Tudi Evropska komisija potrjuje, da pandemija ni samo zdravstvena kriza, temveč ima odločilne vplive na demokracijo in temeljne pravice v EU. Kje je vendar meja med varovanjem zdravja ljudi in ukrepi, ki to presegajo, ki niso upravičeni? Gre za težko, morda nerešljivo vprašanje.
"To je pomembno vprašanje v vseh državah. Do določene mere, kot pravite, na to niti ne moremo odgovoriti, saj enostavno ne vemo, kako se bodo stvari obrnile, kot za zdaj tudi še ne vemo vsega o virusu in tem, kako se širi, kako delujejo cepiva in podobno. Nobena država nima stoodstotnih rešitev in tudi v splošnem mislim, da vlade v večini težijo k 'preveliki previdnosti'. Bolje to, kot da bi (nedelovanje, op. a.) kasneje kaj obžalovali. Šele kasneje bomo lahko z gotovostjo dejali, ali so bili vsi ukrepi upravičeni.
Prav tako pa vidimo, da v nekaterih primerih nekatere vlade cinično izkoriščajo situacijo, v kateri smo se znašli; mislijo, da je popolnoma v redu, da imajo nadpovprečno moč in da jih ne morejo ustaviti niti strokovni argumenti in niti sodniki. Tudi tam, kjer se vlade ne obnašajo cinično, se sicer soočajo s podobno težavo. V isti godlji so parlamenti, ki na eni strani v krizi čutijo, da morajo podpirati vlado, saj je treba 'držati skupaj', na drugi strani pa morajo izvrševati vlogo parlamentarnega čuvaja. Seveda pa obstaja nevarnost prekoračitve meje in to v Evropskem parlamentu spremljamo že dalj časa. Vidimo, da obstajajo ukrepi, ki so zares pretirani – to lahko potrdimo tudi brez tega, da imamo o virusu vse informacije. Ob tem moramo paziti, da so ukrepi, ki so v tem času vzpostavljeni, začasni. Celo v moji državi, na Nizozemskem – pa nismo nobena banana republika –, razmišljajo o obvezni karanteni, kakršno poljska vlada nalaga svojim državljanom; gre za to, da dejstvo, ali karanteno spoštuješ in si doma, pristojni preverjajo na podlagi klica in ocene hrupa v ozadju. Zveni strašno. In to se dogaja v moji državi, to se dogaja povsod."
Omejitve se seveda odražajo tudi pri svobodi premikanja, zbiranj in (protestnih) zborovanj. Slednje je v Sloveniji še posebno pereča dilema.
"Svoboda zbiranja je zmanjšana zaradi praktičnih razlogov – ni pametno, da se v tem času odvijajo velika združevanja. Vendar imajo vlade obenem dolžnost, da zagotovijo, da se takšna srečanja lahko odvijejo v razsežnostih, ki so mogoče v okviru določenih varnostnih parametrov. Vidimo pa, da veliko vlad to možnost kar odpravi! V Sloveniji se je zgodilo, do so bila srečanja do deset ljudi sicer dovoljena, ni pa bilo dovoljeno nositi političnih sporočil. Mislim, da je to zelo očiten primer zlorabe situacije. Na drugi strani smo videli, kako so določene vlade položaj izkoristile za omejevanje dostopa do informacij, še posebno informacij o tem, kako obvladujejo boj proti pandemiji. Na Madžarskem, Češkem in v Bolgariji novinarji zelo težko dostopajo do informacij o tem, kako delujejo bolnišnice, kakšni so programi cepljenja, tudi v prostore bolnišnic ne smejo. Za to, da poročajo o slabostih glede načina obvladovanja, jih doletevajo tožbe ali pa celo aretacije …"
Skrb zbujajoče je, da je vodstvo Slovenije reklo, da je Madžarska primer tega, kam si želi priti!
Splošno gledano in še posebno glede na medijsko svobodo smo v Sloveniji še vedno zelo daleč od Poljske in Madžarske, ste dejali pred časom. Kako daleč v resnici?
