(REPORTAŽA) V gnezdu Orbánovih nasprotnikov: Populizem namesto rasizma. Deluje!

Predsednik madžarske vlade je želel pred kamerami dokazati, da so govorice o tem, da v državi ni svobode tiska, izmišljene. Z največjim veseljem je pokazal na klasično oblikovan tednik 168 Óra, ki ga ureja József Makai, in ga predstavil kot vpliven opozicijski časopis. Potem pa še Magyar Naranc, Madžarsko pomarančo, ki je začela izhajati leta 1989, ko se je Orbán iz komunističnega mladinskega funkcionarja prelevil v liberalnega demokrata, Fidesz pa je bil napredno gibanje za demokracijo.

Uredniku Józsefu Makaiju je s tem naredil veliko veselje. 168 Óra ima prostore na skrajnem robu mesta, kamor podzemna železnica ne seže, ampak je treba sesti na vlak. Za uredništvom so samo še polja. "Odprla so se nam nova obzorja," je rekel Makai. "Odkar je Orbán na televiziji rekel, da smo pomemben kritičen časopis, nas kličejo ljudje iz opozicije, ki so nam prej zavračali intervjuje."

Pavliha in premier

Madžarski premier zagotavlja, da v državi mrgoli opozicijskega tiska, ki živi v popolni svobodi. Ali res? Gospod László Wölfinger ima trafiko na križišču ulic Szigony in Práter. "Imate časopise, ki so kritični do Viktorja Orbána?" sem vprašal.

"Imam," je rekel. "Vendar je prav danes bolj slabo. Ne bi raje prišli jutri? Počakajte, da pogledam." Iz ozadja je potegnil časopis Népszava, ki izhaja na 18 straneh in se predstavlja kot "sociáldemokrata napilap". Verjamem, da strankarskega glasila socialdemokratov Orbán nima pod kontrolo. "Imate tudi kakšen pravi časopis?" Brskal je po kupih v ozadju in mi z olajšanjem dal satirični tednik Hócipö, ki je imel na naslovnici Orbána s 168 Óra in Hócipöm v rokah. "Naranc?" sem vprašal. "168 Óra?" "Ravno danes nimam ničesar. Res ne bi prišli jutri? Vzemite Figyelö, oni so kar kritični." Ko sem znancem pokazal, kaj od opozicijskega tiska sem našel, so se ob pogledu na Figyelö smejali, češ da je zgleden primerek tiska pod vladnim nadzorom. Eno skromno strankarsko glasilo in Pavliha je bilo vse, kar sem od opozicijskega tiska dobil v roke.

Zagotovili so mi, da je v Budimpešti in velikih mestih položaj boljši kot v provinci. Z nekaj dobre volje lahko nabereš nekaj kritičnega tiska, ki pa je marginalen, ima nizke naklade in je brez množične publike. Če se hočeš informirati, lahko kaj najdeš na internetnih portalih. Vendar jih takoj, ko postanejo vplivni, zatrejo, kupijo ali jim drugače delajo težave. Podobo Madžarske in njene vlade krojijo strogo nadzorovani državni mediji s televizijo na čelu, ob njej pa so še drugi mediji, ki so v lasti Orbánovih tajkunov. Človek dobi občutek, da opozicijskega tiska ni.

Oprostite, kje najdem opozicijo?

Ali opozicija sploh obstaja? Ob tem vprašanju se sogovorniki običajno nasmehnejo. Nekaj obstaja in v resnici je v zadnjem letu postalo zanimivo. Po spektakularnem porazu opozicijskih strank leta 2018 je šest preživelih strank prišlo do sklepa, da vsaka posebej ne bo nikoli porazila Orbána in njegove stranke. Sklenile so oblikovati zavezništvo in skupaj podpreti kandidate, ki bodo dobili največ podpore v prvem krogu internih opozicijskih volitev. Odločile so se za ameriški način izbire kandidatov v dveh krogih. Zvenelo je smiselno, zadnje mesece pa skupni fronti vse raziskave javnega mnenja kažejo za las več uspeha kot Orbánu. Prihodnjo pomlad bo Fidesz na parlamentarnih volitvah dobil resnega tekmeca.

