Razmislek Jureta Novaka: Božična kolumna

Želim nam svet, v katerega se bomo vsi želeli zbuditi. Želim nam svet brez trpljenj, strahov, sovraštev, vojn, lakot, bolezni, bolečin, samot.

Želim nam pravičen, miren svet. Svet udobja in ugodja, svet radosti in sreče, svetal svet, lesketajoč, pisan in živ.

In v tem, vem, nisem sam. Nikogar ni, med bralci teh vrstic, med njihovimi prijatelji, znanci ali sorodniki, v vsem širnem, daljnem svetu, nikjer nikoli ni bilo in ne bo nikogar, ki nam vsem ne bi želel prav istega.

Ko zaprejo oči, ko se zazrejo v svoje duše, nam vsem isto želijo Angela in Elon in Janez in Luka in Ljudmila, Borut, Jeff, Un, Recep, George, Jinping, Kaja, Vjosa, Mette, Francis, Tensin, Ahmed, Ephraim in Stanislav.

V svojih očeh smo vsi junaki svojih zgodb, borci za pravično stvar. Nihče o sebi ne misli, da je zel, nihče se ne trudi manj kot po svojih najboljših močeh.

Nihče ne spreminja sveta na slabše. Kolikor ve. Nalašč. Zase.

Problem nastane le, ko bi se morali zmeniti, kako naj ti svetovi naših želja, naših sanj – izgledajo. Drobcen problem. Ker tu nastanejo razhajanja. Rahla razhajanja.

Eni bi recimo svet brez sovraštva naredili tako, da bi bili vsi isti. Drugi, da bi bili enaki. Tretji bi jedli manj živali, četrti tudi, ampak če že, pečene z jedrsko energijo, peti nas pošiljajo na Mars, šesti tja, od koder smo prišli. Sedmi bi stvari, kot so bile, osmi, kot so si jih pred časom zamislili deveti. Deseti pravijo, da se odgovor skriva v maternicah, enajsti ga iščejo v laboratorijih, ducati drugih v cerkvah vseh oblik in poslikav, spet tretji na spletu, doma, v službi, na ulici, v omami, zanosu, v drugem in v samih sebi.

Svet pa … Svet je neodločen. Svet je v banji padel na hrbet in nemočno opleta z vsemi osmimi. Svetu je vseeno. Ali pa mu ni vseeno, ni povsem prepričan. Svet se le dela, da je svet. Svet je sestavljen iz tisočerih sanj popolnega sveta, iz milijard zaprtih oči, zročih v svoje duše. In potem, na našo veliko nesrečo, ko oči spet odpremo, še iz objektivne, fizične realnosti, iz neštetih stikov in soočenj med sanjami, željami in dejstvi. Svet je kakofonija individualnih utopij, nasedlih na čeri vsakdana.

(Tudi Zemlja se sanja.) (In sanja se brez nas.)

Zato želim, da se nekaj reči zmenimo. Nam želim. Da se zmenimo.

In ko rečem "nekaj reči", mislim – karkoli. Želim nam svet, v katerem se karkoli zmenimo. Vsakič, ko se zmenimo, karkoli, se dvoje, troje, ducat, tisočero sanj zlije v eno, četudi samo za trenutek, četudi samo za en vdih. Ker vdihu sledi še eden in še eden.

In ta Hidra, ta vdih tisočerih pljuč –

Za začetek bi bilo odlično, če bi se zmenili, kako se meniti. Če bi dosegli konsenz glede doseganja konsenzov. Če bi pazili na svoje sanje, da ne stopajo na prste tujim. Ne zato, ker je to super princip – eklatantno ni! –, ampak zato, ker boljšega še nismo iznašli.

Se to lahko zmenimo? Za božič? Prosim? Ker ta vdih tisočerih -

Želim nam svet, v katerega verjamemo. To mislim zelo dobesedno. Ker se bomo sicer težko menili. Se lahko zmenimo za osnovne gabarite resničnosti? Resničnosti z malo začetnico. Te, neke, praktične reči. Gravitacija. Evolucija. Da so drugi tudi subjekti in sanjajo svoje sanje. Da je mokro, ko dežuje. Da ne vtikamo prstov v vtičnice.

To drobceno sanjo imam, nova je, sem mislil, da smo to že zmenjeni.

Želim nam svet, v katerega verjamemo. V transakcijskem smislu. Svet, v katerega se nam zdi vredno verjeti. Da je še upanje. Da se še da. Da ga bomo. Izboljšali. Za vse. Ali za čim več. Tudi te sanje imam, te niso tako nove, se mi pa pogosto izmuznejo in jih potem dolgo ne sanjam.

Ta Hidra, ta vdih tisočerih pljuč, te neskončne in nepredstavljive milijarde vdihov in izdihov, ki so nas tako zahrbtno izdali, ko so postali sanje še neskončno bolj nepregledne množice mikroskopskih bitij –

Želim nam svet, kjer se bomo znali srečati. Ker glasba se rodi iz rituala, ritual pa iz srečanj. Iz srečevanj. Sami – sami smo brez srečanj in zato brez ritualov in zato brez glasb in zato brez sanj.

Ta vdih tisočerih pljuč, nam želim, naj postane glas, zvok, zven, glasba. Ta Hidra naj postane melodija, nam želim, sozvočje naj postane in pesem.

Želim nam svet, v katerega se zbudimo v pesem. Želim nam, da vdihnemo in izdihnemo ton, ki zavibrira, oplodi, pridoda, obogati. Da vdihnemo in izdihnemo glasbo in sanje.

Želim nam svet, v katerega se zbudimo v pesmi. V zboru. To mislim zelo dobesedno. Ker samo v tak svet se bomo vsi želeli zbuditi.