(REPORTAŽA) MOME: Univerza, kjer so izdelali krožnik iz micelija

Na bolj zeleni strani madžarske prestolnice Budimpešte, torej na desnem bregu Donave, se razprostira kampus Univerze Mome (Moholy-Nagy University of Art and Design), kjer je mogoče študirati različne programe umetnosti in oblikovanja. Magistrski program bolonjskega študija poteka v angleščini, to pa zato, ker želijo na študij privabiti tudi študente iz tujine, še posebno iz sosednjih oziroma bližnjih držav, prav tako pa k sodelovanju vabijo različna podjetja, inštitucije in organizacije, pojasnjuje direktorica Réka Matheidesz, tudi ena od 50 najbolj vplivnih žensk na Madžarskem. Kaj vse je mogoče študirati na tej univerzi, zakaj je drugačna, s čim se ukvarjajo študenti in zaposleni, kakšna pravila veljajo?

Različne študijske smeri in projekti

Da študentje živijo z univerzo in obratno, je mogoče zaznati na vsakem koraku, niso namreč le v predavalnicah in delavnicah, kjer šivajo, tkejo, rišejo, oblikujejo nove ideje, ampak si slikarsko platno postavijo zunaj in slikajo, drugi fotografirajo ali snemajo, tretji ustvarjajo skulpture in podobno. Univerza namreč združuje številne študijske programe – od animacije, oblikovanja, menedžmenta v umetnosti in oblikovanju, poučevanja oblikovanja in vizualnih umetnosti, modnega in tekstilnega oblikovanja, oblikovanja nakita in kovin, arhitekture, oblikovanja keramike, medijskega oblikovanja, medijskega in grafičnega oblikovanja, fotografije … Šest magistrskih programov je mogoče poslušati tudi v angleščini. Med njimi je animacija, kjer je v središču razvoj vsebine, program pa študente uči različnih vlog in procesov produkcije animacije ter uporabe modernih tehnologij pri tem. Uspešnega poslovnega razvoja in učinkovitih komunikacijskih veščin se učenci naučijo med študijem menedžmenta v umetnosti in oblikovanju, potem sta tu še dva različna oblikovalska programa (oblikovanje in oblikovalec) in pa študij oblikovanja interakcij. "Usposabljamo strokovnjake, ki bodo imeli vodilno vlogo pri oblikovanju najbolj inovativnih digitalnih storitev prihodnosti," pravijo o razmeroma marsikje nepoznani smeri. V angleščini poteka še študij fotografije.

Univerzo, ki bo prihodnje leto praznovala 145-letnico delovanja in jo že v zasnovi zgradb odlikujeta "funkcionalnost in preprostost" sloga bauhaus, obiskuje 850 študentov, skupaj z zaposlenimi je v kampusu okoli 1200 ljudi. Obojim so se pred kratkim pridružile čebele, za zdaj imajo dva panja, v bližnji prihodnosti pa bi radi pridelovali svoj med. Nič nenavadnega pa ni niti to, da se vam med nogami smukajo kosmatinci, saj so na področju univerze dobrodošli tudi psi, eden je smuknil celo v predavalnico. "Želimo delovati čimbolj zeleno," pa pravi Zsófia Zubay, vodja dogodkov na Mome, medtem ko razlaga o čebelah in drugih podobnih projektih. Študenti, profesorji in drugi zaposleni na univerzi so novembra s pomočjo gozdarskih inženirjev in strokovnjakov za varstvo okolja posadili 20 tisoč sadik v svojem gozdu na petih hektarjih, kar je primerljivo z desetimi nogometnimi igrišči. Univerzitetna knjižnica je javna, v družbi pa želijo pustiti pečat tudi s projekti, kot je priprava depriviligiranih skupin na študij, ki vključuje tako strokovno kot psihološko pripravo.