"Vidimo lahko, da je denimo na Madžarskem medijski pluralizem povsem ubit in izničen. Tako Poljska kot Madžarska - slednja še posebno - sta povsem omrežili univerzo in neodvisne akademske kroge. Ne bi rekla, da je Slovenija že na tej stopnji. A vprašanje ni to, ali je Slovenija že tako daleč kot Madžarska ali Poljska. Skrb zbujajoče je, da je vodstvo Slovenije reklo, da je Madžarska primer tega, kamor si želijo priti! Vsi vidimo, da Madžarska in Poljska v povečani meri delujeta zunaj evropskih vrednot; pri obeh državah torej prihajamo v situacijo, ko bolj in bolj ignorirata pravila Sodišča Evropske unije. In če ne prepoznavaš ustavnega reda neke skupnosti, se v bistvu odcepiš in ločiš od tega reda. Skrb zbujajoče je, če premier Janša reče, da je to dober model – v tem primeru imamo problem. Ne skrbi nas samo dejstvo, da smo v Sloveniji priča skrb zbujajočemu razvoju dogodkov, temveč tudi, da se to ne dogaja po nesreči. Namerno je. Želijo, da je tako. To pa dela vprašanje, kako bomo situacijo rešili in trend obrnili, še zlasti problematično. Na politični ravni morda niti ni želje, da bi se kaj spremenilo."
Na pobudo D66 je Evropski parlament pred dnevi glasoval za brezplačne teste na koronavirus, ki so potrebni za pridobitev tako imenovanega koronskega certifikata. Idejo je podprla večina. Bodo po uvedbi certifikatov države članice sicer imele avtoriteto, da bodo za vstop in izstop na svojih mejah nalagale dodatne omejitve? Če se to zgodi, bo vpliv na demokratičnost velik, ljudi bi se lahko rangiralo po finančnih zmožnostih ...
"To je veliko vprašanje in tukaj se Evropski parlament in Svet Evrope zelo oddaljujeta. Svet pravi, da želijo certifikate, ki bodo ljudem omogočali, da prosto krožijo, vendar obenem želijo, da države članice zadržijo moč, da nalagajo dodatne omejitve. A če rečeš, da to lahko stori vsaka članica, kaj je potem smisel certifikatov? Potem ni vreden nič! Prav tako mislim, da je čas, da začnejo države članice postavljati interes državljanov na prvo mesto; interes ljudi je seveda to, da ponovno pridobijo svojo svobodo. Ne govorimo namreč samo o turizmu in o tistih, ki potrebujejo počitek – in dejstvo je, da ga nekateri že urgentno potrebujejo. Govorimo tudi o tistih, ki živijo na mejnih območjih, ki delajo na drugi strani meje, ki imajo družino na tujem. Ne pozabimo, da 17 milijonov Evropejcev dela ali živi v drugi državi članici. Logično je, da si želijo potovati. Zato se je parlament zavezal, da bo interes ljudi postavil na prvo mesto. A tudi države članice se bodo morale odločiti, ali bodo to spoštovale subsidiarno in trenutno situacijo pretvorile v bitko za nacionalno suverenost ali bodo rekle, da si tokrat resnično želijo narediti nekaj za državljane. Če pogledamo obnašanje držav članic v tej koronakrizi - in to vseh članic, vključno z mojo državo -, ugotovimo, da je bilo grozljivo in globoko sramotno. Končali smo s smešno zmešnjavo nacionalnih ukrepov, vlade so se okoli mask in cepiva prepirale kot psi in mačke! Ves čas se samo prepirajo, zapirajo meje in delajo življenja državljanov še veliko težja, kot že so. Čas je torej, da naredijo nekaj pozitivnega, in to je moje sporočilo državam članicam. Pogajanja bomo začeli v ponedeljek (3. maja). Mislim, da smo v resnično močni poziciji, ker imamo veliko večino v parlamentu. Tudi posamezni državljani in organizacije nas podpirajo. Parlament ima javno mnenje tokrat na svoji strani."
Komisija se – skozi institucionalne dogovore – čuti zelo blizu nacionalnim vladam, namesto da bi bila blizu državljanom
Tudi za Slovenijo je v segmentu dela to še posebno pomembno – imamo namreč veliko tujih delavcev, obenem pa naši državljani v velikem številu delajo na tujem, še zlasti v Avstriji ...
