj pa hočemo, saj so zadnjič neki pokojnici, ki je ležala v mrliški veži, ukradli celo ruto z glave," se mariborski občani, ki imajo na Pobrežju svojce, v prihodnje ne bodo več zadovoljevali!
Dežurni reporter
Ritmi, barve, telovadba...
Partizan Maribor center je pripravil nova presenečenja na svoji petkovi telovadni akademiji v dvorani B. /.../ Pisali smo že, da pripravlja Jože Zadnik novo presenečenje: vaje na vojaškem čolnu, Štefka Zadnikova ples z balončki; vedno kaj novega, vedno kaj atraktivnega znajo pripraviti mariborski avtorji akademijskih sestav, kot to vidimo na sliki. To je vaja prof. Tončke Lazarevič s trakovi, s katero so mlade mariborske telovadke nastopile lani za dan mladosti v Beogradu in požele obilo laskavih priznanj.
(Večer, 12. januar 1972)
14. januar 1972
Gledati ali brati?
Pri malokaterem narodu bi našli tako ošabno vzvišen odnos do knjige, kakršnega lahko že dolgo ugotavljamo pri Slovencih. Bilo bi razveseljivo, če bi imelo to ljudstvo izostren okus pri ocenjevanju opreme knjige, toda problem ošabnosti se pojavi daleč od tega, na čisto drugem in drugačnem koncu.
Znano je namreč, da Slovenci ne prenesejo tako imenovane žepne knjige, ki je natisnjena na slabšem papirju in zavita v mehke platnice. "Omikani" narodi so že pred davnim časom razširili kulturo branja prav z izdajanjem takih knjig, ki so žepne tudi v tem smislu, da pri nakupu ni treba seči globoko v žep.
Pred leti je zbirka Sto romanov pri Cankarjevi založbi pomenila začetek gibanja "poceni knjiga do vsakega človeka" na Slovenskem, toda bilo je tako ogorčenje, da bi založbo ljudstvo spravilo na vešala. Odtlej se še nič ni spremenilo. Slovenci ljubijo trde platnice, ker najbrž drži, da knjigo rajši gledajo, kot pa berejo.
U. K.
