Pridne roke: kako ravnati z zastavo

Toda kaj pravzaprav pomeni, če se vsak dan pred zastavo sprehajamo v spodnjem perilu ali še huje, počnemo druge stvari, ki praviloma sodijo med štiri stene – uporabite domišljijo. Je to res spoštovanje in domoljubni ponos ali morda skrunjenje zastave - ta ima svoj smisel pač v javnem prostoru. V Veliki Britaniji in ZDA so bile nekje v sedemdesetih letih preteklega stoletja zastave prava modna uspešnica - klobuki, obleke, dežniki, okrasne blazine, posteljnina, spodnje perilo – vse to so šivali z motivom zastav teh držav. To je bil jasen izraz stališča nove generacije do "tradicionalnih vrednot", za katerimi danes vzdihuje Zala Tomašič, in obenem do vojn v Vietnamu, Kambodži, Laosu ter tudi do neenakosti, kapitalizma in še marsičesa. Seveda je tudi kapitalizem pristavil svoj lonček, saj se je s tem odprla nova potrošniška niša, a umetniški in zares dragoceni ostanki te uporniške kulture so se ohranili. Zala Tomašič ne upošteva ničesar od tega, samo ostaja popolna zmeda v nezreli in ignorantski glavi. To je še bolj razvidno iz njenih drugih prispevkov, v katerih hvali konzervativnost, ker da neguje tradicionalne vrednote. Če ne vemo, kaj je konzervativnost in kaj so tradicionalne vrednote, to zveni sprejemljivo, mogoče pa je trditi tudi obratno, pa se do smisla spet ne bomo dokopali: še nikomur z desnice, niti zmerne niti skrajne, ni uspelo navesti in našteti tradicionalnih vrednot, kaj šele, da bi jih pojasnili in o njih teoretizirali. Seveda, saj jih je mogoče le kritizirati kot koncept, še bolj kot politično opcijo. Dokler se to ne bo zgodilo, bi bilo dobro, da Zala Tomašič neha sramotiti slovensko zastavo ali da se nauči pisati ...
Drugi prispevek je delo nekdanjega poslanca in ministra, zdaj rekreativnega kolumnista Vinka Gorenaka, ki izraža nezadovoljstvo, ker ne more kaznovati Slovencev, ki so na vrhu Velebita na Hrvaškem izobesili jugoslovansko zastavo. Nezadostno represivni zakoni ne dopuščajo, da se ta zločin primerno razišče in kaznuje. Pri tem Gorenak razvije ves žar svoje prepričanosti, da je nedopustno uporabljati nekdanje simbole. Sam je v mladosti ponosno korakal pod to isto zastavo pred tribuno, na kateri je sedel Tito, danes pa meni, da je zločinska. Za nekoga, ki je vedno odvisen od politične skupine, ki ji pripada, je to popolnoma razumljivo. Seveda mu je bilo prej lažje, ob vseh privilegijih, ki jih je bil deležen, danes pa mora za razmeroma skromno nagrado poslušati, govoriti in – kar je najhujše od vsega – pisati. Razumem, da mora nekako izraziti frustracijo, ker ne sedi v parlamentu, a hvaležna sem, da s pisanjem nagovarja le majhen krog privržencev. Njegove kolumne, spuščene v javnost in slučajno prebrane, so namreč žaljive za vsako pamet. Kar se zastave tiče, zgodovinsko je povezana z zgodovinsko državo. Zgodovinske zastave ob svečanih priložnostih izobešajo in nosijo v skoraj vseh državah, ki kaj dajo na svojo preteklost. Slovenija nima nobenega razloga, da zanika in skriva dober del svoje preteklosti ter prekinja kontinuiteto z njo. Gorenak s svojo potrebo, da kaznuje ali vsaj denuncira tiste, ki nimajo težav z zgodovino, odkrito priznava, da služi politiki pozabe, prirejanja, laži in manipulacij s preteklostjo. Drugi dobro vedo, čigave lastnosti so to. S tega zornega kota gledano, joj tistim, ki ne brez samoironije na neki vrh zapičijo isto zastavo kot naši osvajalci Mount Everesta, ali tistim, ki so nostalgični, imajo svoja prepričanja, vendar se dobro zabavajo in zavračajo prisilno kolektivno amnezijo: zanje v novi družbi, s katero nam grozijo, ni prostora.