"Drži. Poglejmo Združene države: tudi oni se borijo s pandemijo in uvajajo podobne ukrepe kot mi: socialna distanca, obvezne maske ... A stvar, ki je niso naredili, je ustavitev kroženja. Popolna zaprtja so sicer naložili na lokalni ravni, a pravilo, da se ljudje ne bi smeli premikati iz države v državo znotraj ZDA, ne obstaja. Lahko torej potujejo in za to ne potrebujejo certifikata. Izvedljivo je, da se boriš proti pandemiji in ljudem še vedno dovoliš, da se premikajo. Celotna ideja rdečih in zelenih con namreč temelji na obnašanju ljudi. Če nekdo živi v zeleni coni, a je njegovo vedenje neodgovorno, bo še vedno prenašal bolezen; če je nekdo v rdeči coni in se obnaša odgovorno, bolezni ne bo prenašal. Če ima nekdo certifikat o cepljenju, negativen test ali protitelesa, potem so možnosti prenašanja bolezni znatno zmanjšane. Države članice bi to morale prepoznati."
Pred časom ste imeli s slovenskim premierjem Janezom Janšo tudi manjši incident. Zapustil je razpravo o položaju medijev v Sloveniji, ker niste omogočili predvajanja posnetka, ki ga je pripravil. Obtožil vas je cenzure, nato pa vas še pozval, da odstopite. Ste mu odgovorili na ta poziv ali o tem celo razmišljali?
"Hmmm ... (smeh) ... Ne, za to ne vidim nobenega razloga. Če kdo želi moj odstop v parlamentu, bi to seveda hotela izvedeti, a za zdaj so mi vsi izrazili podporo in zato me to ne skrbi."
Težave imamo tudi z imenovanjem delegiranih tožilcev v okviru evropskega javnega tožilstva. Ministrica Kozlovič je kot kandidata predlagala Mateja Oštirja in Tanjo Frank Eler, neuradno naj bi jima nasprotoval premier Janša. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je na vas ob tem naslovila tudi pismo, v katerem je zapisala, da Janša z žaljivimi tviti ne le diskreditira posamezne tožilce, ampak da ustrahuje tudi druge posameznike na teh položajih. Kako resno je to glede na demokratične standarde EU?
"To je zelo resna stvar. Če imaš neodvisno sodstvo in z njim povezan sistem, imaš še vedno dobro varovalo proti vsakršnim avtoritarnim ekscesom in korupciji. Če pa sodstvo več ne funkcionira in ni neodvisno, imaš veliko težavo. Zavarovanje celostnega neodvisnega sodnega sistema je ključ! Dejstvo, da še ni bilo imenovanja tožilcev v okviru evropskega javnega tožilstva, je seveda zanimivo. A Slovenija ni edina, obstajajo še druge države, ki tega še niso storile. Smo pa na svoji spletni strani objavili dolg seznam vprašanj in ga poslali tudi premierju Janši; odgovoril je, da bodo nanje odgovorili, če bo parlament na svoji spletni strani objavil njegov video. A oprostite, heh, to je smešno. Parlament ni Netflix, mi smo parlament. On lahko svoj video pokaže kjerkoli in res ne vidim razloga, zakaj bi želel k temu zavezati nas. Zakaj vendar? Video je najprej predal skupini za spremljanje demokracije, da bi ga lahko preučila, in to je v redu. A ni razloga, zakaj bi moral sam parlament prikazati neki video države članice. In to postaviti celo kot pogoj za to, da odgovorijo na vprašanja ... Mislim, da je to žalostno, saj je celotna situacija z videoposnetkom popolnoma zastrla resnično težavo - ta pa je, da se pojavljajo skrbi glede nazadovanja demokratičnih standardov. To je resnična težava! Resnična težava so vprašanja, ki smo jih zastavili, ne pa neki video. To je odvračanje pozornosti! In očitno učinkuje, saj so vsi govorili le o videu, ko pa bi se morali pogovarjati o padanju spoštovanja vrednot, skrbi glede svobode in pluralizma medijev, tožilstva ..."
Ves čas se samo prepirajo, zapirajo meje in delajo življenja državljanov še veliko težja, kot že so
Odvračanje pozornosti se dogaja tudi s sramotenjem v določenih medijih, kot je zapisala tožilka Kline; nje osebno so se lotili tudi v propagandnih Demokraciji, po Novi24 ...