V zavezništvo so vstopili socialisti, ki so pred 12 leti, sredi korupcijskih škandalov in ob neprevidnih izjavah tedanjega premierja Ferenca Gyurcsányja, oblast prepustili Orbánu. Gyurcsány se je poslovil od stranke in ustvaril novo liberalno levo stranko Demokratična koalicija. Dve med seboj skregani levi stranki tvorita jedro opozicijske fronte, ki so se ji pridružili zeleni iz LMP, stranka Dialog, ki govori z vsemi, in nova stranka Momentum, ki zagotavlja, da je stroga sredinska politična skupina. To zveni, kot da bi lahko delovalo. Vendar je v koaliciji še ena stranka, ki družbo dela zares čudaško. Jobbik je med njimi najmočnejši partner. Leta 2018 so člani Jobbika v črnih uniformah pred evropskimi institucijami zažigali zastave Evropske unije. Niso hotele goreti, kar je neonacistično jedro stranke tako razjezilo, da so se hoteli tepsti na ulicah. Jobbik je bil rasistična, antisemitska, protimigrantska stranka, ki se je zavzemala za izselitev Romov in prepoved vseh politik, ki ne temeljijo na veri v enega boga. Kako so lahko oni v zavezništvu s socialisti, liberalci in zelenimi? To ne more delovati.

"Seveda lahko deluje," je v pisarni v središču mesta zagotovil eden najbolj zanesljivih madžarskih raziskovalcev javnega mnenja. "Na Madžarskem je vse možno." Madžari so vzdržljiv narod. Zunaj je bilo 37 stopinj, Tibor Zavecz pa je imel v pisarni svoje agencije ugasnjeno hlajenje zraka in odprta okna. Pil je neohlajeno vodo. Pisalno mizo je pospravil, ker se je ravno odpravljal na počitnice v Piran.

"To ni več tisti Jobbik, ki ga vi poznate iz preteklosti," je pojasnil. "Po porazu leta 2018 so dvakrat zamenjali vodstvo, zamenjali pa so tudi članstvo in volivce. Vsaj dobršen del. Samo še 20 odstotkov njihovih volivcev je ljudi s predsodki, ki v sebi nosijo DNK starega rasističnega in neonacističnega Jobbika."

Rekel je, da je novo vodstvo Jobbika zaznalo, da je 80 odstotkov volivcev nezadovoljnih in jeznih. "Jobbik jih je nabral nekaj med liberalno opozicijo, nekaj med neopredeljenimi, kar nekaj pa tudi med nezadovoljnimi volivci Fidesza. Uspelo mu je ustvariti novo volilno telo in stranko je prilagodil temu telesu."

Orbán je res močan politik. Iz neonacistov je naredil zaveznike socialistov in zelenih, z liberali, ki posredujejo med njimi. Poteza je presenetljivo dobro delovala. Združena opozicija se je okrepila za pol milijona glasov.

Opravičili smo se

Ampak Jobbik? Oni da so spodoben sogovornik? Namesto besed so še pred kratkim uporabljali batine. Podpredsednik stranke Dániel Zsiga-Kárpát ni videl nobenih težav. "Z veseljem bom govoril z vami. Popoldne bom v Szerencsu, kjer bomo imeli flash mob za našega lokalnega kandidata Lászla Bíróta. V dveh urah ste lahko tam. Mi bomo pri krožišču v središču mesta pri stari cukrarni."

Szerencs je majhno podeželsko mesto na severu Madžarske v smeri proti meji z Ukrajino. Ima opazno romsko prebivalstvo in vzbuja vtis malo pozabljenega kraja. László Bíró je stal ob krožišču in čakal svojega podpredsednika. Dvema Rominjama, ki sta s plastičnimi vrečkami stopili iz bližnje drogerije, je v roke potisnil letak in ju prijazno ogovoril. Čez cesto je bil vhod v staro cukrarno, ki je bila v 19. stoletju največja tovarna sladkorja v Evropi. Ob njej je stala tovarna čokolade.

