Približevanje Ukrajine Evropi in obratno v luči sodobne ukrajinske književnosti

Priložnostni gostje

Naslov je izposojen iz prvega dela Andruhovičevega romana Dvanajst krogov, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini. S pričujočim pisanjem se namreč s pomočjo sodobne ukrajinske književnosti, kolikor sem jo kot bralka, soprevajalka in avtorica nekaterih člankov o njej spoznala oziroma preučila, odzivam na trenutno situacijo v državi, kjer sem tudi sama dolga leta bila priložnostna gostja. Moževe kolegice, nato moje, najine prijateljice, so me vselej gostoljubno sprejele s pecivom, kavo in drugim ter najinima otrokoma poklanjale izbrana darila. In ko sem za vedno zapustila Ukrajino, se spoznala veličino naših druženj. Mimobežni ljudje s tržnice, prodajalke v trafiki, begajoča mlada ženska z lvovskih ulic, nepozabna kavarna Svet kave s svojo preteklostjo in sedanjostjo, tramvaji, vsakoletna posedanja na literarnih dogodkih ob literarnem festivalu so name naredili tako močan vtis, da če bi bila pisateljica ali esejistka, bi bila vsa ta ukrajinska izhodišča vsekakor moja velika ustvarjalna tema.

Seveda mi neverjetno bogata in zanimiva izkušnja bivanja v tujini, kjer sem obenem svojo domovino zmogla videti drugače, kot bi jo sicer, preprečuje popolno ignoranco in ravnodušnost nad vsem, kar se dandanes dogaja v Ukrajini. Z grenkobo ugotavljam, da je nekdanja žitnica Evrope zaradi ruskih groženj in siceršnjih napetosti med državama postavljena na vrh svetovnih novic.

Sanjati Evropo

"Tudi mi smo Evropa," je izjava ukrajinskega klasika Ivana Franka (1856–1916), ki jo je ob prejemu leipziške nagrade izpostavil že uvodoma omenjeni vidnejši ukrajinski pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec Jurij Andruhovič. Vprašanje vključenosti ukrajinske družbe, kulture, literature v evropski prostor so izhodišča sodobnih ukrajinskih pisateljev in pisateljic, poleg Andruhoviča so to še Oksana Zabužko, Serhij Žadan, Andrij Ljubka, Tanja Maljarčuk idr. Ne nazadnje so se Ukrajinci "sive cone med postsovjetsko avtokracijo na vzhodu in demokratičnimi sosedi na Zahodu", kot ukrajinsko neumeščenost definira znani ukrajinski novinar in esejist Mikola Rjabčuk, docela naveličali, o čemer pričajo dogodki izpred nekaj let, ko se je zgodil majdan. Ni nepomembno, da je evrorevolucijo sprožil musliman Mustafa (Snyder) Najem, ki so se mu kmalu pridružili številni drugi v težnji po skupnem, evropskem cilju z željo po kulturi strpnosti in sprejemanja.

V sodobni ukrajinski književnosti se Evropa kaže kot literarno-realni topos upanja, svobode in kot nasprotje postsovjetski stvarnosti. Andruhovič se na primer v svojih literarnih delih obrača v ta čas, njene posledice, superiornost v odnosu do tujega, drugega. Jurij Andruhovič je vidnejši predstavnik ne le ukrajinske, temveč tudi evropske književnosti. Za svoje literarno delo je prejel številne domače in tuje ugledne nagrade, mdr. tudi vilenico. Je avtor, ki je konec osemdesetih let preteklega stoletja presegel literarno tradicionalnost in vzpostavil novo, postmodernistično estetiko. Živi in ustvarja v Ivano-Frankivsku. Njegovo prozno ustvarjanje, ki je prevedeno v številne tuje jezike (Moskoviado in Dvanajst krogov lahko beremo tudi v slovenščini), se osredinja na posttotalitarno in postkolonialno okolje, njegov ideal pa se kaže v preseganju imperialistične preteklosti in zlasti približevanju Ukrajine Evropi oziroma obratno. S svojo literaturo nastavlja ogledalo svojim rojakom kot tudi tujcem, pri čemer slednji o njegovi domovini ne vedo prav veliko.

