Nič hudega niste hoteli. Nikomur. Želeli ste samo, da vas pustijo pri miru. In morda kanec spoštovanja. Tudi necepljeni ste ljudje, ali ne? Mislim, odločali ste se glede samih sebe, svojih teles. Kar, jasno, je povsem in samo vaša stvar.
Zdaj pa, kar naenkrat, ste manj. Nimate enakih pravic. Ljudje se norčujejo iz vas. Nikamor več ne morete. Vsi hočejo, da dokazujete svojo vrednost. Da dokazujete, na vsakem koraku, da ste enaki. Enakovredni. Da niste nič slabši, čeprav ste drugačni.
Občutek imate, da se je cel svet zarotil proti vam. Tudi če pustimo pri miru Billa Gatesa in Svetovno zdravstveno organizacijo, so proti vam predsednik vlade, poslanci, policija, županja, zdravnica, šef in sosed.
Ko hodite po ulici, čutite poglede, ki se zaustavljajo na vas, vas rešetajo, vas ocenjujejo. Ne veste več, komu lahko zaupate. Še v lastni družini imate ljudi, ki vas gledajo zviška, po tihem se vam posmehujejo.
Čutim vas pa zato, ker je tale vaša zgodba večna zgodba manjšin in odklonskih mnenj. Že celo življenje spremljam in čutim bolj marginalizirane skupine, prijateljice in prijatelje, kolegice in kolege, ki že celo svoje življenje čutijo, kar čutite sedaj vi
Vsak dan se odločite, da boste ta dan vztrajali. Da se ne boste prepustili. Množici. Večini. Ovcam. Da imate svoje pravice. Potem pa, kar naenkrat, je treba v trgovino in na pumpo in v lekarno. In dolg dan je za vami. Te pogovore ste ta dan že imeli. Naporni so - emocionalno in fizično. Stojite pred nakupovalnim centrom - potrebujete samo mleko - in zazdi se vam, da bo tokrat vseeno lažje, če se uklonite. Če si nadenete tisto jebeno masko, če pokažete tisto butasto kodo. Saj ni tako hudo.
In vaši otroci. Otroci! Mislim, seveda se z možem ali ženo strinjate, kaj je prav in kaj ni. In cepili jih absolutno ne boste! Ampak - ali je prav, da otroci trpijo zaradi vaših mnenj? Vaših prepričanj? Je smiselno otroke izpostavljati pritiskom vrstnikov? Jih ne bodo učitelji obravnavali manj enakopravno, če boste vztrajali pri svojem? Ker ocene se poznajo. Sploh v zadnjih razredih. In tudi tisti ravnatelj je na koncu klonil.
Ne bi bilo morda vseeno bolje - za otroke, se razumemo - da morda v šoli ne govorijo, kaj verjamete doma? Da naredijo, kar šola hoče?
Vsi normalni ljudje, v vaši bližini in na fejsbuku, se strinjajo! Dobesedno vsi normalni vedo, da to, kar se vam dogaja, ni prav. Da je proti temeljem demokratične kulture. Da je protiustavno. Proti pravilom Evropske unije. Sprintali ste si dokument, na katerem to jasno piše.
Ampak vratarju na upravni enoti je vseeno. Zdravnik vam pošilja SMS-e. Natakar reče samo: ne! Takim, kot ste vi, ne strežemo. Kadrovska pravi: pravila so pravila. Razumemo, ampak nič se ne da. Tako je zdaj.
Pomislite, da je čas za upor. Splošen! Najširši! Za vse nas gre! Za pravice vseh! Ampak na Trgu republike vas ni dovolj. Kako? Mar vas ni vsaj pol države? Celo vaši cepljeni prijatelji se strinjajo z vami. Niso prišli na protest? Zakaj? Ne vedo, da bodo oni naslednji na vrsti?
Med množico so tudi taki, ki jemljejo stvari bolj resno. Padajo bakle, letijo kamni. Tega niste hoteli, nikomur nočete nič hudega, borite se samo za svoje pravice, a policija se odzove. Vodni top! Solzivec!
V kakšni državi živimo? Pa to je kriminal! Ne samo da ste za svoje mnenje, svojo integriteto kaznovani, zdaj vas državni aparat dobesedno napada. Napada! Celo življenje ste zgledne državljanke in državljani, zdaj pa tole!
Never gonna give you up
Never gonna let you down
Never gonna run around and desert you
Never gonna make you cry
Never gonna say goodbye
Never gonna tell a lie and hurt you
Rick Astley: Never gonna give you up
Drage proticepilke, dragi proticepilci!
Razumem.
To, kar imamo od srede, je obvezno cepljenje v več nepotrebnih in neučinkovitih korakih. Poraz odločevalcev, ki želijo izgled svobode, hkrati pa učinek ukaza.
Način, kako vlada uveljavlja svoje odločitve glede epidemije, je radikalno zgrešen, prisila namesto prepričevanja, odloki namesto informiranja. Policijska država! Buuu, vlada!
A tokrat imajo prav. Cepljenje vseh je edina smiselna poteza, če želimo reševati življenja. Ne strinjam se z vami, proticepilke in proticepilci, absolutno ne, cepljenje bi moralo biti obvezno, in če vlada ne bi bila tako brezjajčna in politikantska, bi tudi bilo, kot vsa druga cepljenja.
Ampak. Ampak! Ampak - I feel you. Čutim vas. Čutim Slovenijo.
Čutim vas pa zato, ker je tale vaša zgodba večna zgodba manjšin in odklonskih mnenj. Sam sem bil takega tretmaja družbe kot beli straight moški deležen redko, morda v svojih liberalnih, humanističnih prepričanjih, kot subkultura in v svojem umetniškem poklicu. A že celo življenje spremljam in čutim bolj marginalizirane skupine, prijateljice in prijatelje, kolegice in kolege, ki že celo svoje življenje čutijo, kar čutite sedaj vi.
Odrinjenost. Zapostavljenost. Krivico. Zaroto. Manjvrednost.
Tokrat nimate prav, imate pa odlično priložnost, da prepoznate in pripoznate.
To, kar sedaj čutite vi, čuti od otroštva v Sloveniji vsak dan vsaka ženska, vsak gej, čefur, reven, migrant, čudak ali invalid. To, kar sedaj čutite vi, čutijo vsi drugačni. Vsak dan.
Cepite se. Potem pa bodite boljši do svojih soljudi.
Aja, in prodajalke niso nič krive. Niti natakarji, varnostnice in uradniki. Ne jim težiti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
