Some say the end is near, some say we'll see Armageddon soon. I certainly hope we will, 'cause I sure could use a vacation from this bullshit three-ring circus side-show of freaks. Tool: Aenema
V teh jutrih, kadar ne berem uradnih listov, ker vlada vlada z odloki namesto z zakoni, preletim novice. Pa bi bilo bolje, če jih ne bi. Zdi se, da gre prav vse narobe. Če ni političnih in ekonomskih kriz, naravnih katastrof in oboroženih spopadov doma in na tujem, je pa kdo, upravičeno ali ne, ogorčen nad tem ali onim razvojem dogodkov. Dežujejo peticije, pobude, osebne izpovedi, komentarji, odzivi na odzive na odzive.
Saj sem si sam kriv. Twitter je tako ali tako stroj za proizvajanje rezentimenta in ogorčenja. Na facebooku sem v balončkih ljudi, ki jim je mar in ki jih skrbi. Kar je še ostalo kredibilnih medijev, mora pokrivati tudi vse, kar gre narobe, in moje oko in prst me očitno usmerjata k najbolj pesimističnim člankom.
Internet ima izraz za to. Doomscrolling. Pomikanje po katastrofah? Skratka, izraz je relativno nov in označuje prekomerno in preusmerjeno iskanje slabih novic. In fant, o fant, kako zelo lahko so te dosegljive. V teh jutrih.
Ni pa pod soncem nič novega. V šestdesetih so sorodno početje opazili ameriški psihologi in ga poimenovali sindrom zlega sveta, povezali pa s stalno grožnjo jedrskega uničenja. V srednjem veku, še posebno opazno po epidemijah kuge, je bil v rimokatoliških deželah pogost pojav pričevalcev pogube, potujočih prerokov, ki so se ustavljali v vsakem zaselku in zbranim množicam pridigali o katastrofah, ki so tik za vogalom, in o naši kolektivni krivdi zanje, ker smo zli. Kaj ni cela Stara zaveza Biblije v bistvu zbirka uspešnic, "best of" uničenja, polomij in krivde? Tudi že Diogen iz Sinope, oče cinikov, ta pank-roker starogrške filozofije, je trdil, da je itak vse že šlo k vragu in da nič več nima smisla.
Očitno imamo kolektivno potrebo po uživanju slabih novic. Žižek pravi, da smo v bistvu vsi zli, egoistični in ogabni. Si morda z doomscrollingom dokazujemo, da nič bolj kot drugi? Naomi Klein nam v Doktrini šoka pove, kako to našo potrebo, to stanje duha, oligarhični kapitalizem instrumentalizira za spreminjanje sveta – na slabše. Za nas.
Me jutranja branja prepričajo, da se nima smisla truditi? Mi normalizirajo krutost, ignoranco, pohlep? Ali pa mi pomagajo, da lažje prebrodim dneve v svetu, ki dejansko je slab?
Vem, da se ne moremo več vrniti v čase, ko poročila niso bila podložena z glasbo, časopisi pa se za kupce niso borili z bombastičnimi naslovnicami. Vem
Jajce-kura. Kura-jajce.
Vedno sem se cinično (sic!) nasmihal ljudem, ki so mi suvereno razlagali, da oni pa ne spremljajo novic, ker jih te spravljajo v slabo voljo. In še vedno mislim, da moramo, moramo! spremljati svet, da je to naša družbena odgovornost. Ker se težave ne odpravijo, če jih ignoriramo. Ker zlo obstaja, manifestno, v zlih ljudeh, zlih združbah, ki so med nami in ki jih je treba ustaviti.
Na primer, samo od moje zadnje kolumne sem imel kaj pisati o nebroju večjih in manjših katastrof. Slovenija je postala policijska država, zaplinjamo otroke in upokojence. Nevladnim organizacijam v kulturi bomo vzeli polovico denarja. Podnebne spremembe so poplavile mojo lastno klet. Energenti se dražijo v nebo. Inflacija je že tu, čeprav se ECB dela, da je ni. Pa razkritja Pandorinih dokumentov, ki kažejo, kako nas bogataši še vedno gladko nategujejo. Pa Afganistan. Pa smešno patetični "vrh" na Brdu, ki je bil bolj dno.
(Najljubši komentar – nemški novinar je rekel, da je "kot Woodstock, samo brez seksa in rokenrola". Blato torej.)
In še in še in oh. Ah.
Ampak OK. Kje so druge novice?
Jih samo jaz spregledam? Ali drži maksima, da je na prvem mestu vedno kri? Se je medijska krajina, se je novinarstvo res samoreduciralo na povzročanje čustvenih odzivov. Je edino, kar se še prodaja, sranje?
Bi bilo naivno dnevna poročila odpreti z "Naša najuspešnejša režiserka Mateja Koležnik v Berliner Ensemble z novim presežkom"? Ne vem, sanjam. "Občina zagotovila dodatna sredstva za brezdomce"? Športa ne spremljam, ampak celo "Mladinska reprezentanca na odličnem 13. mestu" bi kupil.
Če je družbena odgovornost medija, javnega ali zasebnega, posredovanje realne slike sveta, ki nas obkroža, se moramo vprašati, ali je vse skupaj res tako zelo zanič, kot se kaže. Ker naš svet je medijsko posredovan. In lepe zgodbe so samo še v reklamah.
Tudi za zgornje naslove obstaja angleški izraz. Reče se jim fluff piece, tretirajo se kot puhasto, neškodljivo polnilo, štof za med resne članke. In seveda je veliko bolj seksi razkriti novo afero, biti "prvi v službi resnice", če citiram lažnivce. Večer[1] in Pod črto in RTV so seveda objektivno boljši mediji od, ne vem, Slovenskih novic, oni drugi, ki jih ne bom omenjal, niti medij niso.
In ja, jaz se moram poskusiti malo … moderirati pri iskanju slabih novic. Ampak mislim, da odgovornost ni v celoti moja. Da sem vsaj delno tudi žrtev medijske krajine. Ki je zaradi rejtingov popustila človeški tendenci naslajanja nad slabim, potrebi po vznemirjenju in vznemirjanju. Tudi Nemci imajo super besedo: schadenfreude.
Vem, da se ne moremo več vrniti v čase, ko poročila niso bila podložena z glasbo, časopisi pa se za kupce niso borili z bombastičnimi naslovnicami. Vem.
Stabilno je dolgočasno. Vem. Dobra politika je mirna, preudarjena, dolgočasna. Tudi, če je radikalna. Ja. Dobra firma laufa brez večjih pretresov. Ja. Vem. Ampak. Dober medij, dobronameren medij bo odmeril čas in prostor tudi temi, ki ni kontroverzna ali odmevna ali šokantna.
Apokrifno[2] smo Evropejci Kitajcem pripisali kletvico, psovko, prekletstvo: "da bi živel v zanimivih časih!". In časi so zanimivi. Vsaj to.
Ampak. Tudi druge novice so pomembne. Ker se nam bo brez njih zmešalo.
***
[1] Avtor je pogodbeni sodelavec Večera. (op. a.)
Obiščite spletno stran brez oglasov.