"Vi ste tisti László Bíró, ki je slovel zaradi antisemitizma in je grmel proti Romom?" Zdelo se je neverjetno, da je nasmejani gospod isti človek kot László Bíró iz leta 2015.

"Vse je res," je rekel brez zadrege. "Govoril sem strašne reči o Judih, Romih in mnogih drugih. Ampak sem se vsem opravičil." Kako se človek opraviči za besede, ki sodijo v kraljestvo živali? "Šel sem na televizijo in rekel, da mi je žal za vse, kar sem rekel. Tudi sam ne razumem, da sem lahko imel takšne nazore. Zdaj razmišljam čisto drugače."

Poskušal je razložiti položaj v njegovem okrožju, kjer se Fideszove volivce trudi prepričati, da bi na volitvah glasovali zanj. Je najbolj prepričljiv opozicijski kandidat v okrožju in mora pridobiti tudi socialiste. "Naše največje mesto je Tiszaújváros, kjer je sedež velikega kemičnega kombinata. Volivci so v glavnem levičarji. Bil sem kandidat tudi v tem mestu in vsi so vedeli, da sem desničar in član Jobbika. Leve stranke so tam vedno imele večino, pa sem dobil 70 odstotkov glasov. To je veliko mesto. V manjših mestih pa sem izgubil proti Fideszu in nisem prišel v parlament. Zakaj? Zato, ker v majhnih mestih ni opozicijskih glasil. Ljudje gledajo samo televizijo in slišijo, kar jim rečejo v cerkvi. Državna televizija in drugi mediji pa vsi ponavljajo, kar jim pošilja Fidesz. Zato delim letake. Da me spoznajo. Razen na ulici me ne bodo videli nikjer drugje."

V provinci je Fideszova politika enostavna in učinkovita. Lokalnim samoupravam so odvzeli večino samostojnih virov dohodkov. "Fidesz nas drži na kratki uzdi," je rekel Bíró. "Če so župani lojalni, dobijo državni denar in evropska sredstva. To je pomembno zato, ker lokalna oblast z županom in občinskim svetom odloča, kdo bo dobil pomoč, kdo bo opravljal javna dela in kako se bo razdelil denar. V nekaterih mestih se kopljejo v denarju, zidajo stadione, obnavljajo šole in tlakujejo ulice, v drugih nimajo s čim urejati kanalizacije. Fidesz ruši vse nelojalne župane in vzpostavlja svoj strankarski sistem distribucije državnih sredstev. Problem je v tem, da je v majhnih mestih lokalna samouprava velika delodajalka. To ni politika, to je izsiljevanje."

Res je bil drug človek. Namesto Sorosa, Romov in evropskih birokratov ga zdaj zanimajo težave lokalne ekonomije, skupaj z levičarskimi delavci kemične industrije iz Tiszaújvárosa. "Kaj se vam je zgodilo?" Dániel Zsiga-Kárpát, ki je prav tako z nasmehom delil letake, je rekel, da je vse popolnoma razumljivo. Orbána je mogoče uničiti samo z združitvijo političnih sil, ki se sovražijo. Zsiga-Kárpát je na demonstracijah proti migrantom kričal, da jih je treba poloviti in vreči nazaj v morje. Zdaj se je iz Budimpešte pripeljal v črnem mercedesu in je na robu političnega prostora nabiral glasove za opozicijo. "Vsi v opozicijskih strankah smo spoznali, da imamo možnosti proti režimu samo, če nastopimo skupaj. V vsakem okrožju bomo izbrali kandidata, ki bo dobil največ glasov, in ga bomo vsi podprli. Volitve bodo prihodnje leto zelo tesne."