Snujejo avtomobile prihodnosti

Za zdaj Mome obiskuje 30 mednarodnih študentov in nekaj tistih, ki so na izmenjavi preko programa Erasmus+. Lepo število diplomantov pa glas o univerzi ponese v tujino. Posebne uspehe žanjejo denimo v laboratoriju za oblikovanje mobilnosti, kjer raziskujejo in dizajnirajo cel spekter mobilnosti, od avtomobilov do drugih vozil. Sodelujejo z različnimi blagovnimi znamkami, najbolj intenzivno pa s podjetjem Mercedes, ki sponzorira njihov pouk oziroma laboratorij. Skupaj s podjetjem razvijajo vozila prihodnosti, "nikakor ne za danes, naslednje leto ali dve, ampak razmišljamo, kaj bo uporabno čez najmanj deset, dvajset let, o trendih prihodnosti," pojasnjuje Dániel Ruppert, eden od nosilcev laboratorija. In kaj na primer snujejo? Med številnimi projekti Ruppert izpostavi projekt Gecco. "Mladi niso zainteresirani za mobilnost, zato bi jih lahko navdušili za deljenje mobilnosti (na primer deljenje avta, tako imenovani car sharing) v povezavi z igrafikacijo. Na primer, da jim omogočiš, da lahko izberejo zunanji videz avtomobila, ki ga bodo uporabljali," izpostavi sogovornik enega izmed primerov. Drugi zanimiv projekt je snovanje javnega prevoza po tirih, nekakšen vlak. Ta se na končni postaji spremeni v gondolo, ki te popelje na hrib. Ugotavljajo namreč, da je menjava načina transporta do končne lokacije lahko neprijazna do uporabnikov. V sodelovanju z Mercedesom pa razvijajo še avtonomni športni avto.

V laboratoriju za mobilnost sodelujejo z vsemi tehničnimi univerzami na Madžarskem. S tehnično univerzo v prestolnici snujejo mikrovozilo - urgentno vozilo, ki bi prevažalo kri in organe, pri čemer bi ga lahko upravljal človek, lahko pa bi bilo tudi avtonomno. Pri tem uporabljajo vse najnovejše tehnologije AR (razširjena resničnost; interaktivna izkušnja, ki združuje resnični svet in računalniško ustvarjeno 3D-vsebino), VR (navidezna resničnost), AI (umetna inteligenca), 3D-printanje … Medtem ko pri nas pogosto še vedno razpravljamo o tem, če, kako in koliko umetne inteligence uporabljati pri svojem delu na fakulteti, je Ruppertov odgovor jasen: "Biti moramo odprtega duha in fleksibilni, razmisliti, kako jo integrirati v proces dizajniranja. Razvoj aplikacij na tem področju je tako hiter, da inštitucije težko sledimo." Na vprašanje, kako jim umetna inteligenca lahko pomaga, sogovornik odgovori s primerom aplikacije, ki omogoča "vizualno interpretacijo ideje". "Študentje lahko ure in ure fotošopirajo, da narišejo eno idejo, lahko pa jim to naredi program. Render lahko delajo tri ure, umetna inteligenca pa v dveh minutah ali manj izriše ne le eno idejo, ampak več njenih verzij. Nove aplikacije in programi se pojavljajo vsak teden in jih moraš vključiti v delo, sicer ostajaš zadaj," pravi Ruppert. Tudi nekaj slovenskega pridiha je v tem laboratoriju, saj z njimi sodeluje slovenski oblikovalec avtomobilov Robert Lešnik.

Poudarek na mentorstvu in sodelovanju

V vseh pogledih so usmerjeni v prihodnost, zato ni naključje, da imajo tudi iniciativo Univerza prihodnosti. Vodi jo Lili Érmezei, strateginja in organizacijska psihologinja. Poudarja, da se vzorci učenja, ki smo jih poznali nekoč, denimo linearni model pridobivanja izobrazbe – premica diploma, magisterij, doktorat –, spreminjajo. "Odnos študentov do znanja, poti učenja in zmožnost učenja, prenos znanja, način interpretacije znanja se spreminjajo in zavedamo se, da se moramo tej spremembi prilagoditi na celotni univerzi," izpostavlja Érmezeijeva. Dodaja, da bi za spremembo študijskih procesov lahko najeli zunanje svetovalce, a so prepričani, da zmorejo to storiti sami. Za zdaj se odločajo o razmejitvi na tri veje študija – klasičnega (stara diploma), študija za prihodnost (magistrski, doktorski in specialistični programi) in strokovnega (namenjen bi bil odraslim). V novih okvirjih naj bi na univerzi začeli izobraževati jeseni leta 2025. "Preoblikovali smo tudi našo notranjo organizacijo, tako da smo ustvarili akademsko središče, ki je zelo prilagojeno in osredotočeno na akademski razvoj," izpostavlja sogovornica, da želijo študentom dati izobrazbo "za prihodnost".