Moskoviada je roman, v katerem pisatelj usmerja uvid v ukrajinsko-ruski odnos, zaradi česar je knjiga iz leta 1993 aktualna tudi danes. Skozi zgodbo Otta von F., ukrajinskega študenta na znamenitem Inštitutu Gorki v Moskvi, bralec spozna posledice velike razpadle, nekdaj pa skupne države, iskanje lastne identitete oziroma svojosti, ki se je v velikem imperiju nepovratno izgubila. Moskva v romanu preraste v literarno osebo, ki se ne meni za drugost, sobivanje različnih kultur in narodov, temveč je njen cilj posrkati vase slehernika, še zlasti takega, ki ji nasprotuje, se ji ne uklanja in ji ne prikimava. Vselej jo izdaja lastna omejenost, pritlehnost v odnosu do sočloveka ne glede na njegovo veroizpoved in nacionalnost. Avtor pokaže, kako zlahka se neznanje in neizobraženost spreobrneta v neutemeljene sodbe, površinskosti in sovraštvo. Obenem pa so vizije po zbliževanju z Evropo še daleč. V Moskoviadi lahko beremo: "Včasih sanjamo Evropo. Ponoči prihajamo na obrežje Donave. Prikazujejo se nam topla morja, marmornata pročelja, vroče kamenje, ovijalkaste rastline juga, samotni stolpi. Ampak to ne traja dolgo."

Gre torej za roman, v katerem pisatelj predstavi usodo postsovjetskega posameznika, ki išče lastno identiteto po razpadu velikega imperija ter idejo o iskanju s preteklostjo neobremenjene stvarnosti. Če se je avtor v Moskoviadi s postsovjetskostjo ukvarjal takoj po razpadu Sovjetske zveze, se je v romanu Dvanajst krogov ukrajinska resničnost od tega dela lastne zgodovine vsaj navidezno oddaljila, a jo razumljivo še vedno obremenjuje in ima v besedilu še zmeraj pomembno težo. V romanu Dvanajst krogov (2003) je sicer opazen odmik od preteklosti in kulturno, politično približevanje evropski ideji, a v resnici v vsakdan prodira nova doba, tj. doba kapitalizma in potrošništva, ki jo pisatelj tematizira ironično in tragikomično. Grozljivo je spoznanje, da je zlo vseprisotno in mu ni mogoče ubežati.

Dvanajst krogov je po drugi strani roman, ki se tematsko naslanja na idejo o umestitvi ukrajinskega prostora ter predstavlja ignorantski odnos Zahoda do Ukrajine. To temo ironično parafrazira Karbid Andrija Ljubke, o čemer bom pisala kasneje in ki ga prav tako lahko beremo v slovenskem prevodu. V Dvanajstih krogih gre za večplastno podajanje ukrajinskosti, kot jo vidi, doživlja in zlasti fotografira Avstrijec Joseph Zumbrunnen, ki se v Ukrajino vedno znova vrača, in kako jo vidijo Ukrajinci sami. Gre torej za sprejemanje, poznavanje tuje kulture in s tem za plastenje, bogatenje lastne, s čimer Andruhovič poudarja kulturo sožitja, strpnosti ne le na tem fabulativnem nivoju, pač pa tudi z vloženimi deli o huculskem izročilu, tj. etnični skupini v ukrajinskih Karpatih. Fotograf takole piše o Ukrajini: "Tujcu na poti preti polno nevarnosti in preizkušenj, vendar ni slajšega kot vživljanje v Tuje. Enkrat se dokoplješ do spoznanja, da bi, brez pretiravanja, lahko tu živel. In nič ni nenavadnega, če že naslednji dan želiš ostati in živeti samo tu."

A po drugi strani v romanu nista prikazana zgolj dva izstopajoča odnosa, in sicer odnos do preteklosti in sedanjosti ter evropsko-ukrajinsko razmerje, marveč tudi spoznanje, da novonastala samostojna država ne zmore preseči preteklega. Tako kot so o Evropi sanjali v Moskoviadi, sanjajo tudi v Dvanajstih krogih.

Tematizacijo preteklega in zrenje v novo dobo ter zlasti poudarjanje sobivanja z drugimi lahko beremo tudi v romanu Serhija Žadana Vorošilovgrad. Avtor je eden pomembnejših ukrajinskih pesnikov in pisateljev, ki živi in ustvarja v Harkovu, v rusko govorečem okolju torej, vendar ruščino dojema kot sopotnico v svojem večkulturnem življenju. Izbira jezika po njegovem namreč ni tisto, kar bi narod razdvajalo. Je eden najbolj znanih in priljubljenih ukrajinskih pisateljev in pesnikov. Vorošilovgrad je epski roman o postsovjetski kaotičnosti. Naslov je povezan z resničnim mestom oziroma realnim prostorom, ki se je leta 1958 preimenoval v Lugansk, kasneje v Vorošilovgrad in nazadnje leta 1990 znova v Lugansk. Danes je tam samooklicana Luganska narodna republika z napetim vojnim vzdušjem ter njegovimi posledicami, travmami, porušenimi domovi, notranjimi in zunanjimi migracijami. Ukrajinci so kot narod doživeli številne grozote, gladomor v tridesetih letih, Černobil v osemdesetih in vojno na vzhodu v novem tisočletju, če izpostavim samo nekatere. Rada bi poudarila pomen individualne in kolektivne travme ne le ukrajinskega, temveč pravzaprav slehernega naroda, ki zaznamuje cele generacije, ne le žrtev. Vasil iz Odese je v znanem ukrajinskem časopisu Den povedal: "Očetova mama, moja babica, je preživela gladomor, ampak se je do konca življenja bala o njem govoriti. Mislila je, da za vrati stojijo Sovjeti in prisluškujejo. Pod vzglavnikom je imela kruh. Strah jo je bilo, da ko se bo zbudila, hrane naenkrat ne bo več."