To je zelo res. Vendar opozicijska fronta zveni kot čudež v Kani Galilejski. "Šest opozicijskih strank se je sestalo in odločili smo se, da bomo sodelovali na vseh področjih. Našli smo skupne točke, od kmetijske politike do izobraževanja in šolstva. Hočemo sodelovati v demokratičnem dialogu drugače mislečih."

Kaj se je zgodilo Jobbiku? Preprosto. Fidesz ga je na volitvah leta 2018 zdesetkal. "Takoj po volitvah smo v roku 24 ur zamenjali vodstvo. Vsi so odstopili. Leto dni smo potrebovali, da smo izbrali novo vodstvo. Bili smo dezorientirani in osamljeni. Zdajšnji novi predsednik Péter Jakab je takrat vzniknil kot voditelj in nas vrnil na politični oder. Popolnoma je spremenil način nagovarjanja državljanov. Tudi v parlamentu je začel uporabljati besednjak najbolj običajnih ljudi. Po zadnjih raziskavah javnega mnenja smo animirali 250.000 novih volivcev. V zgodovini Jobbika je bilo to do nepojmljivo." Populizem namesto rasizma. Deluje.

Vsi proti enemu

V Budimpešti je v centrali Demokratične koalicije Gergely Arató potrdil, da je vse res. Demokratična koalicija deluje kot koordinatorka sodelovanja med strankami pri oblikovanju skupnega političnega manifesta opozicije. Njen najbolj konstruktiven partner je Jobbik. "Naše stališče je bilo, da se je treba proti Orbánovemu režimu enotno boriti in da z njimi ni mogoče skleniti nikakršnega kompromisa. Z Jobbikom tekmujemo za mesto druge najmočnejše stranke v državi. Brezhibno sodelujemo."

"Z neonacisti?" Odkimal je. "Jobbik ni več neonacistična stranka. Šli so skozi nekaj resnih transformacij. Izključili so skrajne desničarje in neonaciste. Še vedno pa so desna stranka. So evroskeptiki, govorijo o obrambi nacionalne suverenosti in nasprotujejo zakonodaji v zvezi z LGBTIQ." Jobbik se razvija v desno ljudsko stranko. Poskušajo zbežati pred svojo preteklostjo. Ker tudi nekdanji socialisti poskušajo zbežati pred lastno preteklostjo, so se znašli na skupni poti. Formula deluje za vse. Demokratična koalicija je na prvih volitvah dobila 5 odstotkov glasov in je komaj prišla v parlament. Na evropskih volitvah pa je že bila najmočnejša opozicijska stranka s 16 odstotki.

"Je Orbána mogoče poraziti?" "Da," je rekel Gergely. "Mislim, da je to možno. Potem pa nastopi problem deorbanizacije države. Vrhovni tožilec je Orbánov človek, osebe na vrhu sodstva tudi. V vseh institucijah so njihovi ljudje. Iz medijev je naredil propagandni aparat. Ustavo je prilagodil tako, da jih ni mogoče odstraniti. Kdo bo preiskoval skorumpirane politike in tajkune in jim sodil, če so na vseh položajih njihovi pajdaši?"

Dalajlama proti Orbánu

Šest opozicijskih strank sešteva pretekle poraze in iz njih kujejo načrte za prihodnje zmage. Vsaj za zmago na parlamentarnih volitvah. Krisztina Baranyi je že zmagala. V 9. okrožju Budimpešte Ferencvaroš je na županskih volitvah porazila tako Fidesz kot socialiste. Županja je zunaj vseh parametrov strankarske politike. Prišla je iz sarkastične Stranke psa z dvema repoma in nastopila kot neodvisna kandidatka. Dobila je 60 odstotkov glasov. Kot županja se je takoj udarila tako z vladnimi načrti Viktorja Orbána kot z vlado Republike Kitajske.