"Drži, to je skrb zbujajoče. Ponovno naj poudarim, da se to ne dogaja po nesreči. Ne gre za to, da bi na svoji poti nekdo krenil v napačno smer in se izgubil. Namerno je, gre za strategijo, izrecen cilj, da bi posnemali, kar Orban dela na Madžarskem. Parlament in EU nista nasprotnika Slovenije, saj tudi po definiciji ne moreta biti. Mi smo del Slovenije in Slovenija je del nas, skupaj smo. V tem smislu smo s slovenskimi ljudmi in skupaj se bomo borili proti avtoritarnosti, korupciji, spodkopavanju zakonov in demokracije. To počnemo povsod! Poglejte vendar, tovrstna vprašanja postavljam tudi v svoji državi, v Franciji, Nemčiji, na Danskem, Belgiji, povsod, v vseh državah! Ne gre torej za kakršnokoli osebno nastrojenost proti posamezni članici. Obenem pa mislim, da je dejstvo, da proti temu obstaja odpor, indikator, da svoje delo v skupini opravljamo dobro."
V duhu spoštovanja temeljnih vrednot se lahko spomnimo še nedavnega dogodka v Ankari, ko za predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen ob obisku Erdogana ni bilo pripravljenega stola, sesti je morala na zofo v bližini. Po vaših besedah je bil to tudi medinstitucionalni incident. Evropska komisija dopušča, da jo Svet EU, ki mu predseduje Charles Michel, nadvladuje in celo spodkopava, saj orodij, ki jih ima v rokah, noče uporabiti niti za discipliniranje evropskih mini erdoganov. Kako pa jih lahko discipliniramo?
"Mislim, da je odgovor precej očiten. Evropa sama ne more disciplinirati vlad, če ljudje tega ne želijo. Lahko pa pomagamo, za to imamo številna orodja, ki pa jih Evropska komisija ne uporablja. To je eden od problemov. Ena od večjih bazuk je tako imenovano pogojevanje sredstev proračuna s spoštovanjem pravne države (Rule of Law Conditionality in the budget, op. a.) – če država članica ali vlada ne spoštuje standardov, ne bo dobila EU financiranja. Komisija pa navaja najrazličnejše izgovore, da tega ne stori. Zakaj? Ker se bojijo razjeziti vlade. To je problem. Komisija se – skozi institucionalne dogovore – čuti zelo blizu nacionalnim vladam, namesto da bi bila blizu državljanom. V Evropskem parlamentu bomo poskušali gospo von der Leyen zavezati, da to postane način pogojevanja. To sicer poskušamo uveljaviti že štiri mesece, a zaznati ni bilo nobenih premikov in akcije. Še ena stvar pa je, da komisija lahko v takih primerih uporabi postopke za ugotavljanje kršitev (infringement procedures, op. a.), kar sicer počne, a zelo nerada in zelo počasi. In vidimo lahko, da še posebno Poljska ignorira sodbe Evropskega sodišča in da komisija ne reagira ali pa so potrebni meseci in celo leta, da se kaj premakne. In veste, kaj pravijo: kdor zamuja, tudi zanika. Če se premiki zgodijo šele po številnih letih, je to zares pirova zmaga, pravici v bistvu ni zadoščeno. Čas je, da začne Evropska komisija razumeti, da ima dolžnost, da uporabi instrumente, ki smo jih ustvarili. V parlamentu bomo še naprej pritiskali, da se to zgodi. Seveda je spremljanje spoštovanja demokracije relativno novo področje. Na tem sem začela delati konec leta 2014. A stvari se razvijajo, in menim, da v pravo smer.
Edino vprašanje je, koliko škode bo narejene do takrat, ko bo sistem, ki smo ga zgradili, začel resnično delovati in imel vidne učinke. Mislim, da je na Poljskem in Madžarskem narejene že toliko škode, da bodo potrebna leta, da jo bomo odpravili. Zaskrbljeni smo tudi glede drugih držav (Slovenije, Bolgarije, Malte, Slovaške, Grčije), a resnična škoda je narejena na Poljskem in Madžarskem, v drugih državah pa, če se stvari zasučejo pravočasno, škoda ne bo nepopravljiva. Stvar je v tem, da so njune vlade popolnoma ugrabile institucije. Tudi če po naslednjih volitvah nastopi razumna vlada, bo podedovala sistem, ki je bil ustvarjen s prejšnjimi vladami. In kaj bodo naredili? Odpustili vse zaposlene? To ni mogoče. V Evropi pa ima ogromno držav izkušnjo uničenja demokratičnih institucij. Ne delajmo torej istih ali podobnih napak."