Velik poudarek bo na mentorstvu. "Klasično" izobraževanje bo namenjeno združevanju in povezovanju študentov, pa tudi zapolnitvi vrzeli med srednješolsko in univerzitetno izobrazbo. Vrzel med znanjem obeh skupin je namreč (pre)velika, vstopno znanje študentov nekoliko šepa. "Srednješolski sistem je premalo učinkovit oziroma je osiromašen in zato smo predani in motivirani, da bi to vrzel popravili in ponudili nekakšno celostno osnovo, ki je zelo osredotočena na skupnost, ko študente združimo," pojasnjuje vodja iniciative, prepričana, da je prihodnost v sodelovanju, zato temu področju namenijo veliko pozornosti. Programe bodo tudi po prenovi skušali organizirati čim bolj multidisciplinarno.

Za razvoj je včasih treba korak nazaj

Študentje si ne želijo več le klasičnega študija o določenih temah, temveč tudi drugih veščin, ki so pomembne, kot so dobri odnosi ali pa psihološka fleksibilnost. "Vse naše napore bomo vložili v grajenje različnih, tudi mehkih veščin," še izpostavi sogovornica. In dodaja, da vsega vendarle ne bodo spremenili, denimo dobrega razmerja študenti vs. zaposleni, saj imajo zdaj pet študentov na enega profesorja. "V našem načrtu ni, da bi še rasli, da bi imeli več študentov. Nočemo biti veliko večji, kot smo zdaj, hočemo pa ponuditi več."

Lili Érmezei ob koncu izpostavi najpomembnejše, kar imajo v mislih, ko na novo razmišljajo o izobraževalnem procesu na univerzi. "Študije kažejo, da so nove generacije precej osamljene in da čutijo neke vrste izgubljeno otroštvo zaradi digitalizacije. Hrepenijo po obdobju, ki ga nikoli niso izkusile. Psihološko gre za zelo zanimiv fenomen. Mladi so zelo anksiozni, ne počutijo se varno. Z znanjem pa so lahko bolj varni in prepričani vase," pravi sogovornica in izpostavi vprašanje, kdaj so pripadniki mlajše generacije nazadnje kaj delali z rokami. "Včasih moramo za razvoj narediti tudi kak korak nazaj, kot je izkušnja dela z rokami, ki je mnogi danes več nimajo. Zato želimo inovirati z miselnostjo, da nam tudi ni treba poustvariti vsega iz nič in ustvariti sveta, ki ga še nismo izkusili. Najboljše prakse in znanje lahko ostanejo. Pri prenovi želimo biti inovativni, a tudi zelo pozorni na vrednote, ki so nam pomembne, ki so nam skupne že mnogo let obstoja univerze in celotnega dela družbene kulture na Madžarskem," sklene vodja iniciative, ki bedi nad prihodnostjo univerze.

Element presenečenja pri fotografijah

Fotograf Gábor Arion Kudász, ki že desetletje vodi oddelek za fotografijo, pravi, da pri prenovi in orientiranju v prihodnost kljub vsemu ne bo šlo za tako veliko tranzicijo, kot se zdi, saj so se na univerzi morali spreminjati in prilagajati vsako leto. Pri tem pa so najpomembnejši "študenti, brez njih nobena organizacija ne bi preživela". Ko so prešli na poučevanje v angleščini, so imeli v mislih študente in kaj so ključne kvalitete, ključne točke, ki jih želijo ohraniti. Medtem ko se zavedajo, da je bilo poučevanje v madžarskem jeziku ovira za študente iz tujine, sploh za tiste, ki so sicer del podobnega kulturnega okolja, lahko s spremembo jezika hitro izgubimo nekaj kulturne dediščine. "Zato smo pri tej tranziciji zelo previdni, da najdemo ravnovesje med obojim," razlaga Kudász, ki je prepričan, da je fotografija pogosto povod za začetek debate.

S študenti so tako ravno sredi projekta, v katerem se ukvarjajo z vidnostjo in različno reprezentacijo jedrske energije. "Ne vem, ali veste, da na Madžarskem gradimo veliko novo jedrsko elektrarno in veliko informacij je neznanih. S študenti poskušamo ugotoviti, česa ne moremo videti. Zelo zanimivo je bilo videti, kako so učenci sami in kako je moralo tudi občinstvo, ki je videlo fotografije, spremeniti svoj pogled. Mislim, da je to bistvo fotografije - začeti razpravo in spremeniti način razmišljanja ljudi." Ob tem fotograf spregovori še o kriterijih za sprejem študentov. Zanje ni bistveno, da izobrazijo 12 ali 13 fotografov, da bodo nadomestili fotografe, ki gredo tisto leto v pokoj. "Izobraziti moramo enega, dva ali tri fotografe, čigar imena bodo institucija sama zase!" je Kudász jasen, da iščejo presežke, zato v prijavah študentov čakajo na "element presenečenja" v njihovih portfolijih.

