Rasizem v Sloveniji: "Ta dva pa nista po vas!"

Izkušnje Metke Bahlen z rasizmom so povezane predvsem s tem, da ima birasna, temnopolta otroka. Ves čas mora neznancem odgovarjati na intimna vprašanja, ali ju je posvojila, od kod "dejansko" prihajata – čeprav sta rojena in živeča v Ljubljani – in kdo je njun oče. Ena izmed hujših pripomb, ki jih mora poslušati, je: "Ta dva pa nista po vas!" Neprestano se srečuje s prikrito in velikokrat tudi nezavedno rasističnimi opazkami, ki so posledica neznanja, kot "kako sta luštna" in "ali ju lahko pobožam po laseh". Tovrstno opazko o "dobri frizuri", ki sem se je šele ob pisanju tega prispevka zavedel v popolni meri, sem izrekel tudi sam, ko sem spoznal njenega sina. Še bolj sporna je uporaba izraza "mulat", ki je vezan na kolonialno, suženjsko preteklost ZDA, česar se prav tako veliko ljudi ne zaveda. "Izraz izhaja iz načrtnega mešanja belopoltih in temnopoltih in je že vrsto let v afroameriški skupnosti nesprejemljiv."
"Velikokrat nisem pri volji, da bi se o tem pogovarjala, sploh z nekom, ki ga ne poznam in se ga to ne tiče. A to, da živimo v družbi, kjer ljudje ne vedo, kaj s tem povzročajo človeku, sem vzela kot dejstvo, čeprav jih to ne upravičuje. Na eni točki sem se odločila, da tega ne bom jemala kot breme, ampak kot poslanstvo in ljudi o tem izobrazila," je pojasnila. In nadaljevala: "Me pa bremeni, da sama nimam te izkušnje. Otroka sicer še ne izražata, da bi imela kakšne večje težave, a verjamem, da enkrat bodo, ker sem se pogovarjala z drugimi, ki so v tej situaciji. Bojim se, da ju takrat ne bom znala podpreti." Prepričana je, da kot družba premalo naslavljamo problematiko rasizma, kar se kaže tudi v izobraževalnem sistemu, kjer je to odvisno od posameznikov in posameznic. Eden izmed otrok na šoli njenega sina redno naslavlja z rasistično žaljivko "črn'c". Na to je opozorila učiteljico in ji predlagala, da bi otroke in starše o tem poučili, a pri tem za zdaj naletela na medel odziv in individualno, s tem pa tudi nujno prekratko rešitev širšega družbenega problema. "Ta izraz ni kar prišel iz glave tega otroka, ampak je moral priti tudi vanjo."

V zadnjih letih več rasizma in sovražnosti

Bahlenova v Sloveniji v zadnjih letih opaža več rasizma in bolj odkrito sovražen odnos do temnopoltih in drugih manjšin. "Z drastičnim poslabšanjem javnega diskurza je, kot kaže, na površje priplavalo vse blato. Vedno več je izražanja nestrpnosti in rasističnih objav, ki so se na spletu razpasle do neslutenih razsežnosti." Kot članica pevskega zbora Sankofa, v katerem pojejo Afričani, potomci Afričanov in njihovi družinski člani, se s tem redno srečuje. "Zelo izpostavljajo problematiko rasizma v Sloveniji. Čutijo omalovažujoč odnos – kot da so manj kompetentni. Ljudje jim pravijo, da imajo ritem v krvi, ne priznajo pa jim, da lahko nekaj soustvarjajo in gradijo." To se izraža v majhnih, vsakodnevnih situacijah, ko so zaradi barve kože ignorirani in ko jih ljudje sprašujejo, ali imajo v Afriki avtomobile. Nekateri pa izkazujejo tudi odkrit prezir s pljunki in žalitvami. "Veliko izobraževanja bo potrebnega, da bodo ljudje začeli spreminjati svojo sliko o Afriki. Predvsem pa bo Afričanom treba prisluhniti. Še vedno se v osnovnošolskih učbenikih pojavlja izraz 'mulat' in stroka to vztrajno ignorira, prav tako je eden od Afričanov opozoril na spornost knjige Juri Muri v Afriki, a se poučevanje o njej še ni prestavilo v primeren kontekst."

Ljudje te popredalčkajo po lastnih zmožnostih

Kirgizistanka Aigul Hakimova je začela pogovor z enigmatično izjavo: "Rasizem je struktura moči, nadvlada." Odkar je v Sloveniji, v različnih kolektivih pomaga beguncem, ki prihajajo k nam. Do pred kratkim je bila aktivna v Rogu, najprej v socialnem centru, nato v migrantskem centru Second Home in pred dvema letoma na svoje presenečenje tudi tam doživela delovanje teh struktur. "Nekateri uporabniki Roga so bili nezadovoljni z begunci, ki niso imeli za preživetje in so se morali znajti po svoje. Začeli so jih žaliti, da so podgane, in na koncu naredili pogrom nad migrantskim centrom. Po tem smo se umaknili in zdaj s kolektivom Infokolpa iščemo nov prostor. Povezali smo se z drugimi aktivističnimi skupinami na balkanski poti in začeli hoditi v begunska taborišča v Bosno in Hercegovino, kjer pomagamo po svojih močeh. Izvajamo tudi monitoring policijskega nasilja, ki se dogaja beguncem na hrvaški meji."

Ko ga zmerjajo z Bosancem, jim recitira Cankarja in Prešerna

Radijec Enes Hodžić, ki vodi spletna radia Žica in Vrabček, dolgo ni javno govoril o svojih izkušnjah z diskriminacijo v Sloveniji, a se je zdaj odločil spregovoriti, "ker je to v tem trenutku potrebno". Prepričan je, da je vojna najhujše zlo, ki ga človek lahko doživi, zato ne more verjeti, da ljudje na to pozabljajo in se pustijo hujskati drug proti drugemu. "Rešitev za ta svet je individualna odgovornost. Da vsak človek pazi, kaj počne in kako razmišlja." Sam zelo dobro ve, kaj je vojna, saj je kot študent v Sarajevu doživel začetek razpada Jugoslavije in že takrat na radijskih valovih opozarjal na netenje nacionalističnega in etničnega sovraštva, ki je vodilo v krvav razkol. Bil je vpoklican v vojsko in se srbskim četam najprej zoperstavljal s hrvaškimi soborci, dokler se ti niso začeli bojevati proti bošnjaškim enotam. Medtem so njegovega očeta odpeljali v taborišče in naslednjih šest let ga ni mogel videti. Leta 1993 je pripravil kovčke in se najprej odpravil v Zagreb. Ker je tudi tam opozarjal na vojne grozote, kmalu ni bil več zaželen in se je zato še enkrat odpravil čez mejo, v Slovenijo.