Polje boja je devastirano industrijsko območje ob Donavi. Tam so nameravali zgraditi študentsko naselje, ki bi sedem javnih fakultet v četrti povezalo v akademsko celoto z infrastrukturo, ki zraste v krajih, kjer je prebivalstvo zelo mlado. Vlada se je odločila, da bo prostor študentskega naselja ukradla in prepustila Kitajski, da tam zgradi stavbo privatne Univerze Fudan. "Avtokracija je dober izraz za režim, ki zdaj vlada Madžarski," je rekla županja. "Meni je sicer ljubša kleptokracija. Vladavina tatov. Kraja je jedro tega sistema. Parlament sprejema zakone, ki krajo legalizirajo. Zato je že težko govoriti o posameznih tatvinah in tatovih, saj celoten sistem temelji na ropanju države."

V četrti so potekali veliki protesti proti univerzi, vendar je vlada izjavila, da je izgradnja stvar meddržavnega dogovora in da mestne oblasti pri tem nimajo besede. "To ni moglo ostati tako," je rekla županja. "Orbánu in Kitajski bi bilo nelagodno, če bi kitajska Univerza Fudan imela naslov na Bulvarju dalajlame. Vendar mestni pravilnik o uličnih imenih pravi, da sme ulica dobiti ime po človeku šele takrat, ko od njegove smrti preteče vsaj pet let. Z nekaj eksperti za budizem smo dokazali, da je dalajlama duhovna kategorija. Odločili smo se, da se upremo velikim silam in v mestnem tkivu fizično izrazimo svoj odpor. Opoziciji v zadnjih desetih letih ni uspelo ničesar zaustaviti, niti z ekološkimi niti z ekonomskimi niti z estetskimi argumenti, prav tako ne z argumentom, da imajo projekti destruktiven vpliv na mestno življenje. Vlada je vse ignorirala in šla svojo pot. Prav, sem rekla na koncu. Potem pa bo naslov univerze na Bulvarju dalajlame, pristopna ulica pa bo Ulica svobodnega Hongkonga."

Povedala je, da sta regionalni specifičnosti Madžarske zaprtost družbe in želja po močnem voditelju, ki določa, kako se bodo stvari uredile. Premier je to zaslutil in politiko zastavil kot boj proti bolj ali manj namišljenemu nasprotniku in sovražniku. "Ves čas je v obrambni drži pred napadalci in s tem pridobiva podporo prebivalcev, ki same sebe vidijo kot drzne ter svobodoljubne borce."

Vendar slika še zdaleč ni tako monotona. "Vlada usmerja pozornost v propagandna vprašanja, ki pozornost odvračajo od inflacije, nepredstavljivo bogatih tajkunov in korupcije. Najprej so bili to migranti. Zdaj je LGBTIQ. V Budimpešti imamo že desetletja Parado ponosa. V mestu to res ne pomeni problema in sovražna propaganda ne deluje. Vendar – tako kot jim je s kampanjo proti migrantom uspelo ustvariti sovraštvo do njih, bo tudi kampanja proti gejem imela učinek. V resnici ga že ima. V mesecu ponosa na magistrat izobesimo mavrično zastavo. Vedno znova jo snamejo, poteptajo in zažgejo. Vendar so to običajno ljudje, ki ne živijo v mestu, ampak se pripeljejo z avtobusi. Pripeljejo ideje iz province, da bi v mestu ustvarili napetosti."

Županja je poudarila, da se sama ukvarja z resničnimi problemi. "Med pandemijo se je dvignila stopnja nasilja v družini, pomnožile so se depresije in druge duševne motnje, stiske zaradi izgube delovnega mesta in poldrugega leta stresa. Ampak mesto bo zdržalo. Na naš poziv za pomoč starejšim ljudem se je v nekaj urah javilo 400 prostovoljcev."

Naklonjenost prebivalcev je olajšujoča, kakšen pa bo izid političnega boja? "Univerze Fudan v našem okrožju ne bo," je z nasmehom rekla županja. "To bomo ustavili." Na mizi je imela kup map z razvojnimi načrti.

Vdaje ni na dnevnem redu.