Narava v virtualni resničnosti je boljša kot nobena

Nekoliko mlajši kot program fotografije je predmet oblikovanje interakcij, v katerem se ukvarjajo z interakcijo med računalnikom in človekom, s študenti se pogovarjajo o kritičnih aspektih uporabe tehnologije. "Delamo tudi z umetno inteligenco, ne obsojamo novih tehnologij, le tako bomo pripravljeni na to, kar prihaja. Z novimi tehnologijami skušamo reševati predvsem izzive iz okolja, kako izboljšati uporabniško izkušnjo s tehnologijami," pravi vodja programa Tamás Fogarasy o programu, ki je v tem delu Evrope razmeroma še nepoznan. "Ko posameznik razmišlja o uporabniški izkušnji, običajno pomisli, kako naložiti tinder ali facebook na telefon. To je običajna predstava, kaj sta tehnologija in programska oprema. Ampak to je le deset odstotkov vsega v digitalni dobi, 90 odstotkov pa je uporabnih drugače, tudi kot sistemi v bolnišnicah. Torej tehnologija rešuje tudi življenja, na kar pozabljamo. Potem pa slišimo, da je tehnologija slaba, ker nas ločuje in povzroča, da postajamo individualisti. Socialna omrežja to res počnejo, ampak tehnologija je tista, ki izboljšuje naša življenja," Fogarasy svari pred nepotrebnim strahom in potegne ločnico med različnimi pojmi.

Kar je dobrega v tehnologiji, poskušajo prenesti tudi v prakso. Ágnes Bakk, ki je na univerzi specializirana za virtualno resničnost, interaktivno pripovedovanje zgodb in preučevanje socialnih interakcij v virtualnih okoljih, predstavi aplikacije virtualne resničnosti, s katerimi skušajo bolnikom, ki dlje časa ležijo v postelji in sami ne morejo v naravo, slednjo pripeljati v bolniško sobo z novodobnimi tehnologijami. Flora in favna sta taki, kot ju poznajo v regiji, zvoki pa so bili posneti v naravi. Tudi pri otrocih z diagnozo ADHD so ugotovili, da jim srečanje z naravo s pomočjo virtualne resničnosti zmanjša anksioznost, bolj so sproščeni. Za zdaj sodelujejo z dvema bolnišnicama v prestolnici, kjer preizkušajo svoje ugotovitve oziroma programe, ki so jih razvili. Prav tako iščejo odgovor, kako poteka romantična ljubezen v virtualni resničnosti, razvijajo pa tudi blazino, ki bi posnela naše sanje.

Testi pod morsko gladino

Nove ideje rastejo v okviru inovacijskega centra, ki ga vodi Latvijka Lāsma Ivaska. Ta poudarja, da raziskujejo nove ideje, nove materiale, pri tem pa skrbijo za trajnost. V restavraciji Salt, ki se lahko pohvali z Michelinovo zvezdico, sladice strežejo na krožnikih, ki so jih razvili in oblikovali v okviru tega centra v Mome. To so res prav posebni krožniki, narejeni iz gliv oziroma njihovega micelija. Micelij se razraste v kalupu želene oblike, nato pa ga obdelajo s posebnimi snovmi in - izvolite - trajnostni krožnik je tu. Krožnike in posode iz drugih materialov, pladnje in drugo opremo za znane restavracije, za katere dizajnirajo študenti, oblikujejo pod vodstvom oblikovalke Angéle Góg, na ogled pa so v njenem posebnem studiu.

Kako biti drzen pri uresničevanju svojih idej je v času našega obiska študentom razlagal britanski oblikovalec svetil Tom Dixon, ki je prehodil precej nekonvencionalno pot do svetovne slave. Medtem ko se njegove luči prodajajo za več sto evrov, je mogoče na spletu najti videe, kako skledo iz Ikee predelati v njegovo luč za pičlih dvajset funtov. No, že skleda je presneto podobna njegovemu dizajnu, se mršči Dixon, ki s takimi vprašanji ne obremenjuje preveč, loteva se jih s humorjem, ki je "bistven za razum". Z mislimi je že pri projektih v tropskih morjih, kjer pod morsko gladino testira nove oblikovalske ideje in nove materiale. V svetu, kjer vse postaja bolj univerzalno – sam je začel kot punker, danes pa so vsi oblečeni enako, se priduša -, je na Mome še mogoče najti precej podobne kreativnosti, kot jo premorejo največji oblikovalci.

*Članek je nastal po študijskem obisku na povabilo univerze MOME.