Nekateri otroci sodobnega časa, ki doraščajo na vojnih območjih, pa se bodo morebiti spominjali prizorov požganih hiš, brezdomstva, kot jih opiše Oksana iz Slovjanska: "Bili smo v kleti, se skrivali pred bombardiranjem in nismo dojeli, da gori hiša. Še sreča, da smo vsi živi." In če se, opirajoč na Freuda, zavemo, da nobena generacija ne more skriti pomembnih duševnih procesov pred naslednjo generacijo, bi morali v vsa zatiranja in vojne strmeti z grozo in se, ko gre za ukrajinsko-ruski konflikt, otresti misli, da se to dogaja nekje daleč. Do ukrajinske meje je slabih 700 kilometrov …

A raje se bom vrnila k literaturi, k Vorošilovgradu. V epskem romanu Žadan tematizira postsovjetsko stvarnost, kot jo doživlja in občuti diplomirani zgodovinar Herman Koroljov. Razpad Sovjetske zveze upanja polni Ukrajini ni izpolnil pričakovanj o uspehu, bogastvu, neodvisnosti in družbeni pravičnosti: razbohotili so se oligarhi, lokalna mafija, gangsterji, dramatičen razpad družbe. Vse našteto opredeljuje vzdušje v omenjenem romanu. Herman skuša družbeno nepravičnost in lokalno mafijo, prežeto z vsedovoljenostjo, preseči. Kar bogati Žadanov roman in tudi sicer njegovo literarno pisavo, je večkulturnost, večjezičnost, večreligijskost in strpnost. Herman vztraja pri ohranitvi bratove črpalke, ki edina še ni prešla v mafijske kremplje, četudi se zdi ta boj v zmešanem, zbeganem, zlasti pa nepravičnem svetu utopičen. Herman ob tem veliko premišljuje o svoji mladosti, ki jo preživlja v vzhodni Ukrajini v času Sovjetske zveze, spominja se, kako so vsi mulci občudovali letala Antonov An-2 in hrepeneli po letalstvu. A sanje so se razblinile: "Vsi smo hoteli postati piloti. Večinoma smo postali luzerji." Občutek poraza zaradi zunanjih in notranjih vzgibov pesti sodobnega Hermana, ki ne glede na svojo lokalno umeščenost pooseblja današnji čas izgubljenih sanj, in četudi je še mlad, zanj upanja skorajda ni več. Z občutjem poraza se srečujemo tudi v izvrstnem romanu Pozaba pisateljice mlajše generacije Tanje Maljarčuk, ki je pred leti svojo domovino zapustila in se preselila na Dunaj. V njenem romanu je v središču usoda Vjačeslava Lipinskega, ki si je v začetku 20. stoletja prizadeval za samostojno ukrajinsko državo, njeno kulturo, jezik. Vsa okolica se mu je zaradi njegove namere porogljivo posmehovala, ga zatirala in nanj brez občutka slabe vesti preprosto pozabila. Kako se počuti nekdo, ki si vrsto let za nekaj prizadeva, pa se ti njegovi načrti izjalovijo in v trenutku izpuhtijo? Kako se ta nekdo po lastnem pekoče-grenkem porazu znova postavi na noge? Lipinski se je ob svojem porazu, ki skeli, duši, hromi, povzroča kepe v vratu in se zlagoma zažira v podkožje in nezavedno, počutil takole:

"Popolno občutje poraza je prevzelo vse naokoli: ulice, ljudi, ki jih je Lipinski srečeval, njega samega. Poraz je imel priokus drobnega peska. Lipinski ga je imel polna usta in ponoči mu je škrtal med zobmi, medtem ko ga je nameraval izpljuniti, si je zgrizel lica do krvi."

Herman pa ima na svoji literarni poti vendarle srečo. V drugem delu romana Vorošilovgrad se namreč pojavijo srčni Romi, ki mu priskočijo na pomoč. Skozi pripoved so poglobljeno predstavljene njihove navade, običaji ter zlasti njihova odprtost in pripravljenost pomagati sočloveku ne glede na to, da ni "njihov". Izpostavljena je romska kultura sobivanja z večinskim prebivalstvom, ki njihove navade dojema in sprejema kot bogatitev lastne kulture in identitete.

Večkulturnost, zlasti z vidika odnosa Zahoda do Ukrajine, tematizira tudi roman Karbid Andrija Ljubke, avtorja mlajše generacije sodobne ukrajinske proze in poezije, ki živi in ustvarja v Užgorodu. Pisatelj se v uvodu naslanja na Voltairov Kandid, ki da "pričenja v zavesti zahodnoevropskih množic ustvarjati trdoživo podobo barbarov z Vzhoda", pri čemer to temo ironično aktualizira v luči vizumov in težnje oziroma hrepenenja po vstopu v Evropo. V Karbidu se torej osredinja na položaj Ukrajine v Evropi, na položaj od vseh pozabljenega sveta v današnji Evropi, ki se do Ukrajincev obnaša kot do tujcev v hiši domačinov – če si izposodim Erico Johnson Debeljak. Je družbenokritični in kriminalni roman o stereotipih, meji in tihotapstvu, navdahnjen z resničnim dogodkom iz leta 2012, ko so na meji med Slovaško in Ukrajino odkrili odlično izdelan predor za tihotapljenje. Ker pravna država ne funkcionira, si Tis (tudi zgodovinar kot Herman) zaradi želje po boljši prihodnosti zamisli podzemni rov, da bi lahko brezskrbno prehajal državno mejo in tihotapil. Upa in verjame, da je v tujini, v Evropi boljše in lažje preživeti. Takole razmišlja:

"V tujini je varno, do tja ne sežejo lepljive lovke zločinske tolpe. Tam velja Zakon. Človekove pravice. Policija, ki varuje. Tam je varno. Tam se lahko pošten človek vedno zaščiti. Zato tudi mora Ukrajina priti tja, v Evropsko unijo, pa čeprav nelegalno! Toda kako naj prispe tja on, preprost in reven učitelj?"

Avtor želi z romanom Karbid izkoreniniti stereotipe o Vzhodu kot o barbarskem, neciviliziranem, nasilnem delu sveta. Po njegovem prepričanju je takšno negativno percepcijo vzpostavil Voltairov Kandid v obdobju razsvetljenstva, medtem ko danes krivdo za zavračanje Ukrajine v EU pripisuje bruseljskim birokratom.

Parodično je v romanu predstavljeno tuje kot večvredno, in sicer zaradi obupa nad lastnim, svojim, nad domovino, kjer po razpadu Sovjetske zveze vladajo ogromne razredne razlike, kjer srednjega razreda skorajda ni. Literarne osebe vzroke za lastno nesrečo iščejo v po njihovem ignorantskem Zahodu, ki se zanje ne zmeni. Je satirični groteskni roman, ki reflektira ukrajinsko stvarnost in ponavljajoč se tok zgodovine zatiranih, pozabljenih, posameznik pa v zmedenosti, razočaranju in obupu brezsramno posega v kriminalna dejanja, in sicer ne le Tis, temveč tudi druge literarne osebe. Zaradi vztrajne in iskrene želje po skupni evropsko-ukrajinski prihodnosti brez dolgih vrst na mejah in pravičnosti, enakovrednosti je pripravljen storiti vse in pri tem pozablja na posledice in lastno humanost. Temu slednjemu so se tudi drugi brez občutka slabe vesti zlahka odpovedali. Izjemno je spoznanje, da ni le Zahod krivec za vse (res je, da je ignorantski, vzvišen, zahrbten), temveč je podobna tudi njihova domovina. O tem kritično piše Andruhovič in se sprašuje: "Smo v resnici dosegli uspehe? Si to resnično zaslužili? Je pri nas več svobode? Ali smo preprosto pričakovali, da nam ga (vstop v Evropo, op. a.) bodo kar poklonili?"

Sanjati Ukrajino

Sodobni ukrajinski pisatelji in pisateljice s svojimi literarnimi besedili ponujajo širši in globlji premislek o izpostavljenih temah in s tem razkrivajo izjemno kulturno bogastvo Ukrajine. Tudi mnogi drugi s(m)o slednje imeli priložnost globlje spoznati, a naše misli bo bolje znal ubesediti pripovedovalec iz Dvanajstih krogov:

"Karl Joseph Zumbrunnen je imel to mesto rad močneje in iskreneje od večine njegovih prebivalcev. Sedaj je že mogoče brez vsakršnega prikrivanja resnice izreči na glas to, kar je v času njegovega življenja moralo ostati skrivnost: Karl Joseph je Lvov pogosto videval v sanjah."