Svoje čase, ko še ni bilo svobode in demokracije, a so se ljudje intenzivneje družili in dosti več smejali, je skoraj vsaka prijateljska družba premogla vsaj enega veščega pripovedovalca šal. Po domače vicmaherja, ki je neumorno stresal vedno nove štose, največji mojstri med njimi pa so še stare in zguljene ali pa dokaj povprečne šale znali povedati na svež in zanimiv način ter z navidezno lahkoto in neprisiljenostjo hvaležno občinstvo pripravljali do pomenljivega muzanja ali glasnega krohota. Odvisno pač od vsebine, ki je lahko bila kar na prvo žogo ali pa je bolj nekje med vrsticami odkrivala kakšno univerzalno življenjsko modrost oziroma bičala človeško neumnost. Mednje so tako ali drugače sodili tudi vici, ki so se norčevali iz političnega sistema, oblasti in njegovih glavnih akterjev in zaradi česa bi njihov pripovedovalec lahko imel resne težave. Po najbolj črnem scenariju ga je čakal celo zapor na kakšnem zloglasnem jadranskem otoku, zato so ti vici veljali za takšne "s pogledom na morje". Dasiravno ne gre podcenjevati posledic verbalnega delikta v avtoritarnih in totalitarnih režimih, spomnimo se samo Kunderove Šale, je v osemdesetih, ko sem se sam srečal s političnimi vici, ta strah že bil bolj votle sorte. Krožila je celo teorija, da naj bi si jih bila izmišljevala in med ljudmi razširjala kar sama komunistična oblast ter na ta način amortizirala, kanalizirala in obvladovala potencial ljudskega nezadovoljstva. Teorija zarote gor ali dol, vedno sem občudoval tako njihove avtorje kot pripovedovalce in jim kar malce zavidal. Zato, ker sta lucidnost in duhovitost odraz inteligence in ker sam tovrstnega talenta nikoli nisem premogel. Pa čeprav za posebne prilike in v bojazni, da ne izpadem prevelik runkl ali puščoba, še danes v rokavu skrivam dva ali tri sicer precej benigne in politično korektne štose, ki si mi jih je po čudežu uspelo zapomniti in ki jih ob dobrem dnevu znam celo nekako povedati. Najraje kakšnega živalskega, ali pa internacionalnega, denimo tistega o malem Muju in sarmi.
Na kratko za tiste, ki ga morda ne poznate: pride mali Mujo v ponedeljek iz šole in vpraša mamo, kaj bo za kosilo. Ta mu odgovori "Sarma, sine", nakar Mujo od navdušenja skoči v zrak in na ves glas zakriči: "Sarma, jupiii!" Ista zgodba se ponovi še v torek, sredo in vse dni za tem, posledično in postopoma pa usiha tudi Mujovo navdušenje pred vsakodnevnim obedom in vzklik radosti iz njegovih ust je vedno šibkejši, na koncu že povsem resigniran in apatičen, komajda slišen. Tako se teden zavrti in spet je tu ponedeljek, ko Mujo spet plane skozi vrata in poln navdušenega pričakovanja vpraša: "Mama, kaj je za kosilo?"
Glavna poanta zgodbe seveda ni v malem Muju in sarmi, namesto njiju bi lahko bila tudi Janezek (ali Tonček) in goveja juha, temveč v prispodobi življenjske rutine, za katero se nam pogosto zdi, da poteka bolj ali manj neodvisno od naših želja, pričakovanj in potreb in da nanjo skorajda nimamo vpliva. Zato človeku končno ne preostane nič drugega, kot da se sprijazni ter pogoltne, kar mu servirajo. Že res, da bi poln krožnik včasih najraje zabrisal v zid, a po drugi strani se boji, da bo v tem primeru ostal lačen, povrhu pa še prizadel skrbno in ljubečo mater ter posledično razočaral samega sebe. Zato se vda v usodo, stisne zobe in se, že navajen tovrstnih preizkušenj, odloči za vsako ceno vzdržati do konca, do novega začetka, ko bo seveda vse drugače. Takšna samoprevara sicer tolaži in lajša vztrajanje v nečem, kar tako ali drugače škoduje, omejuje in slabi, obenem pa onemogoča akcijo, s katero bi bilo mogoče dejansko kaj spremeniti, popraviti ali izboljšati. Pa pri tem ne mislim na svetovno revolucijo, temveč na korake, majhne za človeštvo, a velike za človeka.
Po eni strani frustracija ob zavedanju, da pravim mojstrom sam ne sežeš niti do kolen, po drugi strani pa zadovoljstvo in hvaležnost, da si na nek težko opisljiv in oprijemljiv način vendarle tudi sam droben delček podobnega sveta, misli in čustev
