Kolumna Jureta Novaka: Razpad sistema

Vsaj smrti je manj.

To lahko delno pripišemo cepljenju, delno pa temu, da je veliko rizičnih posameznikov od okužbe s koronavirusom umrlo že prejšnjo zimo.

Imamo pa zato bistveno več okužb in približno enako hospitalizacij in sprejetih na oddelke intenzivne nege kot prejšnji december.

Predvidevam, da bo kolaps zdravstvenega sistema vlado še v decembru prisilil v zaprtje. Kak mesec prepozno. Spet. Po dveh letih tega sranja še vedno ne razumejo niti, kako deluje eksponentna funkcija. Kaj šele, kako komunicirati ali spodbujati ali združevati ali voditi.

Se je pa spremenilo to, da so – v nizkem štartu na volitve – stranke in njihovi veljaki začeli javno ponavljati to, kar si potihoma večina koalicije govori že od marca lani: še malo, pa bo.

Še malo, pa bo konec epidemije. Še malo, pa bo novo leto. Še malo, pa bodo volitve. Še malo.

Še malo, česa točno?

Več kot jasno je, da država komaj še deluje. V sistemskem smislu. Afere se vrstijo vsakodnevno. Nerazumne in nepremišljene odločitve prav tako. Problematična kadrovanja. Nejasni in nedorečeni odloki. Zmigovanja z rameni, neupoštevanje stroke. Napadi in obtožbe letijo na vse strani.

Še malo Janeza? Ker je za dobre stvari treba potrpeti? Ker je kalkulacija opozicije, da slabše ko nam bo zdaj, lepše se bomo imeli pod njihovim vodstvom?

Še malo smrti? Malo manj?

Verjetno objektivne odgovornosti ali posledic za katastrofalno slabo vodenje epidemije ne bo nosila SDS, ki bo na volitvah, predčasnih ali rednih, spet dobila svojih 20 odstotkov glasov zvestih gardistov. Brez božičnega čudeža se precej slabše piše njenim koalicijskim partnerjem. Hvala bogu. Edino, kar nas rešuje pred vkrcanjem na rusko-madžarski vlak, je Janez sam, ki svoje koalicijske partnerje med mandatom vsakič zdruzne v brozgo, iz katere se več ne poberejo.

Bo pa zato predvidoma šibka spet predvsem anti Janša koalicija svoje delo začela do kolen v tej brozgi in na požganinah države z majavimi temeljnimi institucijami in z razklanim volilnim telesom, ki ne zaupa več ne avtoritetam, ne strokam, ne medijem, ne institucijam, ne samemu sebi.

Odvadili smo se misliti prihodnost. Ker je že jutri nepredvidljiv, niti dopustov ne načrtujemo več, kaj šele da bi bili sposobni razmišljati strateško, dolgoročno. Pa prav to pa v kriznih situacijah najbolj potrebujemo. Premisleke. Vizije. Optimistične načrte.

Najslabše, kar lahko naredimo v slabi situaciji, je, da se nanjo zgolj še odzivamo – a začeli smo, na sistemski in na individualni ravni, početi prav to. Če načrtuješ, se lahko porušijo trije vogali načrta, pa vsaj eden še stoji. Če ne načrtuješ, niti gradil ne boš.

Evo krščanske temelje, Janez, prav imaš, res so naši civilizacijski. Še malo, pa bo bolje, še malo potrpimo, še malo trpimo, pa bo. Kot je bilo. Kot bo, v večnosti, v onostranstvu.

Na Tednu slovenske drame pravkar nagrajena Lorencijeva predstava Škofjeloški pasijon tematizira prav ta sadomazohistični (družbeni) jaz, ki je vpisan v temelj katolicizma. Z naslado in občutkom za lepoto išče prvine te želje po trpljenju. "Bolj ko trpim," pravi, "slajša bo nagrada." A bojim se, da je realnost bolj podobna banalnosti zla, ki jo brez afekta kaže Divjakov Gejm. Predstavama je skupno, da se v vsem času od nastanka, v primeru Pasijona v 300 letih, pri Gejmu pa v dveh, ni spremenilo nič bistvenega.

Vdanost v trpljenje, pojem potrpeti izhaja iz pozicije nemoči. Iz občutka, da se ničesar ne da spremeniti, da tako pač je. Da "še malo".

Pa vendar je situacija prej podobna tisti iz leta 1917 v carski Rusiji. Odtujeni vladarji brez stika z realnostjo. Brbotanje rezentimenta po vsej državi, smiselnega in politiziranega. Razpad sistema. Za revolucijo manjkata še inflacija (sledi, brez skrbi!) in pomanjkanje dobrin.

Ter kakšen mislec, načrtovalka, revolucionar. In taki se lahko hitro najdejo na populistični desni, če zmerna leva ne bo pljunila v roke, odprla kart in razgrnila načrtov. Ko Janez govori o novi republiki, misli Cezarja in imperij, ne združene Nemčije. In imperije je veliko lažje graditi na pogoriščih kot na zdravih in delujočih družbah.

Ali hitro in odločno nazaj sestavimo in zaženemo ta sistem ali pa bo čas za novega.

Ki ne bo nujno boljši, lahko pa bo precej slabši.

